Se še splača vlagati v naftne družbe?

"Vojna premija" v ceni nafte morda izgublja svoj vpliv, vendar energetske družbe ostajajo privlačne. A ne vse, saj ob vztrajno visoki ceni surove nafte na trgu prihaja do jasnega ločevanja med poslovnimi modeli.

Če se ozremo na marec, se je šest mesecev pozneje pokazalo, da na naftnem trgu ni zmanjkalo sodov, temveč varnosti. Vlagatelji, ki so marca kupovali delnice energetskih družb zaradi pričakovane rasti dobičkov, so imeli prav, vendar iz napačnega razloga. K uspešnosti njihove naložbene odločitve ni prispevala rast povpraševanja, temveč dejstvo, da se je geopolitično tveganje iz začasnega šoka spremenilo v trajno sestavino cene nafte.

Vlaganje v posamezne delnice znotraj sektorja, ki ga močno zaznamujejo geopolitične napetosti, prinaša kratkoročno tveganje visoke nihajnosti in morebitne izgube kapitala. Verjamemo, da so tudi tisti, ki so se odločili za vlaganje v ta sektor, to storili v okviru širše razpršenega portfelja, v katerem so naftne družbe predvsem geopolitično varovalo, ne pa edina koncentrirana stava, oziroma so glavni obrambni ščit portfelja pred rastjo inflacije in obrestnih mer na svetovni ravni.

Geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu dobivajo vse bolj dolgotrajen značaj. Cena nafte ne presega več 100 dolarjev za sod, vendar je v celotnem obdobju ostala povišana. Z drugimi besedami, verjetnost, da se uresničijo pričakovanja, s katerimi so investicijske banke in ameriška Uprava za energetske informacije (EIA) vstopile v to leto – da bo trg leta 2026 zaznamovala presežna ponudba in da se bo cena nafte do konca leta vrnila proti 60 dolarjem za sod –, je vse manjša.

Namesto pričakovanega znižanja proti 60 dolarjem je dolgotrajna kriza v Hormuški ožini ustvarila nov cenovni standard, ki dolgoročno spreminja izračune dobičkonosnosti. Skladno z našimi ob polletju spremenjenimi pričakovanji bi lahko cena nafte do konca leta ostala na sedanjih povišanih ravneh okoli 80 dolarjev za sod.

Marca smo nekatere družbe izbrali prav zato, ker imajo kratke investicijske cikle, prilagodljivo proizvodnjo in nizke mejne stroške. Nimajo rafinerij niti maloprodaje, temveč se ukvarjajo z raziskovanjem in proizvodnjo. Menili smo, da bodo zaradi teh značilnosti odporne proti krčenju marž. Prav to se je tudi zgodilo.

Ob rasti cen so se njihovi kazalniki, merjeni z večkratnikoma P/E in EV/EBITDA, dodatno izboljšali, prav tako tudi dobičkonosnost. Vsem je uspelo povečati maržo EBITDA, in sicer od 0,4 odstotne točke (družba Diamondback Energy) do kar 7,6 odstotne točke (Occidental Petroleum).

Kljub temu dolgoročna slika ne odraža pričakovanj, da bo cena nafte ostala visoka, kar bo posledično vplivalo tudi na dobičke teh družb. Zato je težko pričakovati nadaljnjo rast njihovih delnic.

Integrirane naftne družbe v šestmesečnem obdobju niso dosegle tako izrazite rasti tečajev, vendar na letni ravni prehitevajo družbe iz segmenta raziskovanja in proizvodnje ("upstream"). Njihova večja odpornost, ki jo zagotavljajo rafinerije, jim z vidika vrednostnih večkratnikov omogoča dolgoročnejšo perspektivo in ohranjanje dobičkonosnosti tudi ob morebitnem upadu cen nafte.

Spomnimo, poslovni model "upstream" je dolgoročno vzdržen le, dokler obstaja trg za nafto. Ciklične padce cen lahko preživi, precej večji izziv pa je dolgoročno upadanje povpraševanja. Pri integriranih družbah lahko bilanco včasih reši segment "downstream", medtem ko čisti igralci v segmentu "upstream" te možnosti nimajo.

Po šestih mesecih smo še bolj prepričani, da je strukturni prehod realnost. Čeprav bodo naftne družbe v poročilih za tretje in četrto četrtletje 2026 izkazale izjemne dobičke, dolgoročni trend kaže na postopno upadanje povpraševanja po nafti. 

Poslovni in zasebni kupci v EU in na Kitajskem pospešeno prehajajo na električna vozila ter izboljšujejo energetsko učinkovitost, da bi se izognili dragim naftnim derivatom. Povpraševanje po nafti se tako trajno premika iz prometnega v petrokemični sektor, ki postaja ključni steber preživetja naftnih delnic.