E-pismo: Govoriti o miru v jeziku vojne

V sobotno jutro se z vami podajam Aleš Kovačič, novinar Bloomberg Adria. O čem govorijo Trump, Putin in Kallas, ko govorijo o miru? Čeprav je beseda med tistimi, ki jih svetovni voditelji v zadnjih dneh in tednih izrekajo med najbolj pogostimi, pa kontekst, v katerem je ta izrečena, nakazuje, da konec vojne ni v nikogaršnjem interesu.

Saj ko o miru govori ameriški predsednik Donald Trump, v resnici govori o uresničevanju glavnega cilja svoje zunanjepolitične agende, ki ga je nazorno opredelil v svojem inavguracijskem govoru. "Definirale nas bodo vojne, ki jih končamo, ali tiste, v katere se sploh ne zapletamo. Moja zapuščina bo zapuščina mirovnika," je bila januarska napoved, ki se od takrat uresničuje s svetlobno hitrostjo. In mimo evropskih zaveznic, še bolj ukrajinskih borcev ter civilistov na zasedenih ozemljih, ki jih pod ruskim škornjem brez dvoma čaka popolna asimilacija v ruski neoimperij. Ko Trump govori o miru, govori o sebi in svoji zapuščini, s katero se poskuša v zgodovino zapisati kot mirovnik, medtem ko mu je za usodo Ukrajine malo mar.

Joe Biden in Barack Obama sta veliko govorila o miru, a namesto tega sprožila neuspešne ekspedicije ameriške vojske ali pa jih - prav tako neuspešno - zaključevala. Trump si s končanjem ukrajinske morije za vsako - predvsem ukrajinsko - ceno prizadeva ustvariti vtis, da je njemu uspelo, kar je njima spodletelo. Poveden je bil Trumpov očitek v Beli hiši, ko je Volodimirju Zelenskemu zabrusil, da naj pristane na nepravični mir, ki bi ga glede na kolonialne pogoje bržčas lahko spisali tudi v Kremlju. "Dal sem ti rakete, Obama ti je dal rjuhe," je bila besedna klofuta, ki se je namesto projekcije ameriške zaveze čezatlantski aliansi v boju proti revanšizmu kremeljskega samodržca, ki v Ukrajini bije posredniško vojno z Zahodom, sprevrgel v Trumpovo posredniško vojno z demokratskimi predhodniki. Ko Trump govori o miru, govori o vojni z demokrati.

In o čem na drugi strani govori ruski predsednik Vladimir Putin, ko govori o miru? "Kremelj Ukrajini ne priznava mednarodno-politične subjektivitete, svet vidi skozi oči carske Rusije 19. stoletja, ko so ta ozemlja povečini pripadala Rusiji", je o razpletu vojne, kakršen se trenutno napoveduje, povedal poznavalec posovjetskega prostora Denis Mancevič. In kaj drugega kot garancija nadaljnje vojne je mir, ki predvideva 20 odstotkov ozemlja v rokah ruske soldateske? Ukrajina brez vojske, članstva v EU in Natu ter 'denacificirana', kar je le Putinov evfemizem za ukinitev demokracije, namreč ni le država v zamrznjenem konfliktu, ampak vojni plen. Ko Putin premirju pravi da, mu v resnici govori ne, saj si s pogojevanjem kupuje čas za zasedbo dodatnega ozemlja. Da so Ivan Grozni, Peter Veliki in Katarina Velika edini Putinovi svetovalci, pravijo njegovi trenutni kremeljski svetovalci. Le kaj drugega kot ekspanzionizem mu lahko prišepetujejo ti duhovi ruske imperialne preteklosti? "Argumenti za novo agresijo se bodo že našli," Evropi v primeru sklenitve nepravičnega ukrajinskega miru napoveduje Mancevič.

Tega se zaveda tudi evropska visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednica Evropske komisije Kaja Kallas, ki skupaj s svojo šefinjo na čelu komisije Ursulo von der Leyen, članice unije poziva k povečanju obrambnih izdatkov, kakršnega Evropa ni videla vsaj od časa hladne vojne. 800 milijard evrov argumentov, kolikor jih bo EU v prihodnje namenila za orožje, je naročila, načrte in delnice evropskih orožarjev pognala v nebo. Formalno potrditev bo prinesel junijski vrh Nata v Hagu, toda stroka ne pušča dvoma, da se bodo obrambni izdatki v članicah, med katerimi je tudi Slovenija, povzpeli nad tri odstotke.

Kako neiskreno delujejo pozivi svetovnih voditeljev k miru nemara najbolj nazorno kaže oboroževanje Nemčije, ki ga gre razumeti kot reakcijo na 'pacifistično' agendo ZDA in Rusije. "Preprosto nimamo druge izbire," je o povečanju obrambnih izdatkov povedal prvi mož našega največjega obrambnega podjetja Arexa Tim Castagne, ki je po rodu Nemec. Kar dve tretjini njegovih sonarodnjakov se s to oceno strinja, kar priča o tem, da bo bundestag v prihodnjih dneh zelo verjetno potrdil dvojno nemško revolucijo. O monumentalnosti trenutka, ko se bo Nemčija za orožje odpovedala svoji ordoliberalni doktrini vzdržnega upravljanja z javnimi financami, k čemur je država zavezana že od konca 2. svetovne vojne, je težko pretiravati. Enako velja za paradoks, da obet miru napaja obrambno panogo. Razen, če ga obravnavamo kot uverturo v veliko vojno. Potem je kvečjemu njegova logična posledica.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar