Miloš Milosavljević: 'Trump in Putin sta najboljša prodajalca evropskega orožja'

Direktor obrambnega podjetja Valhalla Turrets, ki proizvaja oborožitvene postaje za oklepna vozila, Miloš Milosavljević na vprašanje o tem, koliko bodo povečane naložbe v evropsko obrambno industrijo vplivale na domače proizvajalce, izstreli kot iz topa: "O pozitivnih učinkih na domače proizvajalce težko pretiravamo."

Letos so imeli za 7,2 milijona evrov prihodkov in več kot poldrugi milijon evrov dobička, prihodnje leto pa naj bi se številke vsaj podvojile, pravi. Na krilih nemške popustitve dolžniške zavore in orjaških naložb v obrambo pomlad prinaša razcvet celotni panogi, ki je prodajno in razvojno vezana ravno na nemški trg ter partnerje. "Sodelujemo z Rheinmetallom, Heckler & Koch, MBDA in nekaterimi manjšimi nemškimi podjetji," o navezanosti na industrijsko evropsko velesilo pove prvi mož, ki meni, da lahko obrambna panoga nadomesti izpad posla avtoindustrije.

Obetavne napovedi so posledica dveh gospodov, pravi, ki večini gospodarstvenikov v drugih panogah povzročata sive lase. Gospod Putin in Trump sta Evropo z vojno in pozivi, da se ta varnostno postavi na lastne noge, zbudila iz globokega sna.

Kakšno poslovno leto je za vami in kakšno se vam obeta?

Za nami je izjemno uspešno poslovno leto, saj smo imeli za milijon večje prihodke, kar pomeni, da jih je bilo vsega skupaj za 7,2 milijona evrov. Dobiček se je ustavil pri 1,7 milijona evrov. Za letos pa pričakujemo bistveno povečanje prometa za vsaj dvakratnik.

Kaj poganja vaše optimistične napovedi?

Gre za dva dejavnika oziroma dva najboljša prodajalca evropske obrambne industrije. Prvi je gospod Vladimir Putin, ki je sprožil vojno, s katero je evropsko obrambno industrijo predramil iz globokega spanca. Drugi gospod pa je ameriški predsednik Donald Trump, ki je po moji presoji s pravilnim odnosom postavil Ameriko na prvo mesto (America first, op. p.). S tem je zbudil Evropo, ki zdaj spoznava, da je varnostno odvisna od same sebe. To je ne nazadnje rekel tudi podpredsednik JD Vance. Malo za šalo, malo zares, a to sta zagotovo dva glavna faktorja, ki ženeta nadaljnji razvoj evropske obrambne industrije.

Kakšne večje investicije pripravljate? Se boste glede na povečane naložbe v obrambo, ki se vse bolj napoveduje tudi Sloveniji, širili?

Zelo dobro oziroma aktualno vprašanje. Glede na ekspanzijo podjetja, ki je odvisno od varnostnih razmer v Evropi pa tudi širše po svetu, vsekakor nameravamo že letos širiti podjetje. Že v nekaj mesecih bomo zaposlili nekaj deset novih kadrov, saj potrebujemo inženirje in programerje. Predvidevamo selitev v večji objekt, ker nam v tem zmanjkuje prostora in opreme. V načrtu je tudi povečanje proizvodnih kapacitet, a to je odvisno od samih projektov, za katere si prizadevamo. Zlasti gre tu za sodelovanje z državo ali pa kakšnim izmed večjih svetovnih podjetij iz panoge.

Na katere projekte pa ste trenutno osredotočeni?

Ukvarjamo se z dvema večjima projektoma. Prvi je proizvodnja sistema mangarta 25 za Slovensko vojsko, drugi pa je nov projekt, ki združuje več slovenskih podjetij in je eden glavnih za panogo - gre za daljinsko vodeno kupolo s topom 30 mm.

Kakšna je cena sistema mangart 25?

Pri mangartu 25 gre za 3,8 milijona evrov za kupolo, toda v to je treba všteti še radar, optično napravo in top. To pomeni, da za samo kupolo, ki jo izdelujemo mi, ne ostane veliko.

Kakšen je potencial slovenske obrambne industrije v novi geopolitični realnosti?

Kot obrambno podjetje v času velike vojne na evropskem vzhodu in ob ozaveščanju, da smo odvisni od samih sebe, upamo, da bomo v Sloveniji prepoznali in izkoristili lasten industrijski potencial. Po moji oceni je ta precejšen, zlasti z vidika stagnacije avtomobilske industrije. Tu vidimo veliko priložnost, vsaj dokler se ta v naslednjih nekaj letih znova ne pobere. Njeno mesto kot nosilca industrijskega razvoja in doprinosa gospodarstvu bi lahko v tem času in teh okoliščinah prevzela obrambna industrija.

Vse bolj govorimo o poglobljenem sodelovanju obrambne industrije v Evropi, kar pomeni, da bomo produkte morali začeti proizvajati lokalno, tudi v Sloveniji. To pa bo okrepilo tudi gospodarstvo.

 

 

Če nadaljujem z vašo navezavo na avtomobilsko industrijo. Za domače dobavitelje je življenjsko pomemben nemški trg, tako z vidika produkcije kot tudi prodaje. Ali to velja tudi za obrambno industrijo in vaše podjetje konkretno?

Da, Nemčija je naš glavni trg in glavna partnerica. Sodelovali smo in še sodelujemo z Rheinmetallom in MBDA, v pripravi pa so tudi posli s še dvema podjetjema. Zadnji projekt je bil predstavljen pred kratkim, gre pa za daljinsko vodeni sistem midgard 40, ki smo ga razvili z nemškim proizvajalcem Heckler & Koch.

Nemški trg in podjetja smo zato prepoznali kot naša glavna partnerja, menim pa, da to velja tudi za veliko večino domače industrije. Tu bi izpostavil mangart 25, ki je izjemno zanimiv za nemško vojsko, oni pa so zaradi pravkar potrjenih povečanih izdatkov pomembni za nas. Nemška industrija, ki je bistveno bolj razvita in večja od naše, takšnega produkta s tako lahkim topom nima, zato se za sodelovanje zanima kar nekaj nemških podjetij. Kar zadeva to temo, smo nadalje v pogovorih z omenjenim Rheinmetallom.

Drugi zanimiv produkt je daljinsko vodena postaja loki 7,62 mm, s katero v navezi z nekaterimi nemškimi partnerji že sodelujemo pri večjem tenderju, ki bi se lahko zaključil v naročilu 3.000 postaj.  

Kaj pa neuradne informacije, da se prek slovenske vlade z Rheinmetallom pogovarjate o oblikovanju novega skupnega podjetja?

Te informacije držijo le deloma, saj mi z Rheinmetallom sodelujemo že dlje časa. Ne nazadnje smo skupaj razvijali protiletalsko kupolo skyranger 30, a teh pogovorov o skupnem podjetju, kjer bi bila posredi tudi naša vlada, doslej še ni bilo. Niti enega sestanka ni bilo, kjer bi se mi na to temo sestajali z omenjenimi deležniki.

Kaj pa pobuda nekdanjega ministra za obrambo Marjana Šarca, ki se je v pogovoru za Bloomberg Adria zavzel za oblikovanje konzorcija obrambne industrije, da bi na globalnih trgih, sejmih in tudi pri prijavah na projekte domača podjetja nastopila povezano in usklajeno?  

Absolutno bi bila to smiselna pobuda, saj bi s tem okrepili prisotnost in prebojnost panoge na globalnem trgu. Toda konkretno razen povezovanj na ravni GOIS (Grozd obrambne industrije Slovenija, op. p.) in konzorcija, kot je mangart 25, kjer smo sodelovali s štirimi domačimi podjetji, teh aktivnosti ni.

Bloomberg Adria/Bojan Žalec

Boste pri poslu opremljanja naročenih patrij po potrebah in željah Slovenske vojske torej zraven ali ne?

Mi si tega želimo, saj smo z mangartom 25 vsekakor pokazali, kaj smo skupaj z drugimi domačimi podjetji zmožni razviti in sposobni proizvesti. A zaenkrat še ni bilo uradnih sestankov ali povabila ministrstva za obrambo ali drugih predstavnikov vlade.

Bi pa dodal, da je nakup osemkolesnikov v Sloveniji stigmatiziran ali celo preklet projekt, saj ga doslej ni uspešno zaključila še nobena vlada. Zato ob tem ne bi želel prejudicirati.

Nemčija je pred dnevi še pred formiranjem nove vlade storila zgodovinski obrat, tako kar zadeva državno trošenje kot tudi njeno pacifistično doktrino. Za razvoj in proizvodnjo orožja bodo šle v prihodnjih letih stotine milijard evrov. Odločitev, ki vrednosti delnic evropskih orožarjev žene v nebo, a kaj si od tega obetate vi in domača industrija nasploh?

Od tega paketa si lahko obetamo drobtinice, a glede na izjemno vrednost paketa za obrambo bo to neverjetna spodbuda za slovensko obrambno industrijo. To je za nas velika priložnost. Veste, nemška obrambna podjetja so gromozanska, a naročila, ki bodo prišla, so preprosto tako velika, da jih sami ne bodo zmogli, in v tem vidim našo priložnost. Tako kot ima nemška avtoindustrija dobavitelje po srednji in vzhodni Evropi, tako jih ima tudi obrambna industrija, s katero sodelujemo ter imamo razvite dobre in trdne odnose.

Slovenija in Nemčija imata izvrstne ekonomske odnose, sta zaveznici v Natu, delo z njimi je transparentno, zato gre za nekakšno simbiozo.

Da se bo evropska obrambna industrija po dremežu od konca hladne vojne prebudila, povezala in okrepila, je sicer jasno, a ne bo šlo čez noč, saj gre za kompleksne in obsežne projekte. Koliko časa bo minilo, preden bo ta lahko opremila evropske vojske in se na trgu kosala z Američani ali Rusi, ki so pojem panoge?

Realna časovnica je nekje do izteka desetletja, se pravi od treh do petih let. V vmesnem času bomo imeli ad hoc partnerstva, s katerimi bodo proizvajalci reševali največje vrzeli v ponudbi oziroma povpraševanju.

Zavedati se je treba, da so Rusi v tem trenutku v naletu, saj je njihovo gospodarstvo vojno in proizvaja za fronto. To pomeni, da bodo njihovi proizvajalci že v naslednjih dveh do treh letih na trg prišli s popolnoma novimi in konkurenčnimi produkti, ki bodo plod izkušenj in preizkušanja v realnih pogojih aktivnega bojišča.

Poudarjam, da tu ne bo šlo le za inovacije, saj imajo Rusi tudi povečane kapacitete, tako da bo tega novega orožja tudi količinsko precej več. Na to se mora Evropa pripraviti, in to zelo hitro.

Kaj nas je s stališča produkta naučila ukrajinska vojna? Kakšni so trendi v obrambni industriji?

Dobro vprašanje, saj se veliko govori o povečanju proizvodnje oborožitve, zelo malo pa o tem, kakšna naj ta bo. Vojna v Ukrajini je postavila vse dosedanje doktrine in znanje na glavo. Vse, kar smo doslej vedeli ali pa domnevali o vojskovanju, je padlo v vodo; nekatera orožja, ki so bila draga in sofisticirana, so se izkazala za katastrofalno neuporabna, potratna in ranljiva.

Vojna na okopih je pokazala, kako nesmiseln je oborožitveni sistem nekega velikega in težkega tanka, ki je plod 20 let razvoja in velikih vložkov, v katerega je nekdo vgradil najboljše jeklo in topove, uničiti pa ga je mogoče z doma sestavljenim dronom, ki nosi RPG-glavo. Cena slednjega je 500 evrov ali še manj, medtem ko je tank, ki ga bo z lepilnim trakom sestavljeni dron uničil v nekaj sekundah, vreden na desetine milijonov evrov.

Praktičen primer tega so ruski tanki, obdani s kletkami, ki jih ščitijo pred napadi dronov, čeprav so Rusi veliko časa in denarja porabili za elektronsko protidronsko zaščito, katere učinkovitost je na bojišču vprašljiva.

Orožja prihodnosti so že tukaj, kar vključuje avtonomne sisteme in umetno inteligenco, kjer sta človeški faktor in izpostavljenost vse manjša. Na bojišče prihajajo novi letalniki in vozila, ki so bistveno drugačni od vsega preostalega.

Ta vojna je sprožila razvoj novih sistemov, druge pa je za vedno poslala na smetišče zgodovine.  

Bo junijski vrh Nata v Hagu prinesel povečanje izdatkov za obrambo, o katerih se govori v okviru zveze? Bo Slovenija dvoodstotni prag v deležu BDP dosegla prej ali pa si celo zastavila ambiciozni triodstotni cilj?

