.webp){kind=icon}
Turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu letos poteče mandat predsednika. Predsedniške volitve so predvidene za junij, čeprav si Erdoğan želi, da bi jih izvedli že spomladi. Medtem se trudi onemogočiti opozicijo, ki je na lokalnih volitvah leta 2019 zmagala v Carigradu in Ankari. Zahodni strokovnjaki so si enotni, da bi Erdoğanov poraz olajšal preglavice zahodnih voditeljev in Turčijo, članico Nata, približal Zahodu, do katerega ima Erdoğan dvoumen odnos.
Erdoğan tako ali drugače vlada Turčiji že 20 let – odkar je leta 2003 postal predsednik turške vlade, kasneje pa predsednik. V času njegove vladavine je turška država spremenila politični sistem iz parlamentarnega v predsedniškega, hkrati pa je postala tudi nedemokratična država – po indeksu demokracije, ki ga pripravlja The Economist Group, se med 167 svetovnimi državami uvršča na 104. mesto, med Gambijo in Pakistan. Oktobra je stopnja letne inflacije v državi presegla 85 odstotkov, brezposelnost pa 10,2 odstotka. Je pa Turčija v času Erdoğanove vladavine postala eden najbolj vplivnih regionalnih akterjev.
Že pred leti je Erdoğan krojil evropsko usodo v zvezi z begunci iz Sirije, danes pa je edini voditelj države G20, ki je na zvezi tako z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim kot ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Ukrajino in Rusijo je uspel pripraviti do dogovora o izvozu ukrajinskega žita po Črnem morju, obenem pa igra nekakšno dvojno igro.
Ukrajini je namreč doniral nekaj orožja, hkrati pa je od Rusije kupil protiraketni obrambni sistem. Kot del severnoatlanskega zavezništva Nato obsoja rusko vojaško invazijo na Ukrajino, hkrati pa blokira vstop Švedske in Finske v zavezništvo. Decembra se je spravil še na Grčijo, članico Nata, saj je dejal, da naj Grki ne pozabijo, da ležijo znotraj dometa turških raketnih izstrelkov. Strokovnjaki menijo, da gre za podžiganje nacionalističnega sentimenta pred volitvami.
Vpet je tudi v dogajanje na Bližnjem vzhodu, pri čemer je v zadnjem času otoplil odnose s Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi Emirati. Al Jazeera je pred dnevi poročala še, da se Erdogan namerava sestati s sirskim voditeljem Basharjem Al-Assadom, in sicer po sestanku ruskih, turških in sirskih obrambnih voditeljev, ki so se konec decembra v Moskvi sestali na temo zagotavljanja miru in razvoja v Siriji ter širši regiji.
Ob vsem naštetem tako ni čudno, da bo izid letošnjih predsedniških volitev v Turčiji "krojil geopolitične in gospodarske kalkulacije v Washingtonu in Moskvi ter prestolnicah po Evropi, Bližnjem vzhodu, Srednji Aziji in Afriki", meni Bloombergov kolumnist Booby Ghosh.
Kaj bo drugače, če Erdoğan izgubi?
Posterdoganska Turčija bi se zagotovo približala Evropski uniji (EU) in Združenim državam Amerike (ZDA), so v nedavnem poročilu zapisali analitiki Eurasia Group, vodilnega podjetja za analizo političnih tveganj iz ZDA. "Turčija bi v primeru Erdoğanovega poraza verjetno iskala mednarodno podporo za gospodarsko okrevanje in dodatno podprla Ukrajino v boju proti Rusiji," so svojim naročnikom sporočili v ponedeljek. Dodali so še, da bi poraz Erdoğana pristrigel peruti trendu avtoritarizma, ki se vedno bolj krepi tudi v Evropi.
"Če bo Erdoğan poražen, bo njegov naslednik spremenil Turčijo v drugačnega zunanjepolitičnega akterja, ki bo bolj zadovoljen s svojim položajem zahodne države," pa je za Bloomberg povedal Sinan Ulgen, direktor istanbulskega možganskega trusta EDAM.
Tudi če se to zgodi, pa ne gre pričakovati takojšnjega zasuka, svari Ghosh. "Erdoğan je imel 20 let časa, da je v turške institucije – vlado, vojsko, visoko šolstvo, verski esteblišment in medije – zasejal svoj radikalni svetovni nazor," je zapisal v zadnji kolumni.
Erdoğanov izzivalec zaenkrat še neznanka, prav tako datum volitev
Turki se bodo podali na volišča, potem ko je oktobra lani stopnja letne inflacije v državi presegla 85 odstotkov. Erdoğan se je med drugim skušal prikupiti državljanom z dvigom minimalne plače za 55 odstotkov, a bi tudi to lahko bilo premalo za zmago na poštenih volitvah.
"Zdaj je verjetno ranljivejši kot kadar koli od prihoda na oblast pred dvema desetletjema. Prebivalci so močno trpeli zaradi visoke brezposelnosti in inflacije, korupcije in najslabše premišljene ekonomske politike na celini," menijo v Eurasia Group. "To še posebej velja, če opozicijske stranke stopijo skupaj in podprejo enega samega verodostojnega kandidata, kar jim je na zadnjih dveh predsedniških volitvah popolnoma spodletelo."
Glavne opozicijske stranke so tokrat sicer uspele oblikovale enotno fronto, znano kot Miza šestih (Table of Six), a manj kot šest mesecev do dneva volitev še niso objavile imena svojega predsedniškega kandidata. Dva vodilna kandidata sta iz vodilne opozicijske stranke CHP: istanbulski župan Ekrem İmamoğlu in dolgoletni vodja stranke Kemal Kılıçdaroğlu.
Ghosh navaja, da turški politični analitiki dajejo več možnosti mlajšemu in bolj karizmatičnemu županu Istanbula, česar se očitno zaveda tudi Erdoğan. İmamoğlu je bil namreč nedavno obsojen na dve leti in sedem mesecev zapora, kar vključuje tudi prepoved kandidature na volitvah. Kaznivo dejanje, ki ga je storil, je razžalitev uradne osebe v govoru, ki ga je imel leta 2019 po zmagi na županskih volitvah.
Bloomberg
Erdoğanova ekipa naj bi si sedaj želela, da volitve namesto junija izvedejo že spomladi, poroča Al Jazeera. "Ker se prvotni datum ujema s poletno počitniško sezono, ko ljudje potujejo, ocenjujemo, da bi datum prestavili nekoliko naprej," je sporočil Ömer Çelik, tiskovni predstavnik Erdoğanove Stranke za pravičnost in razvoj. "Končne odločitve višjega odbora stranke še ni, okoliščine še ocenjujemo," je dodal Çelik.
Erdoğan naj bi sicer užival 47,6-odstotno podporo med državljani, kar je osem odstotnih točk več kot lani ob enakem času. "To bi bilo izjemno za vsakega voditelja, ki je prisoten tako dolgo," ocenjuje Ghosh. "V demokracijah razpoloženje proti vladajočim sčasoma raste, Erdoğanova podpora pa je naravnost osupljiva za nekoga, ki vodi takšno ekonomsko zmešnjavo."
