Kaj bi pomenil vstop Savdske Arabije in Emiratov v vojno

Bogate arabske monarhije Perzijskega zaliva so si desetletja gradile podobo stabilnih, poslovno prijaznih in odprtih destinacij v središču sicer izjemno nestabilne regije. To se je z izraelsko-ameriškim napadom na sosednji Iran spremenilo.

Zalivske države so v zadnjih desetletjih z Iranom ohranjale pazljive odnose – Katar in Oman sta bila do Irana bolj spravljiva, medtem ko so bili Savdska Arabija in Združeni arabski emirati (ZAE) bolj bojeviti –, kar se bo z zadnjim razvojem dogodkov zagotovo spremenilo.

Do razhajanj v percepciji iranske grožnje na južni strani Zaliva prihaja tudi med državami Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC), pri čemer prej omenjeni Savdska Arabija in ZAE celo razmišljata, da bi se na strani Izraela in ZDA pridružili vojni proti Islamski republiki.

Časnik Wall Street Journal je v noči s ponedeljka na torek namreč poročal, da naj bi Riad in Abu Dabi naredila morebitne prve korake za pridružitev vojni proti Iranu. K temu jih lahko prisilijo poteze Teherana, če bo ta napadal njihovo ključno infrastrukturo, je poročal Bloomberg.

Ameriški časnik New York Times je v torek poročal, da naj bi de facto voditelj Savdske Arabije, princ Mohamed bin Salman, ameriškega predsednika celo spodbujal k nadaljevanju vojne, češ da je to zgodovinska priložnost za preoblikovanje regije. Donaldu Trumpu naj bi tako minuli teden večkrat dejal, da mora vztrajati pri uničenju iranskega režima.

Ni skrivnost, da državi, ujeti v navzkrižnem ognju, izgubljata potrpljenje z Iranom. Pod nenehnimi napadi je njuna kritična infrastruktura, zlasti naftni in plinski objekti, pristanišča in letališča. Bloomberg še navaja, da bi se vojni pridružili le, če bi Teheran uresničil svoje grožnje in napadel ključno infrastrukturo Zaliva za oskrbo z energijo in vodo.

Savdska Arabija je v preteklosti že bila tarča iranskih raket, trenutni voditelj kraljevine bin Salman pa je že pokojnega vrhovnega voditelja Irana Alija Hameneja pred leti označil za hujšega od Hitlerja. Riad in Abu Dabi sta bila pred leti z Iranom tudi na drugi strani državljanske vojne v Jemnu, ki še danes ostaja nerešena.

Kako realna je možnost stopnjevanja konflikta na Bližnjem vzhodu ter kakšne politične in gospodarske posledice bi tak razvoj dogodkov imel za širšo regijo in svet?

"Neposredna vključitev je malo verjetna"

Obramboslovka Jelena Juvan s fakultete za družbene vede ocenjuje, da je vključitev Savdijcev in Emiratov v neposrednem vojaškem smislu sicer malo verjetna. "Obe državi se zavedata tveganja povračilnih ukrepov in gospodarskih posledic," pojasnjuje.

"Bolj verjetna je njuna posredna vloga, ali v obliki politične podpore, obveščevalnega sodelovanja ali logistike. Neposredna eskalacija na tej ravni bi pomenila bistveno širitev konflikta, ki se ji regionalni akterji za zdaj poskušajo izogniti," pove strokovnjakinja in doda, da dlje bodo te države tarče iranskih napadov, večja verjetnost je, da se bodo tudi same vključile v to vojno.

Do možnosti savdsko-emiratske vojaške udeležbe je zadržan tudi poznavalec regije Primož Šterbenc. "Državi sta preveč ranljivi za (še večje) iranske napade nanju, predvsem na energetske objekte. V tem smislu sta se o času pred začetkom vojne tudi zbliževali z Iranom, ki se mu tudi srednjeročno nočeta zameriti," pravi. Dodaja, da imata državi tudi nasprotne regionalne strategije.

"Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate iranski napadi izjemno vznemirjajo. Če bi se vključili v vojno, bi se zelo verjetno začeli bojevati tudi jemenski hutijevci – čutili bi pritisk, da se zaradi iranske podpore njihovemu boju sedaj sami vključijo v obrambo Irana," pojasnjuje Šterbenc.

"Savdska Arabija in ZAE imajo v osnovi zelo jasen interes – hitro umiritev razmer, ne eskalacije. Obe državi sta izjemno izpostavljeni morebitnim iranskim povračilnim ukrepom, predvsem napadom na naftno infrastrukturo in objekte za razsoljevanje, kar bi imelo neposredne gospodarske in tudi širše družbene posledice," pojasnjuje upravljavec premoženja pri NLB Skladih Rok Brezigar. "Prav zato je treba trenutna razmišljanja o morebitni vključitvi razumeti predvsem kot znak, da se varnostno okolje zaostruje, ne pa kot njihov preferirani scenarij."

Ekonomska cena zalivskega posredovanja

Zaradi poročil, da zalivski državi razmišljata o vključitvi v vojno proti Iranu, se je cena nafte v torek vnovič podražila. Brezigar iz NLB Skladov je dejal, da je za trge ključno predvsem to, da bi neposredna vključitev pomenila dodatno zaostrovanje konflikta. "Če bi to sovpadalo z morebitnimi ameriškimi operacijami na iranskem ozemlju, se tveganje močno poveča. V takem scenariju postane osrednje vprašanje plovba skozi Hormuško ožino, ki je kritična arterija globalne oskrbe z energenti."

Spomnimo, v petek bo v regijo prispelo več tisoč ameriških marincev, hkrati pa se pojavljajo ugibanja, ali bodo ZDA v kratkem uresničile grožnje predsednika Trumpa o zasegu iranskega otoka Hark, od koder Teheran izvozi 90 odstotkov svoje nafte. Prav ta poteza bi po mnenju strokovnjakov povzročila močne iranske napade na države v Zalivu.

Bloomberg Mercury

 

Zalivske države skrbi tudi efektivno zaprtje Hormuške ožine, skozi katero ne izvažajo le nafte, temveč tudi uvažajo ključne življenjske potrebščine. "Če bo Iran nadaljeval trenutno politiko napadov na države Zaliva in blokade Hormuške ožine, bo to morda prisililo države v regiji, da oblikujejo koalicijo za boj proti državnemu terorizmu Teherana," je za Bloomberg povedal Mohammed Baharoon, direktor dubajskega mislišča B'huth.

"Iran ne potrebuje popolne zapore Hormuške ožine – dovolj je že omejena motnja, da se tveganje za ladjarje in zavarovalnice močno poveča. Že en ali dva uspešna napada lahko povzročita, da plovba postane ekonomsko ali zavarovalno nevzdržna," pojasnjuje Brezigar in opozori na močan globalni interes za deeskalacijo konflikta. "Motnje v Hormuški ožini bi imele neposredne posledice za globalno gospodarsko rast in inflacijo. Tudi politično gledano so zalivske države v precejšnjem diplomatskem razcepu, saj hkrati želijo omejiti iranski vpliv, a se izogniti neposredni vojni."

V tem kontekstu je mogoče trenutne signale iz Riada in Abu Dabija razumeti tudi kot del pritiska na Iran, ne nujno kot odločitev za neposredno vojaško eskalacijo, meni Brezigar. "Povečevanje vojaške pripravljenosti, odpiranje baz in zaostrovanje retorike lahko služijo kot sredstvo za izboljšanje pogajalskega položaja in spodbujanje Irana k morebitnemu dogovoru."

Iranski as

Islamska republika ima v rokavu asa, ki ga doslej še ni uporabila. Gre za šiitsko oboroženo gibanje hutijevcev v Jemnu, ki so še pred letom dni grozili mednarodni plovbi skozi Rdeče morje. Hutijevci – kot libanonska milica Hezbolah – uživajo podporo Teherana, v nasprotju z libanonskimi kolegi pa se vojni doslej še niso pridružili.

Hutijevci so bili v nasprotju od Hezbolaha in drugih iranskih akterjev tako imenovane Osi odpora v zadnjih dveh letih in pol najmanj prizadeti, niso pod grožnjo centralne vlade Jemna in nadzorujejo veliko ozemlja, vključno z jemensko prestolnico Sana.

Vključitev hutijevcev zadržuje dih pred novo motnjo v globalnem gospodarstvu. Voditelj gibanja Abdul Malik al Huti je pet dni po začetku vojne v Iranu dejal, da so pripravljeni posredovati. Njihova vključitev v konflikt bi dodatno okrepila pritisk na dobavne verige, predvsem na ladijski promet in energetske cilje v zalivskih državah.

"Ob morebitni eskalaciji – še zlasti ob večjem vojaškem pritisku na Iran – obstaja realna verjetnost, da bi Iran spodbudil hutijevce k vnovični vključitvi, kar bi odprlo dodatna tveganja za ladijski promet v Rdečem morju. To pomeni, da tveganje ni omejeno le na eno ozko grlo," pove Brezigar z NLB Skladov.

Depositphotos

 

Hkrati bi hutijevci z napadi po oceni analitikov dodatno preusmerili pozornost Izraela in ZDA stran od Irana, saj bi oboji del svojih vojaških zmogljivosti morali preusmeriti proti Jemnu.

Po oceni strokovnjakov bi hutijevci, če se pridružijo konfliktu, znova sprožili napade na kontejnerske ladje v Rdečem morju, kar bi dodatno dvignilo ceno nafte in podražilo zavarovanja za ladijski tovor. Ladijski promet skozi Rdeče morje sicer poteka, vendar pod ravnjo pred začetkom prvih napadov hutijevcev leta 2023.

Brezigar ob tem dodaja, da bi morebitne sočasne motnje v Hormuški ožini in Rdečem morju pomenile dodatno fragmentacijo globalnih dobavnih verig, višje transportne stroške ter še večji pritisk na cene energentov.

"Hutijevci Rdečega morja še niso poskušali zapreti zaradi omejene zmogljivosti, vendar je tu tudi dejstvo, da Iran potrebuje vzvod v primeru poslabšanja razmer. Vključitev hutijevcev bi pomenila še eno stopnjo na lestvi eskalacije, ki bi Teheranu omogočala, da ohranja grožnje," je povedal politolog Alexander Purton.

"Če bi Teheran že izkoristil vse svoje možnosti, mu ne bi ostalo ničesar, če bi ZDA denimo zavzele iranski otok Hark ali ZAE pomagale pri zavzetju otokov Abu Musa ali Tunbs. Iran lahko reče: 'Washington, ne igraj se z nami, sicer bomo zaprli Rdeče morje.' Pomembno je, da ljudje verjamejo, da bi to lahko poskusili," pojasnjuje Purton.