Minister za obrambo je dejal, da moramo biti pri višanju izdatkov, do katerih bo zelo verjetno prišlo, vseeno pazljivi. Petodstotni dvig, o katerem govorijo Američani, bi bil za nas in številne druge evropske države samomor. Res pa je, da geopolitične razmere diktirajo pospešeno uresničevanje dvoodstotnega cilja. Nekateri govorijo celo o treh, a to je po moji oceni bolj srednjeročni ali pa dolgoročni cilj. Če hočemo poskrbeti za lastno varnost, moramo vanjo več vlagati, vendar je pet odstotkov nerealno. O tem lahko govorijo le tisti, ki so blizu Rusije, kot so denimo Poljaki, ki se temu približujejo že zdaj.

Bo skorajšnja prekinitev ognja v Ukrajini z vidika obrambne industrije slabši razplet? Bi bilo bolje, če bi se spopadi nadaljevali?

Glede na razmere v Evropi je v resnici vseeno, kaj se bo dogajalo v Ukrajini, saj je pot z vidika varnosti na srednji rok začrtana. Naročila prihajajo in bodo še naprej, si pa prav vsi želimo konca vojne.

Kaj pa carine, ki jih Evropi napoveduje Donald Trump – kako bodo te prizadele panogo?

Kar se dogaja v ZDA, torej to, da predsednik Trump uživa toliko negativne publicitete, je zame nerganje po logiki ubiti sela slabih novic (kill the messenger, op. p.). On je o obrambo oziroma varnosti v Evropi le na glas povedal, kar si mislijo številni in kar tudi drži. Evropska obrambna industrija in naložbe vanjo v primerjavi s svetom capljajo.

A če govoriva o carinah in njihovem vplivu na panogo, ima trgovinska politika ZDA že oprijemljive posledice. Portugalska je že odpovedala nabavo ameriških lovcev F-35, podobno razmišlja tudi Kanada, v Nemčiji pa se bo še pokazalo, kako bo odločila nova vlada. Francoski predsednik Emmanuel Macron je denimo že ponudil francoska letala rafale kot alternativo ameriškim lovcem.

Če se ZDA umikajo iz varnostne arhitekture EU, ta pa odpoveduje nakupe njihove opreme in orožja, je to morda priložnost za obrambna podjetja, da partnerstva poiščejo drugje, recimo na Bližnjem vzhodu, v Indiji ali celo na Kitajskem?

Menim, da so ZDA zaradi zgodovine čezatlantskega zavezništva še vedno naš naravni zaveznik in bo tako tudi ostalo. Izjave ameriških politikov, o katerih sva govorila, gredo bolj v smeri pozivov Evropi, da se prebudi in v večji meri poskrbi za lastno varnost. Ni pa to po moji oceni mišljeno kot pretrganje vezi.

Ni realno, rekel bi celo, da je naivno pričakovati, da bo nekdo drug skrbel za tvojo varnost, medtem ko si eno najmočnejših gospodarstev na svetu. To dvoje je povezano in čas je, da se tega tudi zavemo in se deloma varnostno osamosvojimo.

Kaj pa vi in domača industrija konkretno – boste iskali partnerje recimo v Izraelu, ki je eden največjih proizvajalcev orožja na svetu in tudi nadvse velik trg?

Trenutno ne, imamo sicer ponudbe z arabskih trgov, a če ne bo neke večje ponudbe, ostajamo osredotočeni na Evropo. Smo majhno podjetje in imamo temu primerne partnerje v vzhodni Evropi, na Češkem in Poljskem.

Izraelska obrambna industrija je ena največjih na svetu in nas ali EU ne potrebujejo. Gre za zelo zaprt in samozadosten sistem, kjer veliko vlogo igrata tudi ameriška pomoč in partnerstvo. Tu majhni igralci, kot smo mi, težko pridejo zraven.

Kaj pa umetna inteligenca v vojskovanju – kako se ta manifestira, kje bodo preboji, konkretne aplikacije?

Mi gremo po poti avtoindustrije, in to velja tudi za uporabo umetne inteligence; tudi mi imamo vedno večje potrebe po programerjih, včasih pa so bili to inženirji in mehaniki. Umetno inteligenco uporabljamo zlasti pri razvoju programske opreme, kar počnemo sami.

AI pomaga pri razvoju programske opreme, pri prepoznavanju razmer, pri izbiri tarč ipd. Na bojišču v Ukrajini se uporablja za upravljanje dronov, ki lahko tarče iščejo in izbirajo relativno avtonomno. V Gazi AI denimo prav za te namene uporabljajo izraelske oborožene sile. Prihodnost razvoja orožja torej zagotovo je v tej smeri, a je treba pri tem vzpostaviti ustrezne protokole in varovala.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar