Obiščite Milano, kot sem ga nedavno tudi sam, in ne boste spregledali, da italijanski kapitalizem ostaja to, kar je vedno bil – družinska zadeva. (Res pa je, da sem bil tam zaradi konference o prihodnosti kapitalizma.) Velike modne hiše s sedežem v Milanu – Giorgio Armani, Dolce & Gabbana in Prada – so družinska podjetja. Ferrariji, ki drvijo po mestnih ulicah, Bezzera aparati za popolno kavo, Ferrero čokolade, ki zaokrožijo obrok – to vse produkti družinskih podjetij. Družinski velikani, kot je Ferrari, so na vrhu ogromnih dobaviteljskih verig, ki jih prav tako v veliki meri tvorijo družinska podjetja in dominirajo v lombardijski regiji. Velike javne družbe in trgovske verige pripadajo tujim, anglosaksonskim oblikam kapitalizma. Tudi v gospodarsko najrazvitejši italijanski regiji je družina še vedno – kralj.
Pravzaprav vsak, ki je gledal serijo Nasledstvo (v izvirniku Succession), ve, da so družinska podjetja podvržena edinstvenim in pogosto pogubnim težavam – disfunkcionalnim otrokom in družinskim sporom.
Večina jezikov pozna svojo različico pregovora o prekletstvu treh generacij družinskega posla: v angleščini "od lesenih cokel do lesenih cokel v treh generacijah". V Italiji pravijo: "Od hleva do zvezd – in nazaj v hlev."
Preberi še

Vroči zbirateljski trg spominkov Formule 1: Schumacherjev Ferrari danes na dražbi
Raziskali smo vroči trg spominkov Formule 1. Kaj vse se je že prodalo in kaj se bo prodajalo?
24.05.2025

Močno povpraševanje po superšportnih avtih poganja Ferrarijev dobiček
Italijanski proizvajalec avtomobilov je v prvem četrtletju prodal več svojih najdražjih superšportnih avtomobilov.
06.05.2025

Silvia Damiani: 'Pravi luksuz ni glasen, temveč diskreten, brezčasen in oseben'
Medtem ko se globalno trg luksuza upočasnjuje, znani italijanski proizvajalec nakita Damiani pospešuje širitev. tudi na Balkan.
24.05.2025

Labubu norija: Kako je igračka postala borzna zmagovalka in merilo prestiža
Kitajsko podjetje Pop Mart je eno najbolj privlačnih borznih delnic letošnjega leta, in to zahvaljujoč svojim "blind box" igračkam, oziroma lutki oziroma obesku Labubu, ki je postal globalni fenomen.
22.05.2025

Med teoretiki upravljanja in ekonomisti prevladuje mnenje, da je družinski kapitalizem ostanek časa, ko so bile institucije osnovno razvite, zaupanje pa je veljalo le za člane družine in tesne prijatelje. Alfred Chandler, velikan poslovne zgodovine, je trdil, da bodo družinska podjetja izrinjena s strani javnih podjetij, ki lahko privabijo več kapitala, talentov in upravljavskega znanja. Bruno Pellegrino (University of California, Los Angeles) in Luigi Zingales (Booth Business School, University of Chicago) trdita, da je italijanski slog vodenja, ki temelji na zvestobi – "familializem"– zmanjšal produktivnost države. Družinski kapitalizem naj bi Italijo držal v primežu nizke rasti.
A prekletstvo treh generacij ni univerzalno: družina Antinori v Toskani prideluje vino že od leta 1385, družina Beretta pa orožje v Brescii od leta 1526. Gucci in Ferrari sta med najuspešnejšimi svetovnimi znamkami (glavni francoski konkurent Guccija, LVMH, je prav tako družinsko podjetje). Družinska podjetja so še bolj zastopana v proizvodnji – kjer predstavljajo 43,5 odstotka vseh podjetij – kot v modnem sektorju.
Obisk univerze Bocconi v Milanu, ki ima ključno vlogo pri izobraževanju italijanske elite, me je prepričal, da lahko danes resno ocenjujemo trdoživost družinskega kapitalizma, vsaj v Italiji, zahvaljujoč dvema stvarema: raziskovalnemu programu in testu na stres. AUB Observatory on Italian Family Businesses – AUB je kratica za AIDAF, UniCredit in Bocconi – natančno spremlja vsa italijanska podjetja z letnim prometom vsaj 20 milijonov evrov, ne glede na to, ali so družinska ali ne (zadnja raziskava je zajela 23.578 podjetij, od tega jih je bilo 15.836 družinskih). Letno poročilo prikazuje stanje italijanskih družinskih podjetij, ki so definirana kot (1) zasebna podjetja, kjer ima ena ali dve družini absolutno večino delnic, in (2) družbe, ki kotirajo na borzi in v katerih ima ena ali dve družini v lasti vsaj četrtino delnic. Pandemija Covida-19 je služila kot test na stres.
AUB Observatory jasno pokaže dve stvari. Prvič, da so družinska podjetja presegla nedružinska v skoraj vseh kazalnikih – od prihodkov in donosnosti investicij do produktivnosti.
Tudi pandemija ni upočasnila uspešnosti družinskih podjetij. Foto: Hollie Adams/Bloomberg
Drugič, ta prednost se je nadaljevala – in celo okrepila – med pandemijo. Število družinskih podjetij z letnim prometom nad 20 milijonov evrov je med letoma 2020 in 2022 zraslo za 36,1 odstotka, v primerjavi s 23,2 odstotka pri nedružinskih podjetjih. Družinska podjetja so ohranila prednost pri večini meril uspeha. Največja izjema so bila podjetja, kjer so izvršni direktorji imeli 70 let ali več.
Kaj pojasnjuje "prednost družinskih podjetij? " Carlo Salvato, eden od vodij projekta, mi je dejal, da del razlike izhaja iz same "družinskosti" teh podjetij. Med pandemijo so se družinska podjetja izkazala za bolj odporna, saj so bili člani družine pripravljeni več žrtvovati, tesni odnosi z dobavitelji in celo konkurenti pa so podjetjem prinašali dodatno stabilnost. Salvato opozarja tudi na globoko menedžersko preobrazbo – ki jo je pandemija še pospešila – in ki družinskim podjetjem omogoča, da združujejo prednosti družinskega in profesionalnega upravljanja.
Ta podjetja zdaj vodijo nove generacije upraviteljev, ki so bolje izobraženi kot njihovi predhodniki in imajo več izkušenj iz drugih podjetij – večinoma pa so to izpeljali brez večjih družinskih sporov, ki so včasih spremljali menjave generacij. Podjetja, ki so menjavo vodstva opravila med letoma 2013 in 2022, so imela 7,4 odstotka večjo rast prihodkov, 3,5 odstotka višji ROE in 11,5 odstotka večjo letno rast fiksnih sredstev. Približno osem odstotkov podjetij je odprlo vrata zunanjemu kapitalu – s prodajo manjšinskih deležev, z vstopom na borzo ali s prenosom nadzora na tretje osebe. Ta strategija je pripeljala do pomembnih izboljšav v poslovanju, zlasti v primerih borzne kotacije ali prodaje manjšinskih deležev – čeprav obstaja jasen prag, čez katerega podjetje brez izgube družinskega značaja ne more iti.

Splošen vtis o italijanskem družinskem sektorju po študijah univerze Bocconi je – vitalnost in prenova, ne pa stagnacija in nazadovanje. Vse več je zunanjih upraviteljev in žensk na vodilnih položajih, vse manj neizkušenih dedičev: delež direktorjev, mlajših od 50 let, je z 31,3 odstotka v letu 2013 upadel na 16,9 odstotka danes, medtem ko se je rast deleža starejših od 70 let – ustavila.
Italija še vedno zaostaja za večino Evrope v rasti produktivnosti. A podatki kažejo, da vzrok za to niso družinska podjetja, temveč napihnjen javni sektor, klientelistični politični sistem in nerazvit jug države.
Rezultati Bocconija implicirajo tudi na širše posledice za teorijo upravljanja. Mnogi še vedno verjamejo, da kapitalizem vodi v eno, končno obliko: zmago anglosaksonskega modela z javnimi podjetji in močnimi borzami. A družinska podjetja imajo pomembne prednosti, ko gre za potrpežljivost, zvestobo in odpornost. Bolje so prilagojena določenim nišam, kot so luksuzni izdelki in tisk. Hitro se učijo, kako preseči svoje slabosti in izkoristiti prednosti – družinska podjetja lažje posnemajo prednosti javnih podjetij, kot pa javna lahko prevzamejo kvalitete družinskih. Skratka, ideja, da obstaja vnaprej določeni "konec korporativne zgodovine", ni nič bolj prepričljiva kot ideja o "koncu zgodovine" nasploh.