Kaj ostaja od iranskega jedrskega programa in zakaj to skrbi svet

Iranski jedrski program ima dolgo in burno zgodovino. Začetki programa segajo še v čase vladavine prozahodnega iranskega šaha Mohameda Reze Pahlavija, ki je z ZDA in Evropo začel vrsto ambicioznih jedrskih projektov, namenjenih modernizaciji in industrializaciji Irana.

Program je po islamski revoluciji prevzelo novo teokratsko vodstvo, ki ga je preselilo v podzemlje, kjer ostaja še danes. Vprašanje jedrskega Irana buri duhove regije in sveta vse od devetdesetih let, čeprav je Teheran večkrat javno izjavil, da je njegov jedrski program namenjen izključno civilni rabi, in zanikal želje po bombi.

Preboj na tem področju je bil dosežen leta 2015, ko je takratna administracija predsednika Baracka Obame podpisala tako imenovani skupni celovit akcijski načrt (JCPOA), pogosto imenovan iranski jedrski sporazum, s katerim se je Iran strinjal, da bo v zameno za odpravo sankcij omejil svoje jedrske dejavnosti.

Iz JCPOA je enostransko izstopila prva Trumpova administracija, po vnovični vrnitvi Donalda Trumpa pa se je Bela hiša lani z Iranom pogajala o sklenitvi novega sporazuma. Pogajanja so bila prekinjena po tem, ko so Izrael in ZDA junija bombardirali iranske jedrske objekte.

Čeprav je Trump takrat zatrdil, da je bil jedrski program Irana "uničen", je pozneje okrepil pritisk na Islamsko republiko, naj privoli v nov sporazum, hkrati pa jo je opozoril, da bi ZDA lahko izvedle še hujši napad. Po januarskih protestih v Islamski republiki, ki jih je režim brutalno zatrl, sta se Washington in Teheran znova začela pogajati o jedrskem dogovoru, preden so se vojne razmere na Bližnjem vzhodu vnovič zaostrile. Med razlogi za vnovični napad na Iran je ameriški predsednik omenil tudi preprečitev jedrskega Irana.

Kaj vemo o iranskem jedrskem programu?

Glede na dogovor iz leta 2015 je nad iranskim jedrskim programom bedela Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA). Nazadnje so se inšpektorji organizacije do iranskih zalog urana dokopali pred tako imenovano 12-dnevno vojno lanskega junija. Ugotovili so, da je Iran takrat posedoval 441 kilogramov urana, obogatenega na 60 odstotkov – za vojaške namene je potreben 90-odstotno obogaten uran.

Če bi Iranci to količino urana obogatili do 90 odstotkov, bi to bilo dovolj materiala za izdelavo približno ducata jedrskih bomb. En dan pred letošnjim ameriško-izraelskim napadom na Iran je IAEA poročal, da Iran izvaja redne in nepojasnjene dejavnosti na jedrskih lokacijah, ki so lani bile tarče napadov.

IAEA je po ameriškem bombardiranju jedrskih objektov Islamske republike lanskega junija sicer potrdil, da ni bilo poročil o povišanju ravni sevanja zunaj lokacije, zato so se pojavila ugibanja, ali in koliko tega materiala je Iran predčasno umaknil.

Trenutno stanje iranskih zalog urana ni jasno in je podvrženo številnim špekulacijam. Teheran ohranja tehnično znanje za bogatenje urana, čeprav to ni več dosegljivo na znanih iranskih jedrskih objektih, ki so lani bili uničeni v ameriških napadih.

"Glede na iransko strategijo mozaične organizacije verjamem, da so podobno kot pri poveljniški, raketni in drugih strukturah tudi jedrski material pravočasno razporedili po celem Iranu," meni nekdanji diplomat, publicist in analitik Mirko Cigler. Omeni tudi špekulacije, da je Iran morda glede na močne organizacijske vezi s svojimi zunanjimi izvajalci v drugih državah regije del tega jedrskega materiala premaknil iz Irana.

Bloomberg/Maxar Technologies/AP Photo

 

Čeprav je Trump dejal, da je bil iranski jedrski program uničen v lanskih napadih, obstaja možnost, da Iran nadaljuje rafiniranje preostalega visoko obogatenega urana v objektu, ki javnosti ni znan. Sredi junija je Iranska organizacija za atomsko energijo namreč sporočila, da je bil na neznani varni lokaciji zgrajen tretji obrat za obogatitev.

Generalni direktor IAEA Rafael Grossi je v drugem tednu vojne dejal, da agencija meni, da je bilo na lokaciji v iranskem mestu Isfahan shranjenih nekaj več kot 200 kilogramov iranskega urana, obogatenega do 60-odstotne čistosti, in da je prevladujoča domneva, da material tam še vedno ostaja.

Kmalu po lanskem napadu so visokoločljivostni vohunski sateliti zaznali, da je Iran premaknil izkopno opremo v Isfahan in začel dostopati do podzemnih rovov, so za New York Times povedali ameriški uradniki.

Bloomberg je pred tedni poročal, da ameriški uradniki zasebno priznavajo, da ne vedo, kje je večina obogatenega urana. V tednih pred vojno so uradniki IAEA opazovali stalno aktivnost zunaj predorov, vgrajenih v pobočje blizu Isfahana, kjer je bil jedrski material nazadnje dokumentiran pred začetkom spopadov. To povečuje verjetnost, da je bilo vsaj nekaj količine od 441 kilogramov visoko obogatenega urana premaknjene.

"Morebitna zaloga obogatenega urana, za katero niti ne vemo z gotovostjo, ali res obstaja, je za Iran pomembna, saj omogoča izdelavo jedrskih zmogljivosti v bližnji prihodnosti in je zato malo verjetno, da bi se ji v celoti odpovedal," ocenjuje obramboslovka Jelena Juvan.

"Iran ne skriva oziroma ni skrival svoje dejavnosti bogatitve urana, a kolikor je znano, je bogatil uran predvsem za tuje kupce. IEAE doslej ni potrdil obstoja jedrskega orožja ali našel dokazov o razvoju jedrskega orožja v Iranu. Od spopadov med Izraelom in Iranom poleti 2025 Iran sicer ni odgovarjal na zahteve IAEA po nadzoru njihovih jedrskih zmogljivosti," pojasnjuje obramboslovka Maja Garb.

Poznavalka še meni, da iranski jedrski program in strah pred njim nista edini, morda niti ne glavni razlog za letošnji napad Izraela in ZDA. "Je pa priročen izgovor, saj naj države ne bi razvijale jedrskega orožja. Napad na potencialno jedrsko državo je zato lahko s tem nekako legitimiziran."

Bodo Američani poslali vojake po iranski uran?

Časnik New York Times je v prvem tednu vojne poročal, da ameriške obveščevalne agencije sumijo, da bi Iran lahko izkopal glavne zaloge obogatenega urana, domnevno zakopanega pod jedrskim objektom v Isfahanu. Pri tem ni jasno, kako hitro bi Iran lahko premaknil uran, ki je v plinasti obliki in shranjen v kanistrih.

Ameriške obveščevalne agencije naj bi nenehno nadzorovale obrate v Isfahanu in so prepričane, da bi lahko odkrile – in se odzvale – vsak poskus premestitve tega materiala, poroča NYT.

Predsednik Trump prav tako ne izključuje možnosti, da bi ZDA lahko poslale svoje sile po obogateni uran. To je potrdil tudi portal Axios, ki je poročal, da sta se Washington in Tel Aviv pogovarjala o možnosti napotitve posebnih enot v poznejši fazi vojne, da bi zavarovale zaloge obogatenega urana.

Elitne ameriške enote, kot so sile Delta, se pogosto urijo za takšne operacije. Na tem področju imajo izkušnje tudi izraelske sile, ki so septembra 2024 vdrle v sirsko tovarno balističnih raket, ki je vsaj 70 metrov pod zemljo.

Analitik Cigler opozarja, da je obogateni uran v plinastem stanju, torej v jeklenkah, zato ameriške ideje o uporabi kopenskih sil niso tako preproste. Omenja, da imajo ZDA še iz časa iraške vojne posebno enoto znotraj specialnih sil, ki naj bi bila namenjena prav takšnim nalogam – iskanju in ravnanju z orožjem za množično uničenje, naj bo to jedrsko, kemično ali biološko orožje.

"Razmišljanje, da bi uporabili te sile, je vezano na vprašanje, koliko Američani in Izraelci v resnici natančno vedo, kje ta material zdaj je. Gre za iskanje igle v senu. Glede na to, kako natančno so vedeli, kje se giblje iranski državni, vojaški in verski vrh, ter glede na reputacijo Mosada in podobno, bi po eni strani lahko rekli, da verjetno imajo nekaj informacij," razmišlja analitik Cigler.

Vendar glede takšne operacije ostaja tudi nekaj dvomov. Nekdanji direktor za Iran v ameriškem Nacionalno-varnostnem svetu Richard Nephew je za časnik Wall Street Journal povedal: "Če bi ZDA dejansko poskušale razporediti posebne sile za zavarovanje urana, bi za eno samo lokacijo potrebovale več kot tisoč vojakov, kar bi bila največja in najbolj zapletena misija posebnih operacij v zgodovini."

Kot poročajo številni tuji mediji, je postopek uničenja visoko obogatenega urana izjemno zahteven. Poleg natančnega določanja lokacije tega materiala ostaja vprašanje, kako ga transportirati. Ameriške enote lahko obogateni uran na kraju tudi razredčijo z mešanjem z naravnim uranom, kar pa zahteva industrijsko opremo in čas. Visoko obogateni uran namreč ne more biti uničen z eksplozivnimi sredstvi – to lahko povzroči le jedrsko kontaminacijo.

Bloomberg

 

Možna pot Irana: izdelava umazane bombe

Kljub uničenju jedrskih objektov – in verjetni oslabitvi sposobnosti režima, da izdela jedrsko bombo – pa se lahko iranske oblasti odločijo za izdelavo tako imenovane umazane bombe. Umazana bomba je ena od vrst "radioloških razpršilnih naprav" ali RDD, ki združuje konvencionalni eksploziv, kot je dinamit, z radioaktivnim materialom, kot je uran.

Večina tovrstnih bomb ne sprosti dovolj sevanja, da bi ubile ljudi ali povzročile hude bolezni, vendar pa lahko povzročila strah in paniko, onesnaženje ter drago in zahtevno čiščenje. Jedrska bomba denimo ustvari eksplozijo, ki je milijonkrat močnejša od eksplozije umazane bombe.

Višji direktor za politiko pri mislišču Center za nadzor nad orožjem in neširjenje orožja John Erath meni, da bi Iran z izdelavo umazane bombe zapravil veliko obogatenega urana. "Teoretično bi to potencialno sprostilo veliko sevanja v ozračje in povzročilo bolezni pri ljudeh na velikem območju. Gre pa predvsem za teoretično možnost. V praksi pa je zelo nepraktična in nekoliko težko izvedljiva."

"Vprašanje umazane bombe je popolnoma drugo vprašanje. V tem primeru bi bila pravočasna disperzija tega materiala izven ozemlja Irana lahko zelo močna pogajalska pozicija Teherana v sedanjih pogajanjih. Od teh 440 kilogramov je dovolj, da eden od globoko prepričanih ljudi, ki verjame v svojo božjo nalogo, odpelje pol kilograma nekam v Evropo, Ameriko ali kamorkoli drugam," pojasnjuje analitik Cigler.

Ne glede na to, ali je Iran sposoben izdelati takšno orožje, se strokovnjaki strinjajo, da bi bilo to za Teheran sam izjemno tvegano, saj bi to imelo ogromne politične in vojaške posledice, vplivalo pa bi tudi na ugled države. 

Kakšen bi bil odziv na umazano bombo? Po mnenju Andreasa Kriega z londonskega Kraljevega kolidža bi to v regiji povzročilo nemir in pomenilo konec posredovalnih prizadevanj Katarja ali Omana ter poglobilo izolacijo Irana. V Islamski republiki pa bi posledice vključevale gospodarski zlom, sankcije in morebitne civilne nemire, meni.

Se bo Iran za premirje odpovedal jedrskim ambicijam?

Novi vrhovni voditelj Irana Modžtaba Hamenej, sin v prvem dnevu ubitega voditelja Alija Hameneja, je v prvem govoru po prevzemu oblasti povedal, da kot pogoj za končanje vojne zahteva zagotovila, da ZDA in Izrael v prihodnje ne bosta več napadla Irana.

"Za končanje vojne mora biti povsem jasno, da se kaj takega ne bo ponovilo. Če bi namreč prišlo le do prekinitve ognja, nato do novih pogajanj in zatem še do novega kroga vojne, to ne bi imelo nobenega smisla," je v nedavnem intervjuju za Bloomberg Adria povedala iranska veleposlanica v Sloveniji Marzieh Afham.

Te dni je ameriška administracija okrepila prizadevanja za končanje konflikta. Bela hiša naj bi namreč pripravila 15-točkovni načrt, katerega namen je pomagati končati vojno z Iranom, so poročale tuje agencije.

Trump je na začetku tedna odložil napade na iransko energetsko infrastrukturo z namenom zagotovitve časa za pogajanja, pri čemer je omenil pomembne točke dogovora z Iranom. Te po ocenah nekaterih strokovnjakov vključujejo tudi jedrski vidik.

Bi torej iranske koncesije na jedrskem področju lahko končale vojno? "Če zares potekajo pogovori oziroma pogajanja med ameriško administracijo in Iranom, potem je zelo verjetno v ospredju iranski obogateni uran. Po eni strani je glavni cilj iranskih oblasti preživetje in zaradi tega je verjetno, da so pripravljene govoriti tudi o (visoko) obogatenem uranu in tudi o tem, da bi se mu odpovedale," razmišlja strokovnjak Primož Šterbenc.

Poznavalec Bližnjega vzhoda Šterbenc doda, da se po drugi strani iranske oblasti zaradi zgodovinsko pogojenega ponosa – večvrednostnega kompleksa zaradi veličastne daljne preteklosti in manjvrednostnega kompleksa zaradi nevralgične nedavne zgodovine – ne bodo tako lahko odpovedale (visoko) obogatenemu uranu.

Po mnenju obramboslovke Juvanove je v kontekstu morebitnega premirja najbolj realističen scenarij "nadzor, omejitev ali razredčenje zalog urana pod mednarodnim nadzorom, ne pa njihova popolna odprava". "Za kakršnokoli trajnejšo prekinitev ognja bi bil potreben širši dogovor, kjer bi jedrsko vprašanje bilo eno izmed ključnih izhodišč, ne pa edini pogoj," pojasnjuje.

Juvanova možnosti, da bi se Iran odpovedal uranu v zameno za ameriško-izraelska zagotovila, ocenjuje kot malo verjetne. "Iransko vodstvo po izkušnji z razpadom jedrskega sporazuma iz leta 2015 takšnim zagotovilom ne pripisuje velikega pomena, zato bi prej privolilo v omejitve kot na popolno opustitev programa," sklene.

Tudi analitik in publicist Cigler dvomi, da bi se bil Iran pripravljen odpovedati obogatenemu uranu za jamstva ZDA in Izraela. "Končni izraelski cilj v vojni ni bolj človeški Iran ali njegov režim. Dokler bo Iran tako velik, kot je, bo pač regionalna sila. V tem primeru tudi sprememba oziroma odpoved temu orožju ne spremeni nič bistvenega."

"Lekcija najprej Libije in potem Ukrajine govori proti takšni politiki. Dolgoročno se to v resnici ne splača in prej povečuje ogroženost nacionalne varnosti, kot pa jo krepi. Prav tako si zdaj tudi vse druge države v regiji in drugje po svetu, vsaj potihoma ali pa tudi na glas, želijo oziroma si prizadevajo pridobiti jedrsko orožje," sklene Cigler.

"Tudi če ZDA in morda celo Izrael nehata napadati Iran – pri tem sicer ni zagotovila, da bo posledično Iran opustil svoje napade in ukrepe glede na to, da so iranski politiki dejali, da bo to vojno zaključil Iran –, Izrael ne bo odstopil od uničevanja iranskih posrednikov Hamasa, Hezbolaha, hutijevcev in drugih milic oziroma terorističnih skupin v regiji," glede konca trenutne vojne pove obramboslovka Maja Garb.