Cazalet, Nato: 'Zasebni sektor potrebuje več predvidljivosti, ne šestmesečnih pogodb'

Konferenco Bloomberg Adria Resilience Executive Forum v Ljubljani je začel predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH) Žiga Debeljak. "Pojavila so se nova tveganja. Danes se v gospodarskih družbah in podjetjih pogovarjamo o varnosti, odpornosti, obrambi in sposobnostih na teh področjih; to seveda prinaša nova tveganja, ki jih je treba vključiti v poslovne modele, hkrati pa tudi številne nove poslovne in gospodarske priložnosti," je povedal.

"Z namenom, da bi slovenskim podjetjem to omogočili oziroma jih pri tem podprli, je Slovenski državni holding pred nekaj meseci ustanovil družbo Dovos – družbo za obrambo, varnost in odpornost Slovenije –, katere namen je postati platforma za kapitalsko podporo vsem tistim projektom na širšem področju odpornosti, varnosti, obrambe in tehnologij dvojne rabe, ki sami z lastnimi viri ne morejo doseči razvojnega ali tržnega preboja. Namen je torej pomagati pri industrializaciji in monetizaciji njihovih rešitev," je izpostavil Debeljak in udeležence pozval tiste predstavnike podjetij, ki menijo, da bi jim kapital in manjšinski lastniški delež države pomagala pri uresničevanju njihovih ciljev.

Nejc Pernek

 

V prvem pogovoru konference z naslovom Globalni pogled – Odpornost kot nova strateška valuta, je direktor za obrambno in varnostno sodelovanje na sedežu zveze Nato Piers Cazalet spregovoril o strateški usmeritvi zavezništva v času vojne v Evropi, naraščajočih kibernetskih groženj in pritiska na kritično infrastrukturo.

Pogovor je ponudil vpogled v to, zakaj odpornost ni več zgolj tehničen koncept, temveč temelj voditeljstva v svetu naraščajočih kriz. Spregovoril je o tem, kako civilni in vojaški sistemi zahtevajo usklajeno vodenje, kako tehnologije dvojne rabe spreminjajo razmerja moči ter kako lahko države, kot je Slovenija, z vizijo in odločnim voditeljstvom izkoristijo svojo lego, partnerstva in inovacijski potencial.

Z njim se je pogovarjal Daniel Fazlić, svetovalec za digitalno preobrazbo in umetno inteligenco.

Veliko se govori o 'pametni obrambi' – več z manj. Zveza Nato je iskala novo identiteto, a v Evropi se je varnostno okolje temeljito spremenilo. Kako je to vplivalo na Natovo razumevanje odpornosti – ne le pojmovno, ampak tudi v praksi?

Varnostno okolje se je drastično spremenilo, še posebej v Evropi. Invazija na Ukrajino leta 2022 je bila prelomnica, a incidenti so se dogajali že prej in tudi po tem se je slika še naprej spreminjala. Nato se je moral temu prilagoditi – in mislim, da mu to uspeva. Danes obravnavamo širši nabor tem. Ne gledamo več črno-belo na vojaške grožnje na eni strani in naravne nesreče na drugi, temveč jih dojemamo kot prepleten ekosistem tveganj. Ključno je, kako je celotna družba odporna na ta tveganja in jih zna obvladovati. To pa ne zadeva zgolj vojske, temveč tudi civilno zaščito, zasebni sektor (ki je tu prisoten), medije – skratka celotno paleto deležnikov, ki lahko skupaj varujejo in krepijo odpornost družbe.

Dolga leta je veljalo, da sta odpornost in obramba v osnovi nacionalna pristojnost. Po zadnjih spremembah pa sta vse bolj nadnacionalni področji. Kje Nato potegne mejo med kolektivnimi in nacionalnimi okviri? Kako se je to spremenilo v zadnjem desetletju?

Okviri se sami po sebi niso bistveno spremenili, se je pa močno povečala zavest o njihovih prednostih. Tudi velike države, kot so Nemčija, Francija ali Združeno kraljestvo, morajo sodelovati v širšem okviru. Za manjše države, kot je Slovenija, še posebej v regiji z občasnimi varnostnimi napetostmi, so čezmejno razmišljanje, usklajeno delovanje in vključevanje v formate Nata, EU ali druge pobude izjemno koristni.

Na primer: delujejo različni, večji in manjši mehanizmi za različne teme. Eden takih je Natov mehanizem za usklajevanje pomoči ob nesrečah, ki je pomagal tudi med uničujočimi poplavami v Sloveniji leta 2023 – s paketi pomoči zaveznic in partneric, usklajenimi ter dostavljenimi v enotnem svežnju, da je lahko slovenska vlada učinkoviteje ukrepala. Ti okvirji delujejo – in to vse bolje.

Nejc Pernek

 

Nato povečuje obrambno porabo. Ali imamo jasen načrt, kako to izvesti? Kako smo se prilagodili novi realnosti?

Zavezništvo je sprejelo cilj skupne porabe v višini petih odstotkov BDP: 3,5 odstotka za temeljne obrambne zmogljivosti in 1,5 odstotka za širšo odpornost in infrastrukturo. Za državo, kot je Slovenija, je ta drugi del posebej pomemben – sem sodijo kibernetska obramba, zaščita kritične infrastrukture in krepitev družbene odpornosti. Mnoge države tu že vlagajo, a potrebno je vlaganja bolje opredeliti, uskladiti in jih dvigniti na zahtevano raven.

Del 3,5 odstotka je namenjen zmogljivostim, potrebnim za obrambo Evrope kot celote – od baltskih držav do Bolgarije, Romunije in Turčije. Zneski niso »vzeti iz zraka«; izračunani so na podlagi obrambnega načrtovanja in ocene potreb. Veseli me, da se je tudi Slovenija zavezala temu pristopu.

Kaj pomeni širša družbena odpornost?

Gre za zaščito sistemov, od katerih je odvisno normalno življenje: energetska omrežja, voda, komunikacije, finančne storitve, logistika. Primer so podmorski podatkovni kabli v Atlantiku in Sredozemlju, ki so ranljivi za poškodbe. Moramo jih varovati, da ohranimo podatkovni promet. Poglejte Ukrajino: Rusija ciljno napada energetsko infrastrukturo, da bi demoralizirala civilno prebivalstvo. Posledice občutijo ljudje pri najbolj osnovnih stvareh – luč, voda, topla prha, kava zjutraj. To so realne ranljivosti, ki jih moramo naslavljati tudi v Evropi.

Z rusko invazijo, leti dronov nad Belgijo in drugimi evropskimi letališči ter primeri, ko tankerji s sidri režejo kable – katere inovacije se vam zdijo najbolj nevarne?

Dve točki. Prvič, razvoj dronov je eksplodiral. Pred letom 2022 smo poznali predvsem majhne 'hobi' drone s kamerami in velike vojaške platforme za izvidnico ali napade. Danes obstaja celoten spekter vmes – po velikosti in sposobnostih. Nekateri imajo jasne vojaške naloge, drugi pa lahko že z jato nad letališčem prisilijo zaprtje prometa. To smo videli v Bruslju, Oslu, Münchnu in drugje – vpliv na vsakdanje življenje je ogromen. Drugič, prag za izvajanje motečih dejanj se je znižal. Državni in nedržavni akterji se lažje odločijo za kibernetske napade ali druge oblike sabotaže, ker je tehnologija dostopnejša in učinki hitri.

Kako pomembni bodo podatkovni centri v prihodnje?

Postajajo del kritične infrastrukture. Telekomi, banke in praktično vsa gospodarstva so odvisni od njih. Pogosto so izven mest, kjer je zemljišče cenejše in je na voljo energija, zato so razpršeni – kar povečuje odpornost, a lahko pomeni tudi večjo izpostavljenost, ker so bolj izolirani. Potrebujejo zaščito, podobno kot železniške postaje, letališča, komunikacijska in elektroenergetska omrežja.

Na katero področje sodelovanja ste posebej ponosni – na tisto, ki bi ga lahko izpostavili kot 'zastavonošo' uspešnega partnerstva?

Ukrajina. Večina našega dela je zadnja tri leta posvečena njej. Ključno je, da je ukrajinska zavezanost partnerstvu z Natom popolna; svojo prihodnost vidijo v tesnem odnosu z Natom in sčasoma v članstvu. Dosegli smo veliko: od interoperabilnosti in dolgoročnega razmišljanja o odvračanju in obrambi do konkretne nebojne pomoči (tudi s podporo Slovenije) za nemoteno delovanje oboroženih sil. Zelo močno sodelujemo na področju vojaške medicine – rehabilitacija ranjencev in medicinski sistemi so rešili nešteto življenj.

Nejc Pernek

 

Na začetku druge faze invazije so se vse članice Nata hitro prilagajale. Kako poteka tok orožja in nebojne pomoči danes – je stabilen?

Na nebojni strani imamo stabilen in sledljiv tok pomoči: od medicinske oskrbe do osnovne opreme, kot so uniforme in zaščitna sredstva, pa tudi programi za razminiranje in protidronsko zaščito – ti pomagajo braniti infrastrukturo ter izvajati humanitarno in gospodarsko razminiranje. Pri vojaški opremi je kompleksneje, a tok ostaja soliden. Sprva so države pošiljale zaloge iz lastnih skladišč; zdaj opremo vse pogosteje dodatno naročajo na evropskih in ameriških trgih, kar je nekoliko počasneje, vendar deluje. Pomanjkanja pa ostajajo, zlasti pri zračni obrambi in strelivu – potreb je na ukrajinski strani praktično neskončno.

Kje so največje vrzeli v usklajevanju med javnim in zasebnim sektorjem v EU? Ali se stanje izboljšuje?

V času hladne vojne je vojska veliko naredila sama – tudi logistiko in prevoze. Danes se vojaško delovanje v veliki meri opira na komercialne izvajalce: približno 90 odstotkov vojaške mobilnosti (premiki vojakov in opreme) je pogodbeno oddane zasebnemu sektorju. Tudi pri satelitskih storitvah velika večina zmogljivosti prihaja od zasebnikov (primer je Starlink, s katerim sodelujemo v Ukrajini).

Razumevanje med sektorjema je precej napredovalo. Zasebni sektor pa potrebuje več predvidljivosti: ne šestmesečnih pogodb, temveč večletne obveznosti, da lahko investira. Pri tem bosta pomagala tudi nova okvirja porabe (3,5 % in 1,5 % BDP), saj dajeta vladam finančno podlago za dolgoročne pogodbe. Čez deset let bomo lahko ocenili, kako dobro nam je uspelo.