Marjan Šarec: 'Obrambna podjetja v državni lasti bi lahko okrepila BDP'

Ko je pristojni minister Marjan Šarec v mandatu aktualne vlade prevzel vodenje ministrstva za obrambo (Mors), se je po njegovih besedah takoj lotil krepitve sodelovanja z Grozdom obrambne industrije Slovenije (GOIS).

Slovenska vojska je po dolgih letih proračunske podhranjenosti z letošnjim letom in 23 milijoni evrov vstopila v najbolj intenziven cikel modernizacije doslej. Cilj in hkrati način tega je krepitev domače obrambne industrije, ki zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer v Ukrajini in drugod v zadnjih dveh letih doživlja razcvet.

Kljub temu se minister zaveda, da brez znatnega sodelovanja države pri uresničevanju tega ne bo šlo. V zagonski projektni fazi mora namreč na pomoč podjetjem priskočiti država oziroma resorno ministrstvo, pravi. Ideja obrambnih podjetij, ki bi bila v državni lasti, se mu zdi smiselna. "Dobro bi bilo, če bi obstajala tudi podjetja v državni lasti," je ocenil. Poteza bi po njegovem mnenju pripomogla k rasti domačega gospodarstva.

Minister opozarja, da so se evropske države s Slovenijo vred v letih pred rusko invazijo predale sanjarjenju, češ da so evropske vojne stvar zgodovine. V podkrepitev svarila pa navrže zanj značilno zabeljeno pojasnilo: "To je tako kot v šoli. Dovolj je, da sta v razredu eden ali dva rokomavha in ima zato ves razred težave. V Evropi je podobna situacija."

Z ministrom smo spregovorili tudi o tem, kako potekajo ključni projekti nabave osemkolesnikov, razvoj nove pištole in vzpostavljanja proizvodnje streliva.

Turški parlament je nedavno potrdil članstvo Švedske v Natu, ki čaka še na zeleno luč Madžarske. Sosednja Finska je od lani 31. članica alianse. S tem bo počasi popolnjen levi bok Nata, s čimer se ta pomika ob rusko mejo. Mar širjenje Nata na vzhod ne priliva olja na ogenj na to retoriko predsednika Vladimirja Putina o obkoljevanju Ruske federacije. Jo nemara legitimira, češ da je ukrajinska vojna obrambna poteza v smislu odgovora na širitev?  

Treba je povedati, da je Nato obrambna, in ne ofenzivna organizacija. Gre za izvajanje kolektivne obrambe, in to da Švedska in Finska, ki imata dolgoletno tradicijo nevtralnosti, postajata članici, pove veliko. To je tektonski premik. Putinova retorika je že ves čas takšna, ampak vsaka država ima pravico, da se odloči, če bo del katere koli zveze.

Treba je vedeti, da pri baltskih in skandinavskih državah veliko vlogo igra tudi zgodovinska izkušnja. Balti so po samostojnosti prešli pod Sovjetsko zvezo. Finci pa imajo izkušnjo zimske vojne, ko jih je ta država napadla. V preteklosti je imela Rusija težnje po teh ozemljih. In seveda, kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi.

Očitno so te države presodile, da jim zveza Nato ponuja tisto, kar potrebujejo. To je kolektivna obramba. Seveda pa gre v zvezi tudi za deljenje bremena, pri čemer mora vsaka država opraviti svojo nalogo. Treba je poudariti, da nobena država nima drugi pravice narekovati, kako naj živi.

Ne nazadnje smo tudi Slovenci imeli zgodovinske izkušnje, ki nam niso bile naklonjene. Tudi nam so drugi narodi prav tako odrekali jezik, pisavo, kulturo. Na referendumih smo se odločili za Evropsko unijo in zvezo Nato in to pravico imajo tudi druge države, ne glede na to, kaj pravi Putin. A kot rečeno, zveza Nato je obrambna organizacija in ne bo prešla meja, zato da bi napadla drugo suvereno državo.

A kot kaže, bo to storil Putin. Nemški tisk je pred dnevi poročal, da Nemčija v tajnosti pričakuje, da bo Putin do leta 2025 napadel eno izmed Natovih članic. Ukrajinska vojna zmanjšuje raven varnosti v Evropi, po drugi strani pa me zanima, kakšna je sploh končna rešitev, strategija za konec te vojne? Bi Slovenija pristala na mirovni sporazum, ki ne vključuje ozemeljske celovitosti Ukrajine?

Veste, vojno je lahko začeti, bistveno težje pa jo je končati. Zgodovina človeštva je žal zgodovina vojn, ne zgodovina miru, čeprav bi si vsi želeli, da bi bilo drugače. Običajno je tako, da tisti, ki začne vojno, kot jo je v tem primeru Rusija, na koncu ne doseže ničesar.

Tudi mi smo imeli podobno izkušnjo na Balkanu. Vojna povzroča le žrtve, trpljenje in grozo. Rusija oziroma Putin je ob začetku invazije računal, da bo konec v nekaj dneh. Vendar se je uštel in vojna traja že skoraj dve leti. Ukrajinci se hrabro borijo, tako kot bi se vsak narod, ki je napaden. Prepričan sem, da bi se tudi Slovenija. Zato Ukrajini stojimo ob strani že od vsega začetka.

Seveda ob tem tečejo mirovna prizadevanja, ki jih naša država podpira, a morebitni mir mora biti pravičen. Bi Slovenija pristala, da bi se leta 1991 v zameno za samostojnost in priznanje odrekla denimo Beli krajini? Vsaka država ima pravico do ozemeljske celovitosti, kar je ne nazadnje ključno tudi z vidika mednarodnega prava. Zato si želimo, da pride do konca vojne. A ta konec mora biti za Ukrajino pravičen. Nihče, noben narod, si ne želi izgubljati ozemlja.

Lani smo v Sloveniji za obrambo namenili približno 1,3 odstotka BDP. Nato od zadnjega vrha pričakuje vlaganja v višini vsaj dveh odstotkov. Kdaj bomo dosegli ta cilj in predvsem kako?

Lani smo se v resoluciji o dolgoročnem opremljanju Slovenske vojske (SV) zavezali, da bomo to naredili do leta 2030. Se pravi, skrajšali smo rok s prejšnje letnice 2035. Kot ste pravilno ugotovili, smo še daleč od dveh odstotkov. Druge države, ki imajo bistveno manjši BDP, kot ga ima Slovenija, že nekaj časa namenjajo toliko, nekatere celo tri odstotke. Mi smo od tega cilja oddaljeni, je pa res, da smo v zadnjem obdobju naredili nekaj korakov k modernizaciji SV, kar je tudi cilj.

Naša vojska je bila vsaj desetletje, če ne še dlje, podhranjena. To sicer ni izjema, saj so se številne evropske države zanemarile in se predale sanjarjenju, češ da živimo v 21. stoletju, ko smo vojne pustili v preteklosti. Vendar se vedno najde nekdo, ki mu ureditev, kakršna je, ni všeč in bi rad spreminjal red.

To je tako kot v šoli. Dovolj je, da sta v razredu eden ali dva rokomavha, zaradi česar ima cel razred težave. V Evropi je podobna situacija. Poudarjam pa, da modernizacija SV ni namenjena temu, da bi spodbujali ali se šli vojno, tako kot poslušam včasih komentarje …

… ki med drugim prihajajo tudi iz vrst vaših koalicijskih partnerjev.

No, njih poznam že nekaj časa. A ne gre za to, preprosto ne moremo reči "nobenega oboroževanja". Ker potem se bomo razorožili, drugi pa bodo še naprej imeli orožje. Tudi Ukrajina se je odpovedala jedrskemu orožju, in če bi ga imela danes, bi bil položaj popolnoma drugačen.

Drži, ampak paradoks je, da je to naredila na vztrajanje ZDA.

Seveda, takrat je bila pač takšna politika. Toda Slovenija ni otok, pri čemer nekateri živijo v iluziji, češ če bi bili nevtralni, potem bi bilo pa vse lepo. Ni čisto tako, kajti nevtralnost ti mora nekdo priznati. Denimo avstrijska ali švicarska nevtralnost izhajata iz določenih postulatov.

Švicarska nevtralnost ima stoletno tradicijo, pri čemer je država močno militarizirana. Švicarski vojaški obveznik je vsak polnoletni državljan; doma imajo dolgocevno orožje, nekateri celo še več. Obvezno morajo vsako leto na strelske vaje, vpoklicani so tudi na manevre. Torej so vsi državljani vključeni v obrambo države.

Iz teh primerov lahko sklepamo, da imamo lahko ob nevtralnosti celo večje stroške z obrambo, kot pa če smo del alianse. Če nismo v Natu, ni kolektivne obrambe. Zato v tem oziru ne smemo biti sanjači, ker v politiki za to ni prostora. Gre za realno politiko, ki nam diktira ravnanje. Če vidimo, da Švedska opozarja, da nemški minister svari, potem to pomeni, da se moramo zavedati tveganj. To sicer ne pomeni, da bo jutri vojna in da moramo začeti kopati jarke. A obstajati mora zavedanje, da lahko do česa takega pride.

Slovenija ima pomembno geostrateško lego in zato moramo SV okrepiti zavoljo lastne varnosti. Vemo, da so bile letne ocene pripravljenosti doslej slabe, če se lepo izrazim. Dolgoročnega cilja dveh odstotkov BDP sicer ne bomo dosegli letos, pa tudi naslednje leto ne. Ampak če si bomo prizadevali po zastavljeni poti, bomo v desetih letih prišli na želeno raven. Cilja sta opremljenost oziroma modernizacija in kadrovska popolnitev.

STA

 

Če se osredotočiva na modernizacijo. SV vstopa v enega najbolj intenzivnih ciklov vlaganj nasploh, saj je letos kar 23 milijonov evrov predvidenih za raziskave in razvoj. Kaj si lahko od tega obeta slovensko gospodarstvo, konkretneje domača obrambna industrija?

V letu 2022 sta bila za raziskave in razvoj namenjena dva milijona evrov, v letu 2023 13 milijonov, letos pa že 23 milijonov. To pomeni, da povečujemo sredstva za raziskave in razvoj s ciljem, da so v ta program vključena slovenska podjetja. Z GOIS smo takoj, ko sem prišel na ministrstvo, vzpostavili sodelovanje. Pripravili smo razpise in slovenska industrija ta hip razvija denimo brezpilotna letala, oborožitveno postajo projekt Mangart, protidronsko obrambo, kjer sodeluje tudi podjetje Timtec Iva Boscarola. Lahko rečem, da je sodelovanje s podjetji odlično.

Slovenija nima obrambnih podjetij v državni lasti, zato je cilj razvijati domača podjetja v tesnem sodelovanju z državo. Bi bilo pa dobro, če bi obstajala tudi podjetja v državni lasti. V preteklosti je že bilo tako. Če bi denimo danes še obstajal TAM iz Maribora, seveda prestrukturiran, kdo ve, mogoče bi tam izdelovali platforme ali bojna vozila po licenci, tako kot delajo v tujini, in bi bila drugačna slika. S tem bi tudi prispevali v BDP. Kajti če samo kupuješ, tega povratnega učinka ni.

Naš cilj je, po domače povedano, da bo na mednarodnih sejmih obrambne industrije prisotna tudi Slovenija. Saj je že zdaj, ampak želimo si, da bi bil tam naš razstavni prostor z izdelki, ki bi bili prepoznavni. Tako bi tudi mi prodajali drugim, ne pa samo kupovali. Lep začetek nečesa podobnega je, da smo Črni gori po sistemu vlada vladi prodali Astralova brezpilotna letala.

S tem nameravamo okrepiti domače gospodarstvo, BDP. To pa je tista tretja prenostna naloga poleg modernizacije in kadrovske okrepitve. Gre za pomoč in gradnjo slovenske obrambne industrije, saj imamo domača podjetja, ki resda niso širše znana, imajo pa izjemno znanje in so si tako priborila pomembne posle na konkurenčnem švicarskem in nemškem trgu.

Zakaj ne bi tega implementirali tudi v SV? V smislu, da bi vojska preskušala in kupovala za lastne potrebe. Slovensko znanje je vrhunsko in cenjeno, a brez vlaganj v razvoj tega preboja ne bo. Zagonski kapital namreč mora zagotoviti država, v tem primeru Mors.

Kaj se torej dogaja s programom vzpostavljanja domače proizvodnje streliva, ki ga je ministrstvo zagnalo lani in za katerega je bilo izjemno zanimanje podjetij? Zdi se, da so zadeve od poletja dalje potihnile, medtem pa je Nato pred dnevi podpisal pogodbo z evropskimi koncerni za 1,3 milijarde dolarjev za proizvodnjo četrt milijona topovskih granat.

Za vzpostavitev tovrstne proizvodnje je potreben čas. Takšna proizvodnja se hitro zapre, ponovno vzpostavljanje pa terja čas. Vsa Evropa, vključno s Slovenijo, je ugotovila, da te zmogljivosti manjkajo. Kot sem povedal, so države to v preteklosti zanemarile.

Podobno so storile tudi na področju protizračne obrambe. Slovenija kot podpisnica nemške pobude za zaščito neba je izvedla nakup protizračnega sistema Iris T in bo imela sčasoma zmogljivosti za branjenje naše kritične infrastrukture, kot je Nuklearna elektrarna Krško.

Ampak, konkretno, ali se bo proizvodnja topniškega streliva pri nas vzpostavila? Vemo, da je podjetje Arex izrazilo priključitev tej pobudi, a kot ste dejali, brez pomoči države ne bo šlo. Potreben je poligon za testiranje pa nabava vžigalnega mehanizma in še marsikaj.

V tem trenutku je težko govoriti o čemer koli, ker zadeve niso tako daleč. Pri takih zadevah je vedno vrsta težav, vendar ta hip to težko komentiram.

Med drugim so poplave marsikaj spremenile in zato se je tudi nekoliko upočasnila rast obrambnih izdatkov. Dogaja se, da vsakogar zanima, kakšen proračun ima Mors. Vedeti je treba, da gre za vojsko okoli 75 odstotkov proračuna, preostalo gre za Upravo za zaščito in reševanje, nekaj malega tudi za Upravo za vojaško dediščino. Prav pri zaščiti in reševanju smo povečali sredstva, saj je to za Slovenijo trenutno presnostna naloga. Zaradi naravnih nesreč tudi vzpostavljamo floto gasilskih letal za gašenje iz zraka. Gre za enoto za gašenje iz zraka, kar je prvič v zgodovini Slovenije. Pokrivala jo bo Uprava za zaščito in reševanje.

Ko smo že pri poplavah – koliko bodo izdatki za sanacijo poplave zamaknili ta investicijski cikel posodabljanja SV?

Poskušamo ohraniti ključne investicije, vendar sredstva so se zmanjšala. Lahko rečem, da je to tudi določen prispevek SV k odpravljanju posledic ujme. A kot rečeno, poskušamo delati tako, da ključne investicije ohranimo. Cilj je namreč, da obrambni izdatki rastejo, ker pravzaprav morajo. Zato računamo, da bomo z nekoliko omejenimi resursi modernizacijo nadaljevali.

Kaj pa nova pištola, ki jo v sodelovanju s SV razvija šentjernejsko podjetje Arex? Vodstvo podjetja nam je zaupalo, da je pištola že razvita ter da čakajo samo še na zeleno luč z vaše strani.

Tudi to težko komentiram, dokler ni konkretnejših premikov.

Kaj se dogaja z nakupom osemkolesnikov? Rečeno je bilo, da bo odločitev o tem najpomembnejšem nakupu zadnjih let sprejeta že pred meseci, a zdi se, da se stvari ne premikajo – na kateri točki je projekt, kdo je v ožjem izboru?

Podobno kot pri omenjenih projektih, so poplave tudi v tem primeru marsikaj spremenile. Seveda projekt 8 x 8 še vedno obstaja, zagotovo ga nismo ukinili, se je pa zadeva nekoliko zamaknila. Nismo vedno odvisni od sebe, ampak vsekakor zadeva ostaja na programu. Naša zaveza, ki smo jo dali pred 15 leti, da bomo zgradili bataljonsko bojno skupino in izvidniški bataljon, ostaja. To se ne spreminja.

Bloomberg Adria

 

Bo tudi pri tem sodelovala slovenska industrija, omenili ste projekt Mangart?

Odvisno od tega, kako bodo stvari potekale. Želja je, da bo vanj vključenega čim več slovenskega znanja.

V zadnjem času je vse več kibernetskih napadov na domača podjetja, pa tudi državne institucije. Kibernetsko bojevanje je tudi pomemben del oborožitvenega arzenala Rusije in Kitajske, ki sta v tem oziru vodilni. Kaj na tem področju počne SV? Kakšna je stopnja kibernetske varnosti naše države?

Mors vsak dan odbija tovrstne napade. Napadov manjšega obsega je ogromno in so stalnica. Za zdaj smo bili pri tem uspešni. Ko je bila napadena Uprava za zaščito in reševanje, pa ta ni bila del tega sistema in je imela pomanjkljivo varnost.

Ali za temi napadi stoji Rusija, kot ocenjujejo strokovnjaki, s katerimi smo govorili?

Težko komentiram, od kod izvirajo, saj je težko izslediti te napade. Dejstvo je, da so ti naša realnost in se krepijo. Na ministrstvu delamo vse, da jih odbijemo. Zato je kibernetska varnost izjemnega pomena in si prizadevamo, da tega področja ne bi zanemarili. Ti napadi so za napadalca najbolj poceni in enostavna oblika bojevanja, ki lahko povzroči veliko škodo. Država bo morala še naprej intenzivneje vlagati v kibernetsko obrambo.  

Kaj pa kadrovske zadrege SV? Ni skrivnost, da se mladi le poredko odločajo za poklic vojaka. Ali morda zato razmišljate o uvedbi naborništva, kot denimo na Hrvaškem ali v Srbiji ter drugih državah, ki ste jih sami omenili?

Res je veliko teh razprav tako v Evropi kot tudi pri nas doma. Vemo, da so baltske države ponovno uvedle naborništvo. Srbija govori o tem, Avstrija je imela pred časom referendum in je ohranila naborništvo. V Sloveniji pač ne moremo govoriti o uvedbi naborništva, saj tudi Hrvaška uvaja zgolj enomesečno usposabljanje po zaključeni srednji šoli. Dejstvo je, da če se mlad človek izobrazi v tej smeri, mu to ne škodi.

Z ukrepi, ki smo jih začeli izvajati od začetka julija, smo povečali število prihodov v SV. Denimo lani smo imeli 320 novih zaposlitev. Mislim, da je to povečanje za 65 odstotkov od leta 2022. Številke se povečujejo, nas pa tepe to, da imamo veliko upokojitev. Odpravili smo omejitve prijav na tabore za mlade, se pravi za dijake in študente. Prej je bila omejitev 100, lani pa smo imeli 700 mladih vključenih v bodisi zimske bodisi letne tabore. Potem se lahko prijavijo tudi na trimesečno prostovoljno vojaško usposabljanje.

Pri pogodbeni rezervi smo pri številki 900. Mislim, da smo skupaj z rezervo trenutno krepko čez 7.000 vojakov, kar je nekako tista številka, ki smo si jo zadali z omejenimi ukrepi. Bistveno je, da smo čas od želje nekoga, da bi se zaposlil v SV, do dejanske zaposlitve skrajšali s štirih mesecev ali celo več, na tri tedne. To smo dosegli z decentraliziranim sistemom zdravniških pregledov, ki je bil prej na eni lokaciji, zdaj pa na 17.

Veste, včasih so bili ljudje, tudi na častniški izobraževanjih, zavrnjeni iz takšnih ali drugačnih razlogov, ki po mojem mnenju danes niso več med razlogi za zavrnitev. Če se nekdo v treh dneh ni navadil obuvala in je dobil žulje, so ga recimo izločili. Saj veste, v treh dneh se človek še postelje ne navadi. Naši ukrepi dajejo sadove.

Bi pa poudaril, da ne gre samo za to, kako povečati število zaposlitev v SV. Želimo si tudi povezati slovensko družbo in vojsko. Se pravi, da se bomo vsi skupaj zavedali, da je to naša vojska. Da je njen namen ta, da nas brani, da ni tabuiziran subjekt, o katerem se govori le, ko so državne proslave in je tem postrojena častna četa. Ali pa ko so poplave, kjer potem vojaki hodijo naokoli z lopatami. Seveda počnejo tudi to in to radi, ampak dosegli smo, da se v SV aktivira tisti moment hkrati z drugimi enotami, gasilci, civilno zaščito. Pri tem smo bili uspešni, kar je hvalevredno in tako bo tudi v prihodnje. Vendar je njena osnovna naloga priprava na obrambo domovine.

Ali je vojna v Ukrajini okrepila to zavedanje, je vojna pravzaprav dobra reklama za vojsko?

Težko bi rekel, da je reklama, ker mislim, da v Sloveniji ni tako velikega zavedanja, kot je v nekaterih drugih državah, recimo baltskih, pa še kakšnih.

Imate v mislih zavedanja o grožnji ruske invazije?

Da, ampak pri nas je to drugače.

Je res drugače? Saj če pogledava Zahodni Balkan, kjer ima SV svoj kontingent v sestavi KFOR, je ta interesna cona Rusije. Vsaj prek Srbije, ki je ruska zaveznica, podobno Republika Srbska, ki s svojimi napovedmi o razglasitvi samostojnosti znatno destabilizira regijo.

Če vzamemo Rusijo oziroma vojno v Ukrajini in dogajanje v Gazi, je tretja komponenta tveganja zagotovo Zahodni Balkan. Mi v imenu Slovenije na srečanjih vedno poudarjamo, da se Zahodnega Balkana ne sme pozabiti v luči drugih žarišč. Stabilnost v regiji namreč ni samoumevna. Brez KFOR na Kosovu, brez evropske misije Althea v Bosni in Hercegovini je vprašanje, kakšen bi bil razvoj dogodkov. Zato SV v okviru teh misij pomembno prispeva k večji stabilnosti in miru v regiji.

Mislim, da bi to zavedanje moralo biti tudi pri nas, in sicer čemu vse služi vojska. To je po moji oceni ključno; namreč da se državljanke in državljani začnejo zavedati, da vojska ne pomeni, da si prizadevamo za vojno. Leta 1991 smo šli z neko napol partizansko vojsko v obrambo. To ni bila redna vojska, zdaj pa jo imamo in delamo na tem, da če spet kdaj pride do takšne potrebe, čeprav bog ne daj, da se kaj takega zgodi, da bomo šli v boj z redno vojsko. Ta mora biti dobro organizirana, njen način bojevanja pa mora biti hiter, lahek in mobilen.

Mi se ne moremo braniti s tankovskimi bataljoni, ampak z neko drugo taktiko, takšno, ki smo jo v preteklosti že imeli. V trenutnih razmerah zagotovo potrebujemo strukturo, ki bo sposobna hitro odgovoriti na kar koli. Ne da se bomo ob nastopu krize spet lovili in iskali rešitve kot v preteklosti. Cilj je, da bi naša vojska imela organizirano strukturo, da torej vsak ve, kje mu je mesto, kaj mora prijeti v roke in kako vse skupaj teče. A to je dolgotrajen proces.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar