Razkošje brez meja: Najdražji pasaž v Evropi Milanu prinese 85 milijonov evrov na leto

Galerija Vittorio Emanuele II v Milanu že dolgo ni le najlepši pasaž in nepogrešljiva turistična postaja med Duomo in Scalo. V zadnjih letih je postala tudi eden najdražjih in najbolj zaželenih luksuznih prodajnih prostorov v Evropi, kjer modne hiše plačujejo rekordne najemnine, da bi bile del te prestižne lokacije.

Zgrajena v 19. stoletju kot simbol sodobnega Milana je bila sprva zamišljena kot urbani salon mesta in prostor srečevanja trgovcev, aristokracije in umetnikov. Danes, skoraj poldrugo stoletje kasneje, se je njena vloga spremenila, a ideja ostaja enaka. Še vedno predstavlja prizorišče družbenega statusa, le da so namesto industrialcev in plemstva glavne zvezde postali globalni luksuzni konglomerati in milijoni turistov, ki vsako leto hodijo po njenih marmornatih tleh.

Vhod v Galerijo | Bloomberg Adria

Pri Galeriji je posebej zanimivo, da ne gre za zasebni nakupovalni center, temveč za javni mestni prostor. Prav zato jo pogosto opisujejo kot "zlato žilo" mesta in "tovarno denarja" za mestno upravo, ki ji je uspelo luksuz spremeniti v orodje javnega financiranja. Po navedbah italijanskih medijev bi lahko prihodki od najemnin do konca leta 2026 dosegli celo 85 milijonov evrov, kar je približno 60 odstotkov več kot pred petimi leti, ko so znašali okoli 53 milijonov evrov. To ni zgolj posledica neustavljive rasti cen nepremičnin v severni Italiji, temveč premišljene strategije mestne uprave.

Restavracija Biffi, odprta leta 1867, enako kot sama Galerija, je eden najstarejših najemnikov in simbol njenega zgodovinskega identiteta. | Bloomberg Adria

S konkurenčnimi razpisi izbira najemnike, skrbno nadzoruje strukturo blagovnih znamk in izkorišča veliko zanimanje luksuznih hiš, da čim bolj poveča vrednost vsakega razpoložljivega kvadratnega metra. Dobičkonosna se je izkazala tudi preureditev pisarniških prostorov v nadstropjih v komercialne enote, kar je mestu prineslo dodatne tri milijone evrov. Prihodki od najemnin se nato vlagajo v socialne programe, pomoč starejšim, invalidom in prebivalcem, ki so v tveganju socialne izključenosti.

Bloomberg Adria

Kdo vse je tam?

Danes je v Galeriji skupno 52 blagovnih znamk, od tega 44 pod osrednjo kupolo, preostale pa pod zunanjimi arkadami, ki gledajo proti Duomu. Vsi prostori so praktično zasedeni do leta 2030, med letoma 2021 in danes pa je mesto sklenilo 40 novih pogodb in izvedlo deset razpisov za lokale.

Eden medijsko najbolj odmevnih je bil razpis za prostor nekdanje trgovine Swarovski. Za lokal v velikosti 174 kvadratnih metrov se je potegovalo kar deset mednarodnih luksuznih hiš, na koncu pa ga je prevzel Tiffany & Co. Končna cena najema je dosegla približno 3,5 milijona evrov na leto, kar je sedemkrat več od izhodiščne cene na razpisu. Ob preračunu na kvadratni meter najemnina presega 20.600 evrov na leto, kar je po navedbah italijanskih medijev več kot na nekaterih lokacijah na milanski Via Montenapoleone ali celo na newyorški Peti aveniji.

Vhod v Dior trgovino | Bloomberg Adria

Tudi preostali najemniki ne plačujejo bistveno manj. Loro Piana za prostor velikosti 188 kvadratnih metrov odšteje približno 2,3 milijona evrov letno, Fendi je Armanijevo trgovino prevzel za 2,4 milijona evrov, medtem ko so prejšnje najemne pogodbe modne hiše Dior presegale tudi pet milijonov evrov na leto. A najemnina je na tem prestižnem naslovu šele začetek investicije. Da bi trgovina delovala kot podaljšek identitete blagovne znamke, luksuzne hiše dodatno vlagajo v prenovo interierja, angažiranje priznanih arhitektov in scenografijo izložb, saj vedo, da skozi Galerijo vsak dan hodijo tisoči turistov in potencialnih kupcev. V praksi to pomeni, da skupna investicija pogosto večkrat preseže samo ceno najema.

Del izložbe Louis Vuitonna| Bloomberg Adria

Hkrati mesto zelo strogo varuje vizualno in zgodovinsko identiteto tega prostora. Pravila glede videza izložb, napisov in oglasov so natančno določena: svetlečih in agresivnih logotipov ni, imena blagovnih znamk pa so minimalistična in v usklajenih tonih. Ob tem mesto vztraja tudi pri zaščiti najstarejših najemnikov, med njimi restavracije Biffi, ki je prisotna že od odprtja Galerije, restavracije Savini ter knjigarne Bocca, ki deluje že od tridesetih let prejšnjega stoletja.

V osrednjem delu galerijskega poda, med bogato dekoracijo mozaikov, ki predstavljajo simbole italijanskih mest, se nahaja tudi bik, simbol Torina. Sčasoma se je oblikoval običaj, ki danes velja za neuradni milanski ritual: obiskovalec stopi na mozaik bika in se trikrat zavrti na peti, kar naj bi po verovanju prinašalo srečo. Zaradi nenehnega vrtenja na istem mestu je osrednji del mozaika sčasoma vidno obrabljen, tako da je bik danes na najbolj občutljivem delu praktično "izbrisan". Prav to je še dodatno okrepilo njegovo legendo in ritual naredilo še bolj prepoznaven. | Bloomberg Adria