Zakaj vlagati v evropske delnice v letu 2026

Evropa se iz regije nizke rasti spreminja v regijo strateških naložb, podjetja, ki sodelujejo pri energetskem prehodu, obrambni avtonomiji in tehnološki suverenosti, pa postajajo glavni nosilci rasti dobičkov.

Zadnjih petnajst let so na globalnih trgih prevladovala ameriška tehnološka podjetja. Naložbena teza za vlaganje v Evropo, ki temelji na velikem investicijskem ciklu, spodbujenem z javnimi politikami, v letu 2026 dobiva vse več pozornosti. Med argumenti so rast dobičkov, fiskalne spodbude v Evropi in relativno nižja vrednotenja v primerjavi z ameriškim trgom.

Evropa ima danes zanimivo kombinacijo treh okoliščin, ki se le redko pojavijo hkrati: okrevanje in pospeševanje rasti dobičkov podjetij, velik večletni investicijski cikel ter še vedno nižja vrednotenja od ameriškega trga. To je kakovostno drugačna naložbena zgodba od tiste, ki smo jo poslušali med letoma 2010 in 2020. Vse več vlagateljev meni, da ima Evropa boljši cikel kapitalskih naložb, naraščajoče državne investicije in večje fiskalne spodbude.

 

 

Evropa ni stava na okrevanje gospodarstva, temveč stava na strateško avtonomijo. Energetska neodvisnost, posodobitev elektroenergetskega omrežja, tehnološka suverenost in obrambna pripravljenost ustvarjajo večletni investicijski cikel, ki bi lahko privedel do nadpovprečne rasti dobičkov evropskih podjetij v energetiki, industriji, obrambi in specializirani tehnologiji.

Za razliko od ZDA, kjer so bili tržni donosi večinoma odvisni od digitalnih platform in umetne inteligence, Evropa danes vlaga v fizično infrastrukturo, energetsko varnost, obrambo in industrijsko avtonomijo. Prav ti sektorji ustvarjajo dolgoročne tokove naročil in vidno rast prihodkov.

Posebej zanimivo je, da se medsebojno dopolnjujejo trije veliki investicijski cikli:

• energetska avtonomija in elektrifikacija,
• tehnološka avtonomija in
• obrambna avtonomija.

 

Vsi trije zahtevajo fizični kapital. To je pomembno, saj se je Evropa dolgo spopadala prav s pomanjkanjem kapitalskih naložb. Zdaj smo v položaju, ko države, institucije EU in zasebni sektor vlagajo hkrati.

Sama Evropska komisija ocenjuje, da bo do leta 2030 potrebnih približno 584 milijard evrov naložb v elektroenergetska omrežja, kar je eden največjih infrastrukturnih programov v evropski zgodovini. Dolgoročne potrebe so še večje: ocene, povezane z evropskim svežnjem za elektroenergetska omrežja ("grids package"), govorijo o približno 730 milijardah evrov za distribucijska in 472 milijardah evrov za prenosna omrežja do leta 2040.

Od tega bi lahko imele koristi družbe, kot so nemški Siemens Energy, francoski Schneider Electric in tudi naš Končar, pa še ABB, Prysmian, Nexans, Elia Group in Terna. Izbranih podjetij ne gre obravnavati kot avtomatične nakupe, temveč jih je treba analizirati z vidika vrednotenja, knjige naročil (backlog), donosnosti vloženega kapitala (ROIC) in prostega denarnega toka. Posebej zanimivo je, da mnoga od teh podjetij niso "čisti ESG-trade", temveč imajo zelo konkretne in merljive knjige naročil, ki iz leta v leto rastejo.

 

 

Prvi investicijski val obnovljivih virov energije so poganjale subvencije. Drugi val, ki ga spremljamo zdaj, poganja ekonomika. Sončna in vetrna energija postajata najcenejša vira nove proizvodnje električne energije v vse večjem delu Evrope. Z rastjo elektrifikacije industrije, prometa in ogrevanja narašča tudi povpraševanje po električni energiji. Podjetja v sektorju dobave energije so postala ključni "skriti" zmagovalci umetne inteligence v Evropi, saj povpraševanje po stabilnih virih električne energije neposredno povečuje njihove prihodke.

Zato je zanimivo spremljati proizvajalce električne energije, kot so Iberdrola, EDP Renováveis, Enel, RWE in Ørsted.

Ključna razlika v primerjavi s prejšnjim ciklom je, da vlagatelji danes ne kupujejo le proizvajalcev električne energije, temveč celotno vrednostno verigo, povezano z omrežji, pretvorniki, kabli, transformatorji in programsko opremo za upravljanje omrežij.

V Evropi je mogoče vlagati v več podjetij s skoraj monopolnim položajem v specifičnih nišah. Najboljši primer je nizozemski ASML, ki praktično obvladuje najnaprednejšo tehnologijo EUV-litografije, potrebno za proizvodnjo najzmogljivejših čipov. Brez ASML TSMC ne more proizvajati najnaprednejših čipov, prav tako ne Samsung in Intel.

 

 

ASML je v drugem četrtletju 2026 ustvaril 9,3 milijarde evrov prihodkov in 2,9 milijarde evrov čistega dobička, pri bruto marži 54 odstotkov. Družba navaja zelo močno rast naročil, umetno inteligenco kot ključni dejavnik povpraševanja ter načrt povečanja zmogljivosti za proizvodnjo low-NA EUV-sistemov za približno 30 odstotkov v letu 2027.

To je morda najmočnejša evropska tehnološko vzdržna konkurenčna prednost na globalni ravni. Poleg ASML so tu še SAP, ASM International, BE Semiconductor, Infineon in STMicroelectronics. To niso podjetja, ki bi bila odvisna zgolj od evropske rasti, temveč od globalnih trendov digitalizacije in umetne inteligence.

Evropska obrambna industrijska strategija (EDIS) predvideva, da bodo države članice do leta 2030 najmanj 50 odstotkov obrambne opreme nabavljale znotraj evropske obrambne industrijske baze, do leta 2035 pa kar 60 odstotkov. Tu ne govorimo o ciklični temi za dve ali tri leta, temveč o morebitnem desetletnem ciklu. Evropska obrambna poraba se je med letoma 2021 in 2026 povečala za več kot 75 odstotkov, naložbe v obrambo pa skoraj za 160 odstotkov.

Najboljših tržnih rezultatov v sektorju ne dosegajo več izključno proizvajalci težke mehanizacije in streliva, temveč tudi podjetja, osredotočena na »tretji val« računalniških sistemov za bojišča, brezpilotnih letalnikov in kibernetske obrambe.

Trg je že precejšen del pozitivne zgodbe o obrambi vračunal v cene delnic, kot je Rheinmetall, medtem ko so omrežna infrastruktura, elektrifikacija in posamezni tehnološki voditelji še vedno morda manj prepoznani viri dolgoročne rasti dobičkov. To je področje, kjer je trenutno, pa tudi za preostanek leta 2026, razmerje med tveganjem in potencialnim donosom najbolj zanimivo.

 

Selektivno izbiranje delnic (t. i. stock-picking) v sektorjih obrambe, tehnoloških niš in energetike prinaša nadpovprečne donose. Evropskega trga ni več smiselno obravnavati kot monoliten indeks, na katerega vpliva počasna gospodarska rast, temveč skozi prizmo velikih tematskih premikov oziroma odgovora na vprašanje: kdo Evropo oskrbuje z energijo in orožjem ter kdo obvladuje ključne globalne tehnološke monopole? Prav ta podjetja bodo dosegala rast dobičkov.

To pomeni, da bi se lahko evropski korporativni cikel premaknil iz modela "potrošnja + finančne družbe" v model "kapitalski izdatki + industrijska tehnologija + infrastruktura + obramba".

Če bodo vlagatelji začeli verjeti, da evropska rast ni le ciklična, temveč deloma tudi strukturna, bodo pripravljeni plačati višji večkratnik vrednotenja. Del prevrednotenja se je že zgodil: STOXX 600 je dosegel približno 18-odstotno medletno rast dobička na delnico (EPS), medtem ko so Siemens Energy, Prysmian, ASML in drugi industrijski oziroma tehnološki igralci med podjetji, ki nosijo novo evropsko zgodbo.

Druga polovica leta 2026 bi lahko pomenila začetek novega evropskega investicijskega cikla, v katerem bodo energetska varnost, elektrifikacija, posodobitev omrežij, obrambna avtonomija in strateška tehnološka neodvisnost hkrati postali viri rasti kapitalskih naložb, prihodkov in dobičkov evropskih podjetij.