E-pismo: Ko se cilji razidejo …

Dobro jutro. Minuli teden in še zmeraj pogubno vojno na Bližnjem vzhodu bom z vami danes podčrtal Mihael Šmirmaul, novinar Bloomberg Adria.

Ameriški državni sekretar Marco Rubio je na začetku te vojne izustil nekaj nepremišljenega. Medijem je nekoliko zmedeno priznal, da so ZDA morale napasti Iran, ker je njihov zaveznik Izrael nameraval to storiti prvi. Nato je svoje izjave umaknil, o tem vidiku ameriškega napada na Iran pa Bela hiša več ni govorila.

Po treh tednih spopadov se izrisuje slika vojne, v kateri je Izrael prevzel vodilno vlogo, Washington pa se konflikta loteva čedalje bolj gasilsko. ZDA so prevzele bolj podporno vlogo in se osredotočile predvsem na energetski vidik konflikta, medtem ko izraelski napadi ciljajo na vse, od vojaške in naftne infrastrukture do struktur režima, s čimer izvajajo atentate na njegove voditelje.

Tel Aviv želi Islamski republiki zadati čim več bolečine, medtem ko se Washington vse bolj boji lastne bolečine, ki prihaja v obliki skokovito naraščajočih cen energentov. Ameriški predsednik Donald Trump je tako minuli teden več časa posvetil karanju zaveznikov, ki se vsaj za zdaj še ne želijo pridružiti operaciji za zavarovanje pretoka skozi Hormuško ožino, namesto Teheranu, s katerim bo moral doseči dogovor za končanje vojne.

Trump je v četrtek dejal, da niti ZDA niti njihov zalivski zaveznik Katar nista bila vpletena v izraelsko operacijo, usmerjeno proti iranskemu plinskemu polju, in Teheran pozval k zadržanosti. "IZRAEL NE BO IZVEDEL NOBENIH NADALJNJIH NAPADOV," je hkrati v svojem slogu zapisal na družbenih omrežjih.

Izrael in ZDA imata očitno čedalje bolj različne cilje v Iranu. Ni skrivnost, da so ZDA želele, da bi se scenarij iz Venezuele ponovil tudi v Iranu: oslabitev režima, odstranitev njegovega voditelja in nato ne sprememba režima, temveč njegova korekcija. S tem bi Washington v Teheranu dobil ubogljivega sogovornika, ki bi se odpovedal jedrskim ambicijam, oklestil svoj raketni program in revolucionarno ideologijo zamenjal za pragmatični transakcionalizem.

Izrael ne želi ničesar od tega. Prizadeva si za popolno politično in družbeno preobrazbo v Iranu, začenši s padcem teokratskega režima. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v preteklosti govoril o ''rešitvi iranskega problema za prihodnje generacije'', s čimer Islamska republika ne bi bila več sposobna groziti Izraelu, tudi ne prek njihovih posredniških skupin 'Osi odpora', ki jih trenutno izraelske sile tolčejo v Libanonu.

Ne le, da se cilji Izraela in ZDA bistveno razlikujejo, težavni so tudi stroški vojne, ki jo lahko nosita obe strani. Izrael je pripravljen na kakršne koli stroške uspeha v Iranu, medtem ko Bela hiša, pol leta pred vmesnimi volitvami v kongres, pač ni.

Bloomberg

 

Četudi Tel Aviv želi sprožiti popoln kolaps iranskega režima, pa Washington več zares ne ve, kaj so njegovi cilji v Iranu. Islamska republika je precej bolj odporna, kot so mnogi pričakovali, in kljub prejetju močnih klofut še vedno sposobna zadati boleč udarec globalnemu gospodarstvu.

Predsednik Trump se sedaj sooča z dilemo: ali vojno v Iranu spremeni v dolgotrajni konflikt oziroma 'neskončno vojno', proti kateri se je v kampanji za vrnitev v Belo hišo ves čas izrekal, ali se odtuji od agresivnega in pretirano samozavestnega Izraela?

Če bi bili izraelski cilji v Iranu uresničeni, bi imeli ogromne negativne posledice za ves svet. Kolaps režima, četudi brutalnega v zatiranju lastnega prebivalstva in destabilizacijskega za celotno regijo, bi bila velika napaka – vsaj v tem trenutku.

Tudi nekateri visoki predstavniki administracije so vse bolj skeptični do izraelskih ciljev. "Izrael izvaja strategijo 'požgane zemlje' za spremembo režima, kar pa ni naš cilj. Premier Netanjahu želi uničiti iransko gospodarstvo in opustošiti njegovo energetsko infrastrukturo. Trump pa želi, da ta ostane nedotaknjena," je ta teden za Washington Post povedal eden od uradnikov administracije.

Izrael si namreč z vojaško silo prizadeva nasilno preoblikovati Bližnji vzhod po Hamasovem napadu na 7. oktober 2023, pri čemer mu je vseeno, ali bo Iran postal propadla ali razdrobljena država. Iran je z izraelskega vidika dovolj oddaljen, brez takojšnjih posledic prelitja kakršne koli notranjepolitične krize na ozemlje Izraela.

Preostali svet, predvsem globalno povezane države s svojimi interesi v širši regiji, kot so ZDA, Kitajska in države članice Evropske unije, pa si tega ne morejo privoščiti. Propadli Iran bo še naprej grozil pretoku energije čez Hormuško ožino in svojim zalivskim sosedam, čez ozemlja katerih poteka tudi pomemben delež globalnega letalskega prometa.

Hkrati se vojna v Izraelu in ZDA dojema precej drugače. V Izraelu uživa široko javno podporo in politično krepi Netanjahuja, medtem ko večina Američanov vojni nasprotuje. Do sedaj je tudi že prišlo do nekaterih odstopov uradnikov ameriške administracije, ki tej vojni nasprotujejo.

Vojna lahko tudi škoduje ugledu ZDA. Videli smo, da se ameriški zavezniki niso bili pripravljeni pridružiti prizadevanjem za ponovno odprtje Hormuške ožine, da nekatere zalivske države, ki so najbolj občutile posledice iranskih napadov, v Washingtonu lobirajo za konec vojne, ter da se vse bolj širi prepričanje, da so ZDA plenilski hegemon.

Prav tako bodo gospodarske posledice vojne najbolj občutili prav ameriški zavezniki, ki vojne ne podpirajo. Evropa, pod nevarnostjo inflacijskih groženj in še vedno brez epiloga ukrajinske vojne, pa bo morala v času zaustavitve lastnega gospodarstva del resursov dodatno nameniti proti Bližnjemu vzhodu in se soočati z ameriškim predsednikom, ki je zaradi neaktivnosti zaveznikov zveze Nato izrazil dodatne dvome o zavezništvu.

Vse pa se zdi kot zgodnje rojstnodnevno darilo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, kateremu se je letos zaradi (še do nedavnega) nizkih cen nafte napovedovalo resne proračunske težave za več kot štiri leta trajajočo vojno – sedaj se je odločil, da pogajanja o koncu vojne v Ukrajini preloži za nedoločen čas.