Arturo Bris: Zaradi vojne bomo izgubili pet let blaginje

Direktor Centra za svetovno konkurenčnost (WCC) Arturo Bris, ki deluje v okviru švicarskega inštituta za razvoj menedžmenta (IMD) je dva meseca pred izdajo posodobljene lestvice konkurenčnosti ponovno obiskal Slovenijo zaradi otvoritvenega dogodka novega think tanka Razvojnik. Slovenijo - kot mnoge države sveta - obiskuje vsakih nekaj let. Tokrat smo z njim govorili o energetski krizi, na robu katere je svet zaradi vojne v Iranu, o pomanjkanju zaupanja v politiko in manjku sodelovanja med zasebnim in javnim kapitalom. 

Povejte nam svojo kolesarsko prispodobo o razmerah v Sloveniji, Evropi in na svetovni ravni.

Prispodoba, ki jo uporabljam, je, da je konkurenčnost države podobna vožnji s kolesom. Potrebujete dobro kolo. Kolo je vlada, vendar je vlada brez zasebnega sektorja neuporabna. Zasebni sektor je kolesar. Menim, da je pomembno, da je kolo v dobrem mehaničnem stanju in da je kolesar v dobri kondiciji, še pomembnejše pa je, da sta oba usklajena. Obstaja namreč komplementarnost. Majhen kolesar potrebuje majhno kolo, večji kolesar pa večje kolo.

Kaj se je s kolesarjem in kolesom zgodilo v ZDA, kar uporabljate v tej prispodobi?

ZDA so bile vedno sistem, v katerem zasebni sektor vleče, javni sektor pa sledi. V zadnjih letih pa se je, če uporabim prispodobo, kolesar preveč razširil in zredil. To pomeni, da je kolo premajhno. Vlada v ZDA je zelo neučinkovita. Je razdrobljena, pokvarjena. Izvaja politike, ki zadovoljujejo potrebe zasebnega sektorja, in to je zelo slabo. Zato v Združenih državah Amerike vidimo toliko razdrobljenosti in nekakšno demokracijo, kjer zasebni sektor vodi. A brez vlade ni mogoče imeti sistema.

V Evropi imamo druge težave. Imamo preveliko kolo, ta kolesar pa je premajhen. Kako to uravnotežite?

Da, in res je, da se je to začelo predvsem s pandemijo, ko smo videli, da so vlade prevzele politike, inovacije, odločitve, predpise, subvencije. Kar se je zgodilo, je ravno nasprotno: zasebni sektor v Evropi prepušča vlogo vladi in pravi, da je za vse kriva vlada, hkrati pa, da mora vlada rešiti vse naše težave. Vidim pomanjkanje pobude v zasebnem sektorju, ki se kaže v mnogih različnih primerih.

Na primer, danes vodilni v podjetjih ne izražajo svojega mnenja o geopolitičnih vprašanjih. Ne sodelujemo pri regulaciji, ampak kritiziