Trumpova kupčija: Ukrajina izginja, Putinovi oligarhi si manejo roke

Mednarodna elita je na podnebnem vrhu COP30 v brazilskem Belemu in srečanju najrazvitejših G20 v južnoafriškem Johannesburgu poskušala demonstrirati, da je multilateralizem še vedno živ in zdrav. Predvsem pa, da so tovrstna večstranska srečanja primeren in učinkovit mehanizem za reševanje najbolj perečih izzivov sodobnega sveta, kot je večletna vojna v Ukrajini.

Nakar je v javnost pricurljal 28-točkovni načrt Donalda Trumpa za ukrajinski mir. 

Nizka letvica

Epitaf multilateralizmu in ekonomskemu pragmatizmu je pokazal, da to ne drži. "Če je kdo pričakoval, da se bo vprašanje miru v Ukrajini urejalo multilateralno in po načelih, po katerih je bil sprejet denimo Daytonski sporazum, pač ne razume sodobnega sveta," je neposreden varnostni in geopolitični analitik Klemen Grošelj. Strokovnjak pravi, da Trumpov načrt odraža ameriško geopolitično oceno stanja v Evropi, saj je sestavljen kot povabilo Rusiji za pristop k pogajanjem.

Letvica je za okupatorja postavljena nizko, za oblegane nesprejemljivo visoko. To kaže, da globalne razmere narekujejo izključno odnosi med velikimi silami. Vprašanje je samo, kdo te so. Vsekakor to niso države, ki so prisotne na meddržavnih konferencah. ZDA, Rusija in Kitajska so namreč avtonomni akterji, ki se jih ne udeležujejo, ampak vodijo svojo, bilateralno igro.

"Namesto multilateralizma smo priča bilateralnim sporazumom, ki so v korist močnejšim in večjim državam," pojasnjuje ekonomist s Fakultete za družbene vede Anže Burger. Pravi, da je multilateralizmu odbila zadnja ura, saj mednarodne institucije v kontekstu resnih globalnih izzivov ne morejo delovati brez skupnih vrednot in ciljev.

Je Gaza ukrajinska prihodnost?

Ukrajinska vojna, ki že več kot tri leta določa evropsko politično in ekonomsko realnost, je vsekakor ena takšnih. Kot tudi vojna v Gazi, ki naj bi jo oktobra prav tako končal Trumpov 20-točkovni dekret. Vzporednice med sporazumoma oziroma njuno genezo in strukturo opaža tudi predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Jelena Juvan.

"Zaenkrat kaže, da želi Trump čim hitreje doseči konec vojne v Ukrajini, podobno kot je dosegel dogovor glede Gaze, ne glede na dejstvo, da se tam spopadi nadaljujejo, celo krepijo," je skeptična.

Izraelske sile kljub premirju še naprej izvajajo vojaške operacije tako v Gazi kot tudi na Zahodnem bregu. Prav tako so z zračnim napadom na Bejrut, v katerem so ubile enega od vidnih mož Hezbolaha, prekršile premirje z Libanonom, ki je bilo novembra lani sklenjeno ob posredovanju ZDA in Francije – brez vloge mednarodne skupnosti.

Načrta sta si v mnogočem podobna, nobena od podobnosti pa ni pozitivna v smislu, da nakazuje na njun uspeh. Sta nejasna, splošna, brez jasno opredeljenih prehodov med fazami in ustrezne časovnice; brez upoštevanja mehanizma za njihov nastanek ali konec odražata poenostavljen pogled avtorjev. Predvsem pa sta nastala unilateralno in z veliko osebnega pompa s Trumpove strani.

"Ne vem, zakaj si vedno tako prekleto negativen. To je zmaga. Sprejmi jo," je Trump v sprejetje načrta prisilil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja. Tako v dobi Trumpa 2.0 v praksi deluje multilateralizem; in zaenkrat se po tem receptu razpletla tudi ukrajinska zgodba.

V maniri sodobnega monarha je namreč Trump včeraj prek objave na družbenem omrežju Truth Social pritisnil tudi na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ko mu je očital pomanjkanje hvaležnosti za mirovni načrt. Da ne gre za pogajanja, ampak pogojevanje, dokazuje dejstvo, da ima ukrajinska stran čas za odločitev do ameriškega zahvalnega dne, ko se izteče Trumpov rok.

Kar je morda še najbolj nazoren dokaz, da je multilateralizem mrtev, je dejstvo, da je Trumpova doktrina maksimalnega pritiska bolj kot za nasprotnike rezervirana za ameriške zaveznike.

 

Trumpova eskapada

"Dogovor o miru v Ukrajini bo na koncu dogovor med ZDA z majhnim pridihom stališč EU ter Rusijo in Kitajsko na drugi strani," napoveduje Grošelj. "To je multilateralizem, ki je danes možen in izvedljiv." Ukrajinski sporazum Juvan opisuje kot "kljukico na Trumpovem seznamu", ki ga po njegovem prepričanju vodi do Nobelove nagrade za mir. "Ne razmišlja o dolgoročnih, strateških posledicah ne za Ukrajino ne za Evropo," trpko dodaja strokovnjakinja.

Če bi ukrajinska stran privolila v trenutne pogoje načrta, bi to pomenilo kvečjemu začasno prekinitev spopadov. "Gre za nabor precej nepovezanih in nejasnih pogojev, ki so nastali na ruski strani in so bili predani Stevu Witkoffu, nepremičninarju in svetovalcu Trumpa," genezo predloga, ki precej dosledno sledi ruskim pogojem za zaustavitev konflikta, povzema Denis Mancevič, direktor podjetja NC3 in poznavalec posovjetskega prostora.

Presenečenje evropskih zaveznikov ni nerazumljivo le s stališča proceduralne izključitve Evrope, ampak tudi z vsebinskega stališča. 28-točkovni načrt je namreč v primerjavi z ruskimi pogoji, ki jih je Vladimir Putin najjasneje izrazil ob aljaškem srečanju s Trumpom, ena in ista stvar – predaja ukrajinskih ozemelj, ki jih Rusija ne okupira, in njena ekonomska rehabilitacija na eni strani ter omejitve ukrajinske vojske, odpoved suverenosti, ozemeljski celovitosti, članstvu Nata in onemogočanje njene poti v EU na drugi.

Trump je poskrbel, da so pervoprichiny, kakor Putin imenuje svoje nacionalistično-šovinistične 'temeljne vzroke' za ukrajinsko vojno, postali temelji, na katerih bo postavljen mir v Evropi.

Če ti pomenijo konec Ukrajine, so slaba popotnica za evropsko varnost. "Prepoved širitve Nata na vzhod ter ustavna nevtralnost Ukrajine bi pomenili uresničitev ene temeljnih ruskih geopolitičnih ambicij, to je preprečiti približevanje Ukrajine zahodnim varnostnim strukturam," povzema Juvan.

Čeprav so včeraj evropski voditelji pozdravili napredek pogajanj v Ženevi, jih proces potiska v očitno vlogo obstrancev. "To kaže, da EU ne v očeh ZDA ne v očeh Rusije ni geopolitični akter, saj svojih stališč ni zmožna uresničiti in podpreti s kredibilno močjo, bodisi vojaško bodisi politično," meni Grošelj, pri čemer ponovi oceno, da usoda Ukrajine opredeljusodo evropske varnosti.

"Kar je bilo videno kot eskapada Trumpa, postaja dejstvo – ZDA se umikajo iz evropske varnostne arhitekture," napoveduje. To je posledica tega, da se ZDA pripravljajo na soočenje s Kitajsko. Mir v Ukrajini sicer presega le Evropo, saj bo odločil prihodnjo varnostno arhitekturo sveta, dodaja analitik. V nadaljevanju bo šlo za "posredna pogajanja s Kitajsko, ki bo podpirala ruska stališča".

Včeraj sta se prvič po oktobrskem srečanju po telefonu nepričakovano slišala Trump in kitajski voditelj Xi Jinping, navaja Bloomberg. Tema pogovora, ki ga je Trump ocenil kot "zelo dobrega", je bila tudi Ukrajina.

Andrew Caballero-Reynolds/AFP/Getty Images 28-točkovni načrt Donalda Trumpa je v primerjavi z ruskimi pogoji, ki jih je Vladimir Putin najjasneje izrazil na aljaškem vrhu, ena in ista stvar.

Putinova ekonomska rehabilitacija

Ena spornejših točk sporazuma je mednarodna ekonomska rehabilitacija, ki je z vidika prioritet putinističnega režima takoj za ciljem obnove imperija. Sistem oligarhov je namreč garant njegove kontinuitete, ki ga nažirajo zahodne sankcije.

Čeprav se Kremelj ne meni pretirano za tegobe prebivalstva, je situacija obrnjena, ko gre za interese politično-gospodarskih elit, zloglasnih oligarhov, ocenjuje Mancevič. "Sankcije močno bolijo tako Kremelj kot ekonomsko elito in oligarhe, tudi tiste, ki so Putinovi osebni tesni prijatelji."

V takšnem okolju kombinacija naraščajočih vojaških izdatkov, počasnejše rasti, močnega rublja in šibkejših cen nafte državo namreč potiska na rob zmogljivosti njene vojne ekonomije. Glede na to, da so po podatkih finančnega ministrstva ruski energetski prihodki v prvih osmih mesecih v primerjavi z letom 2024 upadli za 20 odstotkov, analitiki za letos napovedujejo le 1,4-odstotno rast BDP. Ta pa v prihodnjih treh letih ne bo presegla dveh odstotkov, medtem ko ruska centralna banka celo svari pred nevarnostjo recesije.

"Rusiji je veliko do tega, da se v sklopu širšega dogovora o miru v Ukrajini sankcije čim prej odpravijo," meni Mancevič in dodaja, da ekonomska rehabilitacija ne bo ne hiter ne linearen proces.

Ko vojno ekonomijo zamenja vojna trgovina

Ekonomsko vrnitev bodo vodile panoge, ki so globalno konkurenčne, pravi. "Nedvomno se bo del zahodnih multinacionalk vrnil na ruski trg, a kratkoročno ne bodo prišle do predvojnih tržnih deležev," napoveduje Mancevič. Ruski trg so si razdelili predvsem kitajski in deloma indijski proizvajalci.

Poznavalec opozarja na zavidljiv nivo avtarkije, ki ga je med vojnim pomanjkanjem uspelo vzpostaviti putinističnemu aparatu. V številnih segmentih, kot je pridelava hrane, se je okrepila domača oskrba, ki je močna in zelo konkurenčna, trdi.

Vrnitev Rusije na mednarodno ekonomsko prizorišče bi bil "nedvomno pozitivni signal" za slovenske družbe, vendar nikakor ne v obsegu, ki bi nadomestil morebitne padce na pomembnih izvoznih trgih, kot so Nemčija, Francija ali ZDA.

A kaj Moskvi v primeru umika sankcij preprečuje, da bi se v naslednji fazi ekonomsko okrepila in obnovila ali celo razširila ambicije? "Postopna odprava sankcij pomeni, da če Rusija ponovi agresijo ali jo celo razširi, bodo te znova uvedene, tokrat najbrž bistveno hitreje, kot so bile po februarju 2022," kot varovalko vidi Mancevič.

Juvan na drugi strani meni, da bi bilo popuščanje Putinu pozitiven signal njegovim imperialnim metodam in ciljem. Rusija izide iz vojne kot zmagovalka, ki je z uporabo vojaške sile dosegla svoje cilje, v času premirja se gospodarsko in vojaško okrepi in bo čez nekaj let znova pripravljena za podobne vojaške pohode, meni. "Če ji je uspelo v Ukrajini, zakaj ji ne bi še v baltskih državah, Moldaviji ali celo na Poljskem?"