Bodo kitajsko gospodarstvo obudili imperialni spomini?

Nesluteni gospodarski razcvet Kitajske se je začel, ko se je komunistični partiji Kitajske (KPK) posrečil spoj navidez nekompatibilnih elementov. Nepričakovana zmes komunističnega revolucionarnega zanosa z liberalnimi načeli prostega trga je bila namreč v začetku osemdesetih tista alkimija, s katero je orjaška azijska država izkoristila svoj enormni človeški potencial in posegla po zvezdah ekonomskega razcveta.

Danes, ko je pod vprašajem prihodnost njenega gospodarskega motorja, pa partijski dušebrižniki vnovič prebirajo svoj stare priročnike in starodavne cesarske zapise, iščoč navdih za še eno drzno potezo, s pomočjo katere bi Kitajski zagotovili nadaljnjo skokovito gospodarsko rast, preko katere si ta prizadeva izboriti geopolitični primat v spoprijemanju z Združenimi državami Amerike (ZDA).

Rezultat je ena izmed najbolj nenavadnih in nepričakovanih potez KPK zadnjih nekaj desetletij – obujanja vrednot tradicionalne kitajske kulture iz časa osrednjega cesarstva.

Bloomberg

 

Osamljeni kitajski cesar čaka na ameriške prijatelje

"Vi ste prvi ameriški prijatelj, ki me je letos obiskal na mojem domu," je kitajski predsednik Xi Jinping ob današnjem obisku prisrčno pozdravil svojega gosta iz ZDA, poroča Bloomberg. Med vrsticami pogovora kitajskega voditelja in soustanovitelja Microsoftovega imperija Billa Gatesa, čigar fundacija bo na Kitajskem v boj zoper nalezljivim boleznim investirala 50 milijonov dolarjev, je bilo moč razbrati manj prisrčno, pravzaprav precej pikro, kritiko ameriških poskusov po osamitvi Pekinga.

 

 

Ta je bila uperjena tudi v skorajšnji in dolgo pričakovani obisk prvega ameriškega diplomata Antonyja Blinkna. Glede na njegov sredin telefonski pogovor s kitajskim kolegom Qin Gangom, ki se sliši bolj kot prepir kakor pa iskanje skupnih izhodišč za konstruktivni dialog, v zvezi s prvim obiskom kakšnega visokega ameriškega funkcionarja na Kitajskem v zadnjih petih letih bistvenega napredka z vidika izboljšanja odnosov med velesilama tako ali tako ni pričakovati.

Čeprav bi bila otoplitev odnosov z ZDA veliko olajšanje za celotno mednarodno skupnost in ne nazadnje tudi za vse bolj majavo kitajsko gospodarstvo, pa Peking tarejo resnejši izzivi na domačem terenu. Na te se bo Kitajska, spričo zahodnih evfemizmov za njeno osamitev (angl. decoupling, derisking), poskušala odzvati s spodbujanjem domačega povpraševanja po izdelkih in storitvah ter tako nadoknaditi zapiranje vrat zahodnih trgov.

 

 

Del teh naporov je, sodeč po nedavnih izjavah tamkajšnjega političnega vrha, tudi nepričakovano umeščanje moderne Kitajske v vlogo dedinje tradicionalnih kulturnih vrednot starodavnih dinastij osrednjega cesarstva. Med slednje pa po prepričanju kitajskega političnega vrha sodi tudi toleranca do drugih kultur: "Vedno sem bil zagovornik tega, da so temelj sino-ameriških odnosov ljudje. Kitajsko ljudstvo je svoje upe vedno polagalo v ameriško ljudstvo," je Gatesu zaupal Xi.

S temi besedami je kitajski voditelj dal jasno vedeti, da se medkulturni dialog, multikulturni soobstoj in izmenjava idej med narodi po novem uvrščajo med partijske prioritete. In to tako na področju zunanje kot tudi notranje oziroma gospodarske politike. Težave povzroča politika, veliki narodi, kakršna sta kitajski in ameriški, pa so navkljub temu vedno našli pot za sožitje, če ne že sodelovanje, je bil podton Xijevih besed, namenjenih ameriškemu multimilijarderju; posredno pa Washingtonu ter zahodnemu svetu.

Ko revolucionarji postanejo reakcionarji

Kitajski voditelj je namreč že v začetku meseca s sklicevanjem na zgodovino oziroma natančneje na kontinuiteto kitajskih cesarskih dinastij na čelo partijskih ciljev postavil tudi kulturno identiteto, na katero pri zasledovanju svojih ekonomskih in političnih ciljev - po njegovem - pozablja moderna Kitajska. Da se imperialne ideje v 21. stoletju vračajo, resda ni novost, še manj posebnost. Podobno na svoj način razmišlja tudi ruski predsednik Vladimir Putin, medtem ko po zemljevidu Ukrajine razvršča svojo zavojevalsko soldatesko, ki naj bi obudila nekdanjo rusko imperialno veličino.

Vendar pa kitajsko šarjenje po ropotarnici zgodovine, kjer Peking išče vzvode za vzpodbuditev gospodarstva, KPK spravlja v hudo zadrego. Naloga revolucionarjev je ne nazadnje odprava zarjavelih aristokracij, ne pa njihovo obujanje. A v času majanja temeljev kitajskega gospodarskega napredka, ki ga, kot smo poročali na straneh Bloomberg Adria, spodjedajo prav naraščajoča brezposelnost med mladimi (ti so tudi najbolj dejavni potrošniki) in opuščanje tradicionalnih vrednot ter institucij, kot je zakon in posledično rojevanje otrok, potrebno razmišljati pragmatično. Prevlado pragmatizma nad ideološko higieno je ne nazadnje zagovarjal že Deng Xiaoping, oče na začetku omenjenega spajanja komunizma in kapitalizma.

 

 

"Edina kultura, ki se neprekinjeno razvija že zadnjih nekaj tisočletij, je kitajska," je bil ob obisku tamkajšnjih nacionalnih arhivov v začetku junija jasen Xi. Kitajski voditelj je ob tem poudaril, da v načrtih partije za veliki nacionalni preporod (angl. great rejuvenation), poleg gospodarskega razcveta in tehnološkega napredka, odslej zavzema tudi obujanje in negovanje vrednot tradicionalne kitajske kulture.

Če že pragmatično, pa vendar skrajno problematično, pojasnjevanje ideološkega obrata tamkajšnjih revolucionarjev, ki se v 21. stoletju spreminjajo v zagovornike tradicionalne kitajske kulture iz časa imperija, v "bele reakcionarje" torej, pa je Xi pričakovano prepustil svojim medijskimi apologetom. Ti so v osrednjem kitajskem glasilu People's Daily spričo Xijevega sklicevanja na starodavne vrednote zapisali, da v današnjem svetu, polnem "negotovosti in strateških napetosti", ekonomska moč sama po sebi ne zadošča za uresničevanje končnih ciljev t.i. kitajskih sanj.

Bo torej Kitajska ob dosegi zveličanega cilja prevzemanja ameriškega gospodarskega primata zares zmagovalka in kot takšna "svetilnik nezahodnega modela civilizacijskega napredka", če bo zato zanemarila svoje veličastne kulturno-zgodovinske korenine, so se ti še vprašali v zapisu. Se ima lahko država z mogočno ekonomijo in brez duše, kakor so namreč ZDA videti skozi optiko KPK, sploh za veliko?

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar