.webp){kind=icon}
V Ljubljano se prihodnji teden ponovno vrača mednarodni filmski festival Liffe, ki bo od srede dalje slovenskim ljubiteljem filma omogočal ogled okrog 90 filmov iz letošnje festivalske sezone.
Po dveh letih pandemije Liffe še ni dosegel prekrizne ravni obiska in števila predvajanih filmov, cilj organizatorjev pa je predvsem vrniti gledalce v kinematografe po dveh letih pretakanja vsebin.
O spopadanju s krizo, finančnih vidikih festivala in razvoju filma v Sloveniji je za Bloomberg Adria spregovoril direktor festivala Simon Popek.
Za nami sta dve krizni leti in še tekoče krizno leto. Kako to vpliva na poslovanje in organizacijo festivala?
Vplivalo je predvsem na organizacijo. Leta 2020 smo festival izvedli prek spleta z okrnjenim naborom okrog 25 filmov. Tistega leta tudi ni bilo večjih mednarodnih festivalov; v začetku leta je potekal festival v Berlinu, sledile pa so odpovedi v Cannesu, Locarnu itd.
Lansko leto smo poskušali s hibridnim modelom oziroma s polovično kapaciteto dvoran, saj je vlada tik pred začetkom festivala omejila dovoljeno število obiskovalcev. Že lani smo želeli zmanjšati delež filmov, ki so na voljo prek t. i. videa na zahtevo (video on demand – VOD, angl.), in vrniti ljudi v kinematografe. Načrt je bil imeti le okrog 15 filmov dostopnih prek VOD, a jih je bilo na koncu okrog 60 od skupno 80 celovečercev.
Letos je videti, da bomo imeli vse razpoložljive kapacitete, a še vedno ne pričakujemo takšnega obiska kot pred pandemijo. Cilj je preseči lanski obisk 28 tisoč gledalcev, pri čemer v primeru videa na zahtevo štejemo dva gledalca na ogled, čeprav jih je lahko neomejeno. Tudi obseg filmov še ni na predpandemski ravni; trenutno imamo v programu okrog 90 filmov, povprečje je okrog sto. Uvajamo tudi vsaj polurne razmike med predstavami zaradi epidemioloških razmer. Smo nekje na 80 odstotkih prometa iz leta 2019.
Kako se Liffe financira?
Festival ni pretirano odvisen od javnih sredstev, kot je pogosta percepcija. Cankarjev dom kot kulturni in kongresni center je že sam po sebi hibrid med javnim in zasebnim financiranjem; letno prejme okrog pet milijonov evrov javnih sredstev, letni proračun pa znaša deset milijonov evrov.
Festival Liffe je še bolj izpostavljen tržnim silam: 60 odstotkov proračuna festival ustvari s prodajo vstopnic, kar ni značilno za primerljive festivale. Uspešno črpamo tudi evropska sredstva. Mnogi mi ne verjamejo, ampak javna sredstva festivala znašajo okrog 50 tisoč evrov, celotni proračun festivala pa od 350 do 400 tisoč evrov.
Krize zadnjih let nas finančno niso preveč prizadele, saj smo precej samozadostni.
Ali je video na zahtevo trend, ki bo postal stalnica?
Naš motiv je, da vrnemo publiko v kino. V času pandemije smo imeli sicer pozitiven odziv glede videa na zahtevo, saj je več gledalcev, ki ne živijo v Ljubljani, lahko lažje dostopalo do našega programa. Tudi mi nismo pričakovali, da so ljudje po Sloveniji, ki si želijo videti tovrstne filme. Vseeno menim, da bo video na zahtevo sčasoma izumrl oziroma bo namenjen kakšnim posebnim projekcijam. Letos imamo prek VOD na voljo 15 filmov, večinoma pa želimo videti čim večji obisk v kinematografih.
Pogosto se sliši, da bo zaradi pretočnih storitev konec s kinom, a to ni res. Tudi pri nas vidimo močan obisk v kinu za določene filme; novi Top Gun si je ogledalo okrog 150 tisoč gledalcev, kar je blizu predpandemskim rekordom. Slovenska komedija Pr' Hostar 2 je imela v štirih dneh predvajanja 34 tisoč obiskovalcev. Ljudje si bodo vedno prišli ogledat vsebino, ki jih zanima.
Bloomberg
Kako prepoznaven je Liffe v tujini, ali stremite k prepoznavnosti znamke?
V tujini nismo gradili blagovne znamke, saj se to niti ne izplača. Na svetu je ogromno festivalov, največ ravno podobnega obsega kot Liffe, tj. B-tip festivala, ki nagovarja lokalno oziroma regionalno občinstvo.
Obstajajo tudi izjeme, kot je festival v Sarajevu, ki seveda ima tako željo kot proračun, da postane večji regionalni igralec. Ta proračun šteje v milijonih evrov, primerljivi festivali v Locarnu ali Rotterdamu imajo od deset- do 15-milijonske proračune.
Samo v času Liffa poteka v Evropi še 15 festivalov. Včasih, ko je bilo število festivalskih kopij posameznega filma omejeno, so se med festivali bile velike bitke za zagotovitev kopije. Danes ostaja še tekmovanje za prepoznavne goste; nam največ gostujočih ustvarjalcev "ukrade" festival v Stockholmu, ki je največji v skandinavski regiji in poteka sočasno.
Ali Liffe pripomore k prepoznavnosti slovenskega filma na tujem oziroma k mreženju s potencialnimi tujimi vlagatelji?
Sodelujemo s Slovenskim filmskim centrom (SFC), predvsem s premierami slovenskih filmov, v povezavi s centrom tudi gostimo tuje ustvarjalce na festivalu. Tako da prihaja do mreženja med deležniki, a to ni prvotno poslanstvo Liffa. Predvsem je to v domeni nacionalnega filmskega festivala (Festival slovenskega filma) in SFC.
Seveda z veseljem uvrstim slovenski film na program; zadnja leta v povprečju vrtimo tri slovenske filme. Iščem predvsem filme, ki bi tekmovali za nagrade, kar je zadnja leta uspevalo. Tudi letos je v tekmovalnem programu slovenski film Moja Vesna.
Kako se razvija slovenska filmska industrija?
Proračuni seveda še niso primerljivi s tujino, npr. na Hrvaškem in v Srbiji so proračuni praviloma višji. Najbolj pomembno je stalno financiranje; vprašanje je, ali se bo uresničil 11 milijonov evrov težak proračun filmskega centra.
Poleg kakovosti je pomembna tudi kvantiteta; treba je posneti več filmov, da nekateri od njih uspejo.
Poleti je v Sloveniji snemal Netflix s hollywoodskim zvezdnikom Markom Wahlbergom. Ali se povečuje tuje zanimanje za snemanje filmov v Sloveniji?
Slovenija je na tem področju zelo zamujala, skoraj 20 let. Pozno smo uvedli davčne olajšave, ki so glavni magnet za tuje producente. Hrvati in Srbi, tudi Madžari in Čehi so s tem začeli že prej. Smo med zadnjimi, a očitno bomo tudi mi deležni vsaj delčka te torte.
Slovenija ima specifično geostrateško pozicijo, saj imamo na majhnem mestu vse od morja do Alp, neokrnjeno naravo, gozdove itd. Izkoriščanje teh danosti se sedaj giblje v pravo smer. Najuspešnejši na tem področju so Hrvati, ki zelo uspešno tržijo Jadransko obalo.
Davčne olajšave so bile sprejete tik pred začetkom covida-19. Že v času pandemije je nato na Krvavcu snemala produkcija z avstralsko igralko Naomi Watts. Verjamem, da bo teh primerov sedaj več, je pa to seveda bitka; produkcije bodo šle tja, kjer ponudijo nižjo ceno.
Ali je vojna v Ukrajini kaj vplivala na programsko politiko glede na to, da je več kulturnih in športnih prireditev sprejemalo različne ukrepe v luči sankcij proti Rusiji?
Moje mnenje je, da se umetnosti ne sme politizirati, razen v primeru umetnikov, ki so se jasno izrekli za določeno politično opcijo, da so – v tem primeru – proputinovski.
Letos sem sicer prav iskal ruski film, da bi ga uvrstil na program, a jih na festivalih ni bilo videti veliko. V Cannesu smo si ogledali film Žena Čajkovskega ruskega filmarja Kirila Serebrenikova, ki se mi ni zdel nič posebnega. Na programu imamo ukrajinski film Pamfir, posnet v koprodukciji s Poljsko, Španijo, Nemčijo in Luksemburgom.
Mi smo vsako leto vrteli kakšen ruski film in ruskim ustvarjalcem posvečali retrospektive. Verjamem, da bomo to počeli tudi v prihodnje.
