text size
Poletni meseci na borzah običajno prinašajo mirnejše obdobje. Zgodovinski podatki potrjujejo, da sta junij in julij praviloma meseca z najmanj tržnimi nihanji, kar številne vlagatelje vodi v prepričanje, da je trg v tem času bolj predvidljiv.
Vendar je zanašanje na sezonske vzorce ena največjih zmot v svetu vlaganja, za Bloomberg Adrio poudarja Emilio Gučec, direktor družbe Finax za Hrvaško. Pojasnjuje, da je čas, preživet na trgu, neprimerljivo pomembnejši od poskusov določanja idealnega trenutka za vstop na trg.
Nevarna iluzija sezonskosti
Analiza podatkov za obdobje med letoma 2014 in 2024 kaže, da je povprečna vrednost indeksa volatilnosti VIX, znanega tudi kot "indeks strahu", junija znašala 16,6 točke, julija pa 15,8 točke. Za primerjavo: oktobra, ki zgodovinsko velja za precej bolj nestanoviten mesec, je povprečna vrednost indeksa VIX znašala skoraj 20 točk, kar je več kot 26 odstotkov več.
"Sezonskost je zanimiva, ker razkriva vzorce, ki so se v preteklosti pogosto ponavljali. Vendar trgi nimajo spomina niti občutka dolžnosti, da bi ponovili dogajanje iz zadnjih desetih ali dvajsetih let," opozarja Gučec.
Po njegovih besedah je poznavanje teh vzorcev sicer koristno za razumevanje širšega konteksta – na primer dejstva, da je poleti trgovanje manj intenzivno, ker je veliko upravljavcev skladov na letnem dopustu. Vendar je uporaba sezonskih vzorcev kot podlage za odločitve o nakupu ali prodaji naložb "spolzek teren".
Gučec to primerja z vremensko napovedjo: "To je tako, kot če bi na začetku poletja v vremenski napovedi videli teden sončnega vremena in sklenili, da do konca avgusta dežnika ne boste več potrebovali. Statistika kaže eno, resničnost pa ima vedno zadnjo besedo in nas lahko preseneti."
Psihologija vlagateljev kot največji sovražnik
Zakaj so vlagatelji tako nagnjeni k čakanju na "boljši trenutek", čeprav dolgoročni podatki kažejo, da takšen pristop pogosto zmanjšuje donose? Odgovor se skriva v človeški psihologiji.
"Težava je, da naši možgani niso ustvarjeni za investiranje. Tisočletja so nam pomagali preživeti tako, da so nevarnosti prepoznali hitreje kot priložnosti. Zato izgube doživljamo precej intenzivneje kot dobičke," pojasnjuje Gučec in se sklicuje na raziskave, ki kažejo, da nas izguba boli približno dvakrat bolj, kot nas razveseli enako velik dobiček.
To vodi do odzivov, ki so z vidika vlaganja pogosto napačni. "Ko trgi padejo, nam strah govori, naj še malo počakamo, saj bi lahko padli še nižje. Ko trgi rastejo, pa imamo občutek, da smo zamudili priložnost in da so cene previsoke za vstop. V obeh primerih odlašamo z vlaganjem," pravi Gučec.
Težava je po njegovih besedah v tem, da "boljši trenutek skoraj nikoli ni videti kot boljši trenutek". Največji padci so običajno spremljani s pesimizmom in slabimi novicami, zato se večini vlagateljev takrat zdi vstop na trg slaba odločitev. Priložnost postane očitna šele za nazaj, ko si trgi že opomorejo.
Cena zamujenih priložnosti
Poskus izogibanja slabim dnevom na trgih pogosto vodi v to, da vlagatelji zamudijo najboljše dneve, kar lahko močno vpliva na dolgoročne donose. Gučec se sklicuje na analizo JPMorgana, ki kaže, da se je sedem od desetih najboljših trgovalnih dni zgodilo v dveh tednih po desetih najslabših dnevih.
"To je morda najpomembnejši podatek za povprečnega vlagatelja," poudarja. Številke so neizprosne: vlagatelj, ki je bil 20 let neprekinjeno izpostavljen indeksu S&P 500, je dosegel povprečni letni donos okoli 10 odstotkov.
"Če ste v tem obdobju, ki je obsegalo približno 5000 trgovalnih dni, zamudili le deset najboljših dni, bi se vaš donos znižal na približno šest odstotkov. Skoraj za polovico manj," pojasnjuje Gučec.
Kljub temu Gučec opozarja, da se sestava najbolj znanih indeksov skozi čas spreminja in da današnje vlaganje v indeks S&P 500 prinaša tudi določena tveganja. "Trenutno smo priča zgodovinsko visoki koncentraciji znotraj indeksa S&P 500, kjer ima le nekaj tehnoloških velikanov nesorazmerno velik delež. To pomeni, da je donos celotnega indeksa v veliki meri odvisen od uspešnosti teh nekaj podjetij, s čimer se zmanjšuje učinek razpršitve naložb," pojasnjuje.
Vlagatelji, ki menijo, da z nakupom ETF-sklada, ki sledi indeksu S&P 500, vlagajo v "celotno ameriško gospodarstvo", so danes bolj kot kadar koli prej izpostavljeni tveganju enega sektorja in peščice delnic.
Po njegovem mnenju se disciplina gradi z vnaprejšnjim sprejemanjem odločitev, v mirnih obdobjih, in ne sredi tržne panike. Pri tem vlagateljem vse bolj pomagajo tudi sodobna orodja, kot so ETF-skladi in avtomatizirane naložbene strategije. Ta omogočajo malim vlagateljem, da redno vlagajo ne glede na kratkoročna gibanja trgov, s čimer se osredotočijo na dolgoročno kopičenje kapitala namesto na ugibanje o pravem trenutku za vstop.
Čeprav tudi ETF-skladi ne morejo preprečiti padcev na trgih, pomagajo ohranjati ključno naložbeno disciplino.
Sporočilo na koncu je jasno. Za dolgoročnega vlagatelja, ki verjame v rast svetovnega gospodarstva, kratkoročna nihanja in sezonski vzorci ne bi smeli biti v ospredju. Kot pravi Gučec, so ta nihanja "le del poti in bodo neizogibno postala zgolj opomba pod črto na dolgoročnem grafu".
.webp){kind=icon}
