Kam Trump hiti z 2500 ameriškim marinci?

Ameriški predsednik Donald Trump je skupaj s člani administracije od začetka ameriško-izraelskega posredovanja v Iranu zatrjeval, da pošiljanje kopenskih sil na iransko ozemlje ni opcija. Poznavalci so menili, da sta razloga za takšno stališče sicer impulzivnega predsednika, ki se je v preteklosti odločil za več drznih geopolitičnih potez – od bombardiranja iranskih jedrskih instalacij do spektakularne ugrabitve venezuelskega predsednika Nicolasa Madura –, vsaj dva.

Rdeče črte 

Prvi in pomembnejši je politični, saj ima opraviti z bližajočimi vmesnimi volitvami. Trump se je pri svoji volilni bazi skrajne desnice zavezal, da ne bo sprožal "večnih vojn" na Bližnjem vzhodu. To pa so seveda takšne, v katerih ZDA v okupirano državo napotijo kopenske sile, ki strmoglavijo režim in poskusijo izvoziti demokracijo.

Druga kalkulacija je geopolitična, saj bi kopenski spopad z 90-milijonsko državo predstavljal izjemen logistični zalogaj, z veliko žrtvami, predvsem pa bi se kopenska vojna najbrž zavlekla v leta, kar je bistveno dlje od Trumpovih napovedi o nekaj tednih. Kar sicer predstavlja povratno zanko s prvim razlogom.

Dilema pred Trumpom je sila ironična: javnost pričakuje hitro zmago, ki pa jo lahko najbrž zagotovi le sporno in politično toksično kopensko posredovanje, ki ga Trump neprestano očita demokratskim predhodnikom. 

 

"Dolgotrajen konflikt nas ne zanima," je junija 2025, potem ko so ZDA izvedle zračne napade na iranske jedrske objekte, dejal podpredsednik JD Vance. "Prisotnost vojakov na terenu nas ne zanima."

Vendar pa ameriške rdeče črte ob zapletanju razmer na terenu, zlasti po obsežnih napadih Irana na energetsko infrastrukturo zalivskih držav ter blokadi Hormuške ožine, postajajo vse bolj porozne.

Washington je že pred dnevi odredil premeščanje oboroženih sil iz azijsko-pacifiške regije na Bližnji vzhod, hkrati pa je Pentagon Belo hišo prosil naj v kongres pošlje predlog za dodatnih 200 milijard dolarjev za potrebe vojne. Trump je zahteve obrambnega ministrstva pospremil z besedami, da gre "za nizko ceno" zmage. 

Čeprav gre pri premeščenih silah povečini za obrambno oborožitev, s katero ZDA pred iranskimi izstrelki in droni branijo zaveznice v regiji, pa se je na plovbo odpravila tudi bojna skupina z 2500 marinci, vključno z bojnimi ladjami, večnamenskimi izkrcevalnimi plovili, jurišnimi helikopterji in nevidnimi lovci F-35, zmožnimi vertikalnega vzletanja in pristajanja.

S taktično-operativnega vidika gre za udarne sile, opremljene in izurjene za hitre desantne operacije. Točno takšne, ki jih ima med opcijami za eskalacijo na mizi Trump, medtem ko se ubada z vprašanjem, kako onemogočiti iranske napade z večih manjših otokov v Hormuzu.

Čeprav administracija vztraja pri tem, da izkrcanja oziroma kopenskih spopadov ne načrtuje, pa nedavna uporaba jurišnih helikopterjev in letal za uničevanje utrjenih položajev, hitrih patruljnih čolnov ter kamikaze dronov, vzdolž iranske obale in na otokih, zastavlja vprašanje, ali ne gre nemara za predpriprave na kopensko eskalacijo, ki bi privedla do hitrega končanja spopadov.

Pri tem Trumpovi podporniki v ameriškem kongresu že iščejo načine, kako bi prestopili strankarske rdeče črte in pri tem ne utrpeli blamaže ter padca podpore pripadnikov gibanja Maga.

Nazadnje je republikanski predstavnik v predstavniškem domu Pete Sessions iz Teksasa izjavil, da bi lahko Trump naftno infrastrukturo na otokih, kot sta Karg in Hark, pustil v veliki meri nepoškodovano, zato da bi jo kasneje zavaroval s kopensko vojsko. "Bi zavzetje otokov tehnično gledano pomenilo, da gre za vojake v Iranu?" Se je retorično vprašal in se pri tem poigral z mislijo, da ne, saj otoki niso celinski del države.

Portal Axios danes poroča, da Trump resno razmišlja o desantu na otok Hark, s čimer bi Iran prisilil k odprtju Hormuške ožine. "Želi odprto Hormuško ožino. Če bo moral za to zavzeti otok Hark, se bo to zgodilo. Če se bo odločil za obalno invazijo, se bo to zgodilo. A te odločitve še ni sprejel," je za portal povedal visoki uradnik Trumpove vlade, ki je obenem prepričan, da bo Trump sprejel pravo odločitev.

Eskalirati za deeskalacijo?

Doslej se je sicer že večkrat izkazalo, da republikanska baza, zlasti trdo jedro gibanja Maga, predsednika podpre tudi v primerih, ko ta požre svoje besede ali deluje v nasprotju z obljubami in ideologijo stranke. Od začetka vojne v Iranu je kar nekaj republikancev, ki so prej nasprotovali ideji vojaške akcije, spremenilo svoja stališča in stopilo v bran tvegani potezi Trumpa.

Po drugi strani pa je tudi res, da vojna, njeno trajanje in eskalacija povzročajo prve resne razpoke v doslej enotnem in trdem strankarskem jedru, o čemer smo na straneh Bloomberg Adria že poročali.

Bloomberg Mercury

Vidne osebnosti gibanja in člani administracije, kot je odstopljeni vodja Nacionalnega centra za boj proti terorizmu Joe Kent, so vse bolj glasni v svojem nasprotovanju podaljšane vojne z Iranom. Paradoks njenega hitrega konca je, da bi zato bilo potrebno kopensko posredovanje - tako za preprečevanje iranskih napadov na komercialno ladjevje v Hormuzu, kot tudi uničenje njegovih raketnih in jedrskih zmogljivosti, ki sta glavna cilja ameriško-izraelskega posredovanja.

Na kopensko posredovanje je namignil tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je na današnji novinarski konferenci dejal, da revolucij ni možno sprožiti iz zraka. "Z zračnimi napadi lahko veliko desežeš, kar tudi smo, a za revolucijo je potrebna kopenska komponenta," je povedal in dodal, da je trenutno "kar nekaj opcij za kopensko komponento, a teh v tem trenutku ne bom delil z vami."

Desantne ladje z mornariško pehoto naj bi bile v regijo, kamor bodo priplule prihodnji teden, po zatrjevanju Trumpa napotene za vsak slučaj, "če bi bile potrebne". Vztrajno zapletanje vojne zaradi trdoživega odpora Irana in njenega katastrofalnega vpliva na globalne energetske trge kaže, da se to utegne zgoditi prej kot slej, kajti ZDA bi lahko bile prisiljene v še eno staro past vojskovanja – eskalacijo za deeskalacijo.