Kaj vemo o iranskem jedrskem programu

Iran se že desetletja sooča s sumi glede svojih jedrskih ciljev in vprašanja, ali razvija zmogljivosti za izgradnjo in uporabo jedrskega orožja. V zgodovinskem mednarodnem sporazumu iz leta 2015 se je strinjal, da bo v zameno za odpravo sankcij omejil svoje jedrske dejavnosti. Ta sporazum pa je bil tri leta kasneje spodkopan, saj je predsednik Donald Trump med svojim prvim mandatom ZDA enostransko umaknil iz sporazuma.

Medtem ko se je lani druga administracija predsednika Donalda Trumpa pogajala o sklenitvi novega sporazuma, so bila pogajanja prekinjena po tem, ko sta Izrael in ZDA junija bombardirale iranske jedrske objekte. Čeprav je Trump takrat zatrdil, da je bil jedrski program Irana ''uničen'', je kasneje okrepil pritisk na Islamsko republiko, naj privoli v nov sporazum, hkrati pa jo opozoril, da bi ZDA lahko izvedle ''še hujši'' napad. Trump je sprva grozil z vojaškim posredovanjem kot odzivom na smrtonosno zatiranje protivladnih protestov, nato pa je svojo pozornost preusmeril predvsem jedrske zmogljivosti Irana.

Obe strani sta februarja ponovno začeli pogajanja, vendar ostaja nejasno, kako bosta prekinili večletni zastoj, povezan z zahtevo ZDA, da Iran popolnoma ustavi bogatenje urana, tudi za civilne jedrske namene. Pogajanja dodatno zapletata iranski program balističnih raket in podpora regionalnim milicam, saj so ZDA v določenih fazah vztrajale, da se ti vprašanji vključita v pogajalski proces. Napetosti v regiji ostajajo visoke zaradi krepitve ameriških zračnih in pomorskih sil na Bližnjem vzhodu, medtem ko je iranska vojska izvedla vojaške vaje v regiji, kjer je Hormuška ožina, ključni pomorski prehod za svetovni izvoz energentov.

Zakaj obstaja zaskrbljenost glede iranskega jedrskega programa?

Iran ves čas zagovarja, da je njegov jedrski program miroljuben in namenjen proizvodnji energije. Predsednik Masoud Pezeshkian je septembra na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov (ZN) izjavil, da ''Iran nikoli ni poskušal in nikoli ne bo skušal izdelati jedrske bombe''.

Vendar pa je le dan pred začetkom izraelskih napadov junija Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) – nadzorni organ Združenih narodov za jedrsko energijo – obsodila Iran, pri čemer je navedla, da je kršil obveznosti sodelovanja z inšpektorji. Agencija je obenem opozorila, da zaradi pomanjkljivega sodelovanja ne more potrditi, ali je jedrski program države ''izključno miroljuben''.

Mednarodna agencija za atomsko energijo po vsem svetu natančno spremlja zaloge urana, da bi preprečila njihovo morebitno uporabo v vojaške namene. Od junijskih napadov pa Iran IAEA preprečuje preverjanja količine in lokacije svojih zalog urana, ki je skoraj primeren za izdelavo bombe, kar je znova sprožilo uvedbo strogih sankcij ZN.

Donald Trump (Bloomberg)

Ob zadnjem dostopu do iranskih jedrskih zalog so inšpektorji ugotovili, da je država nabrala 441 kilogramov urana, obogatenega na 60 odstotkov – kar je 50 odstotkov več kot februarja. Če bi se ta uran še dodatno predelal, bi bilo dovolj materiala za izdelavo okoli ducata jedrskih bomb.

Čeprav trenutno stanje iranskih zalog urana ni povsem jasno, država še vedno razpolaga s potrebnim tehničnim znanjem za bogatenje, kar bi ji lahko omogočilo razmeroma hitro ponovno vzpostavitev jedrskega programa.

Kaj je visoko obogaten uran?

Naravni uran je sestavljen predvsem iz dveh izotopov, U-238 in U-235, pri čemer je slednji ključen za sprožitev jedrske reakcije, tako v jedrskih elektrarnah kot v orožju. Ker je U-235 v naravni rudi prisoten le v majhnih količinah, je treba uran obogatiti, kar poteka s pomočjo tisočih centrifug, ki pri izjemno visokih hitrostih ločujejo izotope.

Za večino jedrskih elektrarn zadostuje obogatitev na približno 3 do 4 odstotke. Uran, obogaten nad 20 odstotkov, pa se uvršča med visoko obogateni uran, saj zahteva poseben nadzor in omogoča razmeroma hiter prehod do ravni, primerne za vojaško uporabo. Jedrsko orožje praviloma zahteva okoli 90-odstotno obogatitev, čeprav je mogoče tudi uran, obogaten na 60 odstotkov, uporabiti za preprostejšo, manj zanesljivo jedrsko napravo.

Iran je v preteklosti večkrat sporočil, da je pripravljen omejiti bogatenje urana na ravni, potrebne za civilne namene, vendar ga ne namerava povsem opustiti. Še vedno ni jasno, ali bo to za ZDA sprejemljivo kot del jedrskega sporazuma. Trump je še sredi februarja dejal, da "ne želimo nobene obogatitve".

Ali je posedovanje urana orožne kakovosti dovolj za izdelavo jedrske bombe?

Prehod na 90-odstotno obogatitev urana sam po sebi ne predstavlja večje tehnične ovire; že nekaj sto centrifug bi to lahko omogočilo v nekaj tednih ali mesecih. Veliko zahtevnejši korak pa bi bil nadaljnji postopek, pri katerem je treba uran pretvoriti v kovinsko obliko, primerno za uporabo v jedrskem orožju. Za to bi moral Iran nadomestiti zmogljivosti, ki so bile uničene v junijskih napadih na njegov obrat v Isfahanu.

Poleg cepljivega materiala bi država potrebovala še delujoč jedrski sprožilni mehanizem in ustrezno nosilno sredstvo. Po ocenah strokovnjakov Iran že razpolaga z osnovnim tehničnim znanjem za izdelavo preproste jedrske naprave, podobne tisti, ki so jo ZDA uporabile leta 1945 nad Hirošimo.

Za napad na oddaljeno tarčo bi bila potrebna kompaktna bojna glava, ki bi jo bilo mogoče namestiti na balistično raketo in ki bi prestala ponovni vstop v Zemljino atmosfero. Doslej Iran ni izvedel preizkusov, ki bi nakazovali, da obvlada izdelavo takšne jedrske bojne glave.

 

Čeprav je Iran do leta 2003 preučeval načine sestave jedrske naprave, ameriške obveščevalne službe menijo, da teh dejavnosti pozneje ni nadaljeval. Ocene o tem, koliko časa bi država potrebovala za dokončanje celotnega procesa, se gibljejo od nekaj mesecev do približno dveh let. Njegova najzmogljivejša balistična raketa naj bi imela doseg do okoli 5.000 kilometrov.

Kaj vemo o preostalih zmogljivostih Irana za bogatenje urana?

Še vedno ni jasno, ali je Iran po napadih sposoben nadaljevati obogatitev urana v svojih dveh znanih objektih, Fordow in Natanz. Satelitske slike so pokazale veliko škodo na površini, ki so jo povzročile ameriške bombe za uničevanje bunkerjev, vendar ostaja nejasno, v kolikšni meri je to vplivalo na globoko zakrite operacije.

Glavni objekt v Natanzu, ki leži v osrednjem delu države, je vključeval infrastrukturo, umeščeno več kot 40 metrov pod zemljo, zaščiteno z jekleno-betonsko ovojnico, za katero so raziskovalci ocenili, da je debela približno osem metrov. Objekt Fordow je bil še bolj utrjen, zgrajen v pobočju gore in po ocenah zakopan med 60 in 90 metrov pod površjem.

Čeprav je ameriški predsednik Donald Trump po lanskih napadih dejal, da je bil iranski jedrski program uničen, se strokovnjaki večinoma strinjajo, da je država ohranila ključne zmogljivosti. Po predhodni oceni Pentagon so bili iranski jedrski napori zaradi tega vrnjeni za leto ali dve nazaj. Dokončna slika pa verjetno ne bo znana, dokler Mednarodna agencija za atomsko energijo ne bo mogla na terenu preveriti dejanskega obsega škode na prizadetih lokacijah.

Bloomberg

Obstaja možnost, da bi Iran lahko nadaljeval z obogatitvijo preostalega visoko obogatenega urana v objektu, ki zunanjemu svetu ni znan. Sredi junija je Iranska organizacija za atomsko energijo sporočila, da je bila na neznani in varovani lokaciji zgrajena tretja obogatitvena tovarna. Za delovanje tajnih jedrskih objektov v Iranu že obstaja precedens. Tovarna v Natanzu in Fordowu sta bili zgrajeni tajno, inšpektorjem Mednarodne agencije za atomsko energijo pa je bil dostop dovoljen šele, ko sta bili lokaciji že skoraj dokončani.

Zakaj so bile ponovno uvedene mednarodne sankcije proti Iranu?

Sankcije ZN so bile ponovno uvedene septembra, le nekaj tednov pred iztekom njihove veljavnosti v skladu z določbami mednarodnega jedrskega sporazuma, znanega kot Skupni celoviti akcijski načrt (JCPOA). Tri evropske podpisnice sporazuma – Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo, skupaj znane kot E3, so sprožile mehanizem "snapback" za ponovno uvedbo sankcij, pri čemer so navedle, da je Iran "večkrat kršil" svoje obveznosti sporazuma iz leta 2015.

Države E3 so mehanizem aktivirale zaradi zavrnitve Irana, da bi inšpektorjem IAEA ponovno omogočil nadzor nad jedrskimi dejavnostmi, razkril stanje in lokacijo zalog visoko obogatenega urana ter znova začel pogajanja o jedrskem programu z ZDA. Evropske države so ob tem poudarile, da ponovna uvedba sankcij ne pomeni konca diplomacije, ter napovedale iskanje "nove diplomatske rešitve, ki bo zagotovila, da Iran nikoli ne bo pridobil jedrskega orožja".

Ponovno uveljavljene sankcije, ki so bile prvotno uvedene med letoma 2006 in 2010, vključujejo embargo na orožje, prepoved obogatitve in predelave urana, zamrznitev premoženja določenih iranskih posameznikov in subjektov, omejitve dostopa do tehnologij za balistične rakete ter restrikcije za iranski naftni in finančni sektor.

Te sankcije dopolnjujejo ameriške ukrepe, uvedene po tem, ko je predsednik Trump leta 2018 umaknil ZDA iz JCPOA in začel izvajati politiko "maksimalnega pritiska" na Iran – strategijo, ki jo je ponovno uveljavil po vrnitvi na položaj.