Industrijska slika regije Adria: Srbija vodi v rudarstvu, Hrvaška v predelavi, Slovenija izgublja v energetiki

Industrijska proizvodnja v regiji Adria se v zadnjih letih razvija zelo neenakomerno, razlike med državami pa postajajo vse izrazitejše, čeprav imajo podobno geografsko in gospodarsko ozadje. Povsem različne smeri razvoja se kažejo predvsem v rudarstvu, predelovalni industriji in energetiki.

Srbija beleži močno rast rudarske proizvodnje in stabilnost industrijskega sektorja, Hrvaška postopoma krepi predelovalno industrijo z višjo dodano vrednostjo, Slovenija pa se v energetiki srečuje z resnimi strukturnimi težavami. Bosna in Hercegovina ter Severna Makedonija medtem večinoma beležita šibkejšo rast in večjo nihajnost.

Po deležu industrije v celotnem gospodarstvu je Slovenija najbolj industrializirana država v opazovani skupini. Delež industrije se pri njej dosledno giblje med 20 in 25 odstotki BDP, kar je precej nad ravnmi v drugih analiziranih državah. To kaže, da je industrija za Slovenijo ena najpomembnejših, če ne celo najpomembnejša panoga celotnega gospodarstva.

Vse druge države, z izjemo Severne Makedonije, ki v opazovanih letih ostaja razmeroma stabilna pri okoli 17 do 18 odstotkih, beležijo rahel upad deleža industrije. Pri tem pa je pomemben kontekst: manjši delež industrije v BDP ne pomeni nujno, da industrija sama upada, temveč pogosto kaže na hitrejšo rast storitvenega sektorja, zlasti turizma in financ, ki v nekaterih od teh gospodarstev vse bolj prevzema vodilno vlogo.

Glede rudarstva je regionalna slika precej polarizirana. Srbija beleži močno in neprekinjeno rast, ki traja že več let. Proizvodnja je danes skoraj dvakrat večja kot leta 2019. Pomemben del te zgodbe je povezan s podjetjem Serbia Zijin Bor Copper, ki se ukvarja z izkoriščanjem bakra in plemenitih kovin. Podjetje je od leta 2018 v lasti kitajskega Zijin Mininga, po prevzemu pa je večkratno povečalo proizvodne zmogljivosti. Preostanek regije se giblje v nasprotno smer. Hrvaška beleži stalen upad in je trenutno približno 30 odstotkov pod ravnjo iz leta 2019, Bosna in Hercegovina pa pada še izraziteje in dosega daleč najslabši rezultat v regiji. Slovenija in Severna Makedonija medtem nihata brez jasne smeri.

V predelovalni industriji je slika drugačna. Hrvaška v celotnem opazovanem obdobju beleži stabilno rast, ki jo poganjajo predvsem sektorji, kot je proizvodnja električne opreme, kjer Končar in podobni proizvajalci dosegajo močno rast izvoza, pa tudi živilska industrija in kovinski izdelki. Hkrati upada proizvodnja v delovno intenzivnih panogah, kot so oblačila, tekstil in usnjeni izdelki.

Dodaten zagon bi lahko prinesel projekt Pantheon v Topuskem, mega projekt gradnje podatkovnega centra z močjo enega gigavata, v katerega sta že vključena Končar in Dalekovod. Če bo projekt uresničen v celotnem obsegu, bi lahko postal največja posamezna naložba v hrvaški zgodovini.

Podobno rast beleži tudi Srbija, kar je mogoče povezati z valom tujih investicij in odpiranjem novih tovarn, ki traja že več let in je Srbijo postopoma spremenil v eno privlačnejših industrijskih destinacij v regiji. Pri tem ima posebno pomembno vlogo avtomobilski sektor. Dobavne verige, ki so se razvile okoli Kragujevca, že leta privabljajo tuje proizvajalce komponent in so postale eden ključnih stebrov predelovalne industrije.

Tudi Slovenija beleži rast v primerjavi z letom 2019, pri čemer pomembna nosilca sektorja ostajata Krka in Gorenje, ki je v lasti kitajskega Hisensa. Nasprotno pa sta Bosna in Hercegovina ter Severna Makedonija edini državi v regiji, ki v tem segmentu beležita upad. Njuna proizvodnja ostaja pod ravnjo iz leta 2019, pri čemer za zdaj ni opaziti jasnih znakov okrevanja, kar je deloma povezano s strukturno odvisnostjo od industrijske proizvodnje z nižjo dodano vrednostjo in počasnejšim procesom modernizacije.

Segment proizvodnje električne energije, plina in pare prinaša morda najbolj dramatično sliko v celotni analizi, predvsem zaradi Slovenije. Medtem ko druge opazovane države nihajo okoli izhodiščne ravni, Slovenija beleži neprekinjen padec, ki v regiji nima primerjave. Proizvodnja je zdrsnila na manj kot tretjino ravni iz leta 2019.

V ozadju so trije vzporedni problemi. Termoelektrarna Šoštanj, edina slovenska elektrarna na premog in nekoč eden stebrov domače proizvodnje, že leta deluje pod zmogljivostmi. To je posledica kombinacije manjše oskrbe s premogom iz premogovnika Velenje in zavestne politične odločitve o postopnem opuščanju premoga. Uradni načrt predvideva zaprtje termoelektrarne najpozneje do leta 2033, vendar se je zmanjševanje proizvodnje začelo precej prej in je v četrtletnih podatkih vidno kot trajen strukturni upad.

Jedrska elektrarna Krško, ki zagotavlja velik delež slovenske električne energije, je konec leta 2023 doživela nepričakovano zaustavitev zaradi puščanja v hladilnem krogu, spomladi 2024 pa še redni remont. To neposredno pojasnjuje izrazito nizke vrednosti indeksa v tem obdobju. Poleg tega so suše v letih 2022 in 2025 močno prizadele hidroelektrarne. Junija 2025 je proizvodnja iz hidroelektrarn v primerjavi z letom prej upadla za 39 odstotkov.

Hrvaška kaže visoko četrtletno volatilnost, vendar brez padajočega trenda, proizvodnja pa ostaja stabilno nad ravnjo iz leta 2019. Severna Makedonija občasno beleži izrazite skoke zaradi hidroenergetskih zmogljivosti, ki so občutljive za količino padavin, medtem ko Srbija ter Bosna in Hercegovina nihata okoli izhodiščne ravni brez izrazitega trenda.

Številke so jasne, vendar ima vsaka država svojo zgodbo. Srbija raste v rudarstvu in predelovalni industriji, Hrvaška izvaja tiho preobrazbo predelovalnega sektorja v smeri višje dodane vrednosti, medtem ko rudarstvo izgublja pomen, Slovenija pa v energetiki beleži padec, ki si zasluži podrobnejšo analizo.