Intervju z iransko veleposlanico v Ljubljani Marzieh Afham: "Zaradi vojne ne bo prišlo do begunskega vala"

Na zadnji letošnji februarski dan se je začel napad oboroženih sil Združenih držav Amerike in Izraela na Iran. Konflikt se je hitro razširil po regiji, pri čemer so izraelske sile vstopile v Libanon, Iran je napadel arabske države Perzijskega zaliva, strateško pomembna Hormuška ožina, skozi katero se steka približno petina svetovne dobave nafte in zemeljskega plina, pa ostaja zaprta, sicer ne več neprodušno. Medtem pa vojni še ni videti konca.

Na prvi dan vojne je umrl vrhovni vodja Ali Hamenej. Ko so se začele pojavljati novice o njegovi smrti, so se nekateri na ulicah Teherana veselili, drugi žalovali. Odziv oblasti je bilo najprej zanikanje, ki mu je sledilo žalovanje. Hamenej je varoval interese radikalno konservativne struje znotraj režima in paravojaške Islamske revolucionarne garde (IRGC) – pogosto v nasprotju z javnim mnenjem, ki je večinoma podpiralo reforme ali tesnejše vezi z Zahodom. Konec leta lani je padcu nacionalne valute, zaradi katerega so bile večini prebivalstva nedostopne celo osnovne dobrine, sledil vsedržavni upor proti Hameneju, ki se je razširil po vsej državi. Del javnosti je začel pozivati h koncu Hamenejeve vladavine in njegovega režima. V protestih so varnostne sile po poročanju medijev ubile več tisoč ljudi, še več je bilo aretiranih. Ameriški predsednik Donald Trump je podpiral proteste v Iranu, po smrti vrhovnega voditelja pa je iransko ljudstvo spodbujal k prevzemu države. Po padcu Alija Hameneja je sicer vodilno vlogo v državi prevzel njegov drugi sin Modžtaba Hamenej, ki naj bi bil v napadih po poročanju ameriških medijev hudo ranjen.

Od začetka vojne vala beguncev iz države, ki so jo ZDA in Izraelci napadli skupaj, denimo Turčija, ki si mejo deli z Iranom, ni zaznala. Naša sogovornica, veleposlanica Islamske republike v Ljubljani, Marzieh Afham, pravi, da se trenutno odvija obraten proces – vse več Irancev se vrača v Iran. Temu vsaj deloma pritrjujeta tudi turška medija, kot sta CNN Türk in Hürriyet Daily News (zadnji poroča tudi v angleškem jeziku), ki sta navajala besede turškega ministra za notranje zadeve Mustafa Çiftçija: iranska vlada je z ukrepi omejila odhode iz države v Turčijo, zaradi česar se je tudi število odhodov zmanjšalo, medtem pa so Turki zaznali povečanje prihodov Irancev v Iran. O konkretnih številkah sicer ni bilo govora.

Po vseh vojaških posredovanjih je škoda v Iranu ogromna, število civilnih žrtev je po ocenah nevladne organizacije HRANA preseglo tri tisoč, prav tako pa so bile iranske raketne in vojaške zmogljivosti precej oslabljene.

Minuli petek, 13. marca, smo se z veleposlanico Islamske republike v Ljubljani Marzieh Afham pogovarjali o stanju v Iranu, evropskem odzivu na konflikt, nasledstvu vrhovnega voditelja in stabilnosti političnega sistema v Islamski republiki.

Kakšne so trenutne razmere v Iranu?

Iranski narod je prvi dan vojne začel z mučeništvom vrhovnega verskega voditelja. Kar se je zgodilo, je bilo za Iran žalostno. Vrhovni verski voditelj je umrl, kar je pripomoglo k temu, da so vsi vstali proti agresiji in zločinu. Danes (13. marca, na dan opravljanja intervjuja, op. p.) je dan Jeruzalema, ki je potekal v Teheranu in drugih krajih, ko je več 10 tisoč ljudi prišlo na shode, čeprav smo bili priča napadu izraelskih letal.  Življenje v Iranu normalno teče dalje. Če pogledamo celotni Iran, ni takšnega odtisa vojne, trgovine delajo normalno, gostilne so odprte.

Lahko po vaših ocenah pride do begunskega vala?

Turški funkcionarji so povedali, da če se bo vojna širila, bodo zaprli meje, da ne bodo begunci in migranti zapuščali Irana. Iz Irana proti Turčiji ni begunskega vala. Turški mediji so poročali, da se dogaja obratni proces. V domovino se vračajo Iranci z vseh koncev sveta.

Ameriški predsednik je bil pri svojih stališčih glede vojne nedosleden, obenem pa je namigoval, da bi bil Iran morda pripravljen na pogajanja. Teheran je po drugi strani njegove izjave zanikal in dejal, da se je pripravljen boriti, kolikor bo potrebno. Kako ocenjujete trenutne razmere?

Stališče ameriške strani je zelo protislovno. Številni analitiki po svetu opozarjajo, da Američani vsak dan navajajo nov razlog za začetek vojne. Enkrat govorijo o zamenjavi režima, drugič o strateških in geopolitičnih razlogih, nekateri celo o sveti vojni. Razlogov je torej veliko in so med seboj zelo različni, tako da so zmedeni celo nekateri člani ameriškega kongresa.

Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kaj je bil dejanski razlog za vojno. Ta zmeda je še toliko večja, ker so vojno začeli sredi pogajanj z Iranom. To je bilo že drugič v zadnjem letu, da smo bili v pogajalskem procesu, pa so nas napadli. Vojno so začeli v soboto, tik pred ponedeljkom, ko naj bi se Iran in Mednarodna agencija za atomsko energijo srečala glede tehničnega sodelovanja.

Za nas to pomeni, da pogajanja niso bila iskrena, temveč so služila iskanju novega povoda za vojno. Potrebovali so le čas. Proti Iranu je bilo izrečenih veliko obtožb, češ da v pogajanjih ni resen, vendar smo svetu pokazali, da smo bili resni. Prav oni so zaprli vsa vrata diplomaciji.

Ali bo Islamska republika sploh še pripravljena sesti za pogajalsko mizo z ameriško stranjo, potem ko je ta Iran napadla med zadnjima dvema krogoma pogajanj? Bi bilo to mogoče pod drugo administracijo?

Nihče ne more z gotovostjo reči, ali bodo pogajanja sploh še mogoča. Celo uradno je bilo sporočeno, da se pogajanja trenutno ne bodo nadaljevala, saj smo sredi vojne. V takšnih razmerah o pogajanjih preprosto ni mogoče resno govoriti, še zlasti po tem, ko je bila proti nam izvedena agresija.

Za končanje vojne mora biti povsem jasno, da se kaj takega ne bo ponovilo. Če bi namreč prišlo le do prekinitve ognja, nato do novih pogajanj in zatem še do novega kroga vojne, to ne bi imelo nobenega smisla. V sedanjih okoliščinah je za nas poglavje pogajanj zaprto.

Zdaj sta v ospredju odpor proti agresiji in ustrezen odgovor nanjo, hkrati pa mora postati jasno, kaj druga stran sploh želi doseči. Če so pripravljeni priznati, da je bila to napaka, mora biti to povedano jasno in tudi uradno.

Mihael Šmirmaul

 

Strateško pomembna Hormuška ožina ostaja zaprta, kar vpliva na svetovne trge, tudi na Slovenijo. Se bo kmalu odprla?

Hormuška ožina je, tako kot drugi deli Irana, pod iransko suverenostjo in zato predmet obrambe. Iran je že prej opozoril, da bo imelo širjenje te vojne daljnosežne posledice; to sporočilo je bilo posredovano ameriški strani in drugim akterjem. V okviru pravice do obrambe svojih interesov je Iran jasno povedal, da nasprotni strani ne bo dovolil prehoda skozi Hormuško ožino.

Trenutne razmere v regiji zaradi različnih razlogov povzročajo, da se tveganja prenašajo tudi na druga področja. Ena prvih posledic se kaže na področju energetike. Vprašanje, zakaj je prišlo do takšne situacije, je treba nasloviti na Izrael in ZDA. Mi bomo kot proizvajalci nafte sicer zaradi tega prejeli več denarja, vendar so oni že vnaprej vedeli, kakšne bi bile posledice morebitnega zaprtja prehoda skozi Hormuško ožino in kakšne koristi bi to prineslo njim. Za druge dele sveta jim očitno ni mar. Hormuška ožina je, kar zadeva svetovno energetiko. eksistenčnega pomena za številne dele sveta, zato morajo odgovarjati za posledice.

V nedeljo je skupščina strokovnjakov sporočila, da bo Modžtaba Hamenej, drugi sin pokojnega vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja, prevzel vajeti po svojem očetu. Kako komentirate imenovanje gospoda Hameneja, glede na to, da je to v nasprotju z načelom islamske revolucije, ki nasprotuje dedni oblasti?

V naši ustavi je že vnaprej predvideno, kaj se zgodi v primeru odsotnosti vrhovnega voditelja, denimo če ta umre ali se mu kaj zgodi. Ustava določa, kako se v takšnih primerih ravna. Ena od prvih rešitev je oblikovanje prehodnega tričlanskega organa, ki so ga sestavljali predsednik Masud Pezeškian, vodja sodstva Golam-Hosein Mohseni-Edžei in ajatola Alireza Arafi; ta organ je uredil način in postopke prehoda, nato pa je to odločitev potrdila skupščina strokovnjakov.

Vse to je potekalo v skladu z ustavo. Modžtaba Hamenej je prejel največ glasov. Ne gre za vprašanje drugih načinov njegove izbire. Kandidatov je bilo več, o njih pa je razpravljal svet izvedencev. Zasedanje je trajalo več kot tri seje, usklajevanje pa je bilo zaradi vojne zahtevno. Do tega je prišlo na podlagi izida glasovanja v svetu. Številni krogi v Iranu so se poenotili in sporočili, da so pripravljeni na novo obdobje v Iranu.

Kaj odgovarjate na poročila, da je novi vrhovni vodja hudo ranjen?

Noben iranski vir ni tega potrdil. Gre za ameriško psihološko vojno. Američani in Izraelci se trudijo, da vzbujajo negativni vtis. Gre za propagando. Noben zanesljivi vir ni tega potrdil.

Kako je vojna vplivala na kohezijo političnega sistema v Islamski republiki? So po vašem mnenju vse različne frakcije znotraj sistema, tako imenovani reformisti, principlisti in drugi, stopile skupaj?

V Iranu zdaj vlada velika solidarnost. To je najboljša možna situacija, saj sta nacionalni interes Irana ter notranja enotnost za odpor, boj in povračilne ukrepe proti invaziji glavna cilja vseh strani v Iranu.

Iranski predsednik Pezeškian se je prejšnji teden opravičil zalivskim državam, ki so se znašle sredi ognja, kar je v Iranu sprožilo precej negodovanja. Novi vrhovni voditelj je nato v svojem nagovoru dejal, da morajo te države zapreti ameriške baze na svojem ozemlju, sicer se bodo soočile z nadaljnjimi napadi. Kakšna je iranska politika do držav Zalivskega sveta glede sodelovanja (GCC)? In zakaj je bilo več iranskih napadov usmerjenih proti ZAE kot proti Izraelu, ki je napadel Iran?

Eno glavnih načel iranske zunanje politike je ohranjanje zelo dobrih odnosov z vsemi sosedami, še zlasti pa krepitev sodelovanja z državami na jugu, saj tuje sile poskušajo z različnimi vprašanji spodbujati spore med Iranom in njegovimi sosedami. Ta načela se tudi zdaj niso spremenila. Iran je jasno sporočil, da za tarče šteje vse ameriške baze, objekte in zmogljivosti v regiji. Naše tarče niso sosednje države, temveč ameriške baze. Naša vojska je to tudi uradno potrdila. Žal pa so te baze na ozemlju teh držav.

Naš predsednik je dejal, da smo zaradi prijateljskih odnosov to poudarili kot gesto prijateljstva. Enako je sporočil naš novi voditelj. Vsi ameriški objekti in zmogljivosti so uradno razglašeni za tarče Irana. Do danes je Iran dosledno vztrajal pri tem, da meri izključno nanje. Naš zunanji minister je o tem opravil pogovore z voditelji držav Sveta za sodelovanje v Zalivu. Napad v Omanu ni prišel iz Irana. Žal pa je Evropska unija sklicala posebno zasedanje in v Bruselj povabila zunanje ministre zalivskih držav ter opozarjala na domnevno katastrofo in možnost iranske invazije. To ni prava pot, saj se bodo s tem razmere le še dodatno zapletle. Tudi zdaj že razumejo, da te baze zanje ne pomenijo večje varnosti.

Bi še naprej napadali te vojaške baze tudi po koncu vojne, če se Američani ne bi umaknili?

Obstaja upanje, da po vojni tam ne bo nobenih vojaških baz več. Upamo, da bodo voditelji držav Sveta za sodelovanje v Zalivu (GCC) spoznali, da to ni pravi način zagotavljanja varnosti v regiji. To je nekakšen način, da jim pokažemo, da te baze ne prinašajo varnosti.

Novi vrhovni voditelj je v svojem četrtkovem govoru obljubil, da bo Iran "vzel sovražnikovo premoženje ali uničil njegovo lastnino", če odškodnina ne bo plačana. Ali to pomeni, da bo Iran po koncu vojne zasegal tankerje ob svoji obali, če bodo Američani in Izraelci zavrnili zahtevo Teherana?

To je povsem običajen pristop. Iranu so povzročili ogromno škodo, predvsem med nedolžnimi ljudmi. Takšne škode ni mogoče zares popraviti. Uničeni so bili številni objekti, med drugim osnovna šola v Minabu. Skupna škoda bo zelo velika in po zakonu jo morajo povrniti. Če tega ne bodo storili, bomo odgovorili tako, kot so oni ravnali z nami. Katerikoli dan se bo ta vojna končala, bo moral Iran prejeti odškodnino. Ta sicer ne more nadomestiti izgubljenih življenj, vendar morajo za uničene ustanove, šole in bolnišnice plačati.

Vrhovni verski voditelj je dejal, da si bomo prizadevali za odškodnino, če je ne bomo dobili, pa nam ne bo preostalo drugega, kot da povzročimo enako škodo. Tako velja v vojni: tisti, ki jo začne, nosi tudi odgovornost zanjo. Mi te vojne nismo začeli. Agresor mora plačati stroške svoje agresije. Večkrat je bilo poudarjeno, da je ravnanje ZDA in sionističnega režima v nasprotju z mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN. Po tej listini imamo tudi naravno pravico do samoobrambe, agresorji pa morajo odgovarjati za vso povzročeno škodo. Žalostno je, da režim, ki že tri leta vodi vojno v Gazi, ni bil kaznovan, zato lahko tako zlahka začne novo vojno.

Kako komentirate uradno stališče Slovenije do vojne? Zakaj vas je zunanje ministrstvo poklicalo na pogovor ob začetku vojne in o čem je tekla beseda?

Tega ne komentiramo.

Kakšna je trenutno dinamika na ulicah Irana v luči vojne in po januarskih protestih?

Znotraj Irana vlada med ljudmi močna solidarnost, ne glede na to, kaj se je zgodilo januarja. Zunaj Irana pa manjšina, ki ima drugačno mnenje o razmerah v Iranu, zagovarja nekaj drugega. Danes vse različne skupine v Iranu pravijo, da je zdaj čas za obrambo države in kaznovanje napadalcev. Veliko ljudi hodi na ulice in izraža podporo vojski. V Iranu je domovina sveta.

Nekatere skupine imajo drugačne težnje glede vsakdanjega življenja. Moja analiza in informacije iz notranjosti Irana kažejo, da ni bilo nikakršnih zborovanj in dejavnosti proti iranskim silam ali sodelovanja z napadalci. Vsi ljudje stojijo na strani vojaških sil. Na srečo januarska zadeva v Iranu ni imela negativnega vpliva.

Iran je lanskega januarja z Rusijo podpisal sporazum o strateškem partnerstvu. Ali je Moskva doslej Teheranu v tej vojni pomagala?

Med Iranom in Rusijo je podpisan sporazum o strateškem sodelovanju. To je zelo normalno, državi sta sosedi in imata stoletje sosednjih odnosov, ki so dobri. To ni niti nova tema niti ne gre za nič skritega. Sodelovanje med Iranom in Rusijo poteka, ampak nimam vseh podrobnosti.

Ob enostranskem ameriškem umiku iz iranskega jedrskega sporazuma (JCPOA) leta 2018 so tri evropske podpisnice sporazuma, tako imenovana skupina E3 (Združeno kraljestvo, Nemčija in Francija), želele ostati v dogovoru. To pa se je postopoma spremenilo, saj je E3 septembra lani proti Iranu uvedla tako imenovane 'snapback' sankcije. Ali Islamska republika vidi prihodnost v kakršnemkoli približevanju Evropi?

Kot izhodišče za odnose lahko vzamemo obdobje od leta 2018, ko so ZDA najprej odstopile od sporazuma. To je bila priložnost, da bi skupina E3 izpolnila del svojih obveznosti iz JCPOA, vendar zaradi počasnosti in neresnosti do napredka ni prišlo. Nato so iz sporazuma izstopile tudi ZDA, E3 pa niso ustvarile dovolj spodbudnega okolja za sodelovanje in niso pokazale resnega interesa, da bi kaj storile.

Če pogledamo dvostransko raven odnosov med Evropo in Iranom, je Evropa svoje notranje zmogljivosti za sodelovanje z Iranom tako rekoč izpraznila oziroma zmanjšala na minimum. Kar zadeva odnose med Iranom in Evropo, je posledica, da Evropejci niso dobro izkoristili niti tistega konstruktivnega prostora, ki je še ostal za dialog.

Po obdobju JCPOA so se zmogljivosti za sodelovanje tako zmanjšale, da je Evropa v IAEA glasovala proti Iranu. S tem je krenila v napačno smer in znova aktivirala vprašanje resolucije Varnostnega sveta o Iranu, torej vprašanje sankcij. V praksi je odprla prostor za nesporazume in zaostrovanje retorike. Pri tem je glavno vlogo igrala skupina E3, ne pa celotna Evropska unija, saj te države sprejemajo odločitve za druge in jih nato potegnejo za seboj.

Vsaka pozitivna sprememba potrebuje jamstva. Brez konkretnih zagotovil in pogojev ni mogoče vzpostaviti ničesar novega, saj je vse odvisno od obeh strani. Če Evropa v IAEA in Varnostnem svetu predlaga resolucije, ki Iranu nalagajo sankcije, to ni izraz dobre volje. Z iranske strani je v Varnostnem svetu potekal intenziven in resen dialog, da bi jih prepričali, naj najdejo rešitev in ne obnovijo sankcij. Vedeli smo, da ob takšnih pogajanjih in tem, da ZDA čakajo na Evropejce, sprejem teh resolucij pomeni, da se v resnici pripravljajo na vojno. Šlo je za postopni konec diplomacije. Hkrati pa so javno govorili, da se morajo Iranci vrniti za pogajalsko mizo. To je bilo hinavsko. Na sejah in v Varnostnem svetu so pritiskali proti Iranu in s tem tlakovali pot v vojno. Evropejci so za to pripravili teren.

Na zasedanju OZN, ki je vodilo v ponovno uvedbo sankcij, je naš minister na ravni pogovorov z Evropejci opozoril, da je ta korak zelo nevaren in da prispeva k zapiranju prostora za diplomacijo. Uvajanje sankcij pomeni nov pritisk na iransko ljudstvo. Ob tem pa ne morete trditi, da sledite človekovim pravicam. Hkrati govorite, da se mora Iran vrniti k diplomaciji. Kateri diplomaciji? Katerim pogajanjem? Pogajalske mize sploh ni.

Evropa veliko svojih zunanjih odnosov obravnava skozi prizmo vojne v Ukrajini. Iran z Rusijo sodeluje zlasti na področju brezpilotnih letal. Ne bi rekli, da je to škodovalo dvostranskim odnosom med Brusljem in Teheranom?

Kar zadeva vprašanje Ukrajine: če je bilo res tako, zakaj Evropejci niso pripravili temeljev za resna pogajanja? V prvih mesecih je bilo veliko nesporazumov. Naš pokojni zunanji minister Hosein Amir-Abdolahian je med pogajanji in telefonskimi pogovori Evropejcem povedal, da gre za velik nesporazum. Dejali smo, da smo pripravljeni na pogajanja, vendar z evropske strani do danes ni bilo nobenega odziva.

Prišli smo v položaj vojne, iz Evrope pa ni bilo ne pobude ne ustreznega ozračja za iskanje rešitve. Evropa pri tem nima nobene resne vloge. Tudi v Venezueli ni bila dejavna. Tudi v primeru Ukrajine se postavlja vprašanje, kaj je Evropa sploh storila, da bi pomagala. V Gazi je bila dejavna le manjša skupina evropskih držav. Če bodo v prihodnje ustvarjeni pogoji za rešitev, ki bo temeljila na realnosti, in ne na vsiljevanju, bo morda obstajala možnost za napredek.

Kako komentirate januarsko odločitev Evropske unije, da Islamsko revolucionarno gardo (IRGC) uvrsti na seznam terorističnih organizacij?

To je še ena napaka, velika napaka EU. IRGC je naša vojska, zato smo morali evropske vojske razglasiti za teroristične. Če upoštevate dejansko stanje, boste prišli do pravilnih zaključkov. IRGC trenutno dela dan in noč, da bi branila Iran; to so uradne sile Irana. IRGC te oznake ne jemlje resno. Evropejci niso pripravljeni na novo razumevanje dejanskega stanja v Iranu, saj hočejo le spremeniti druge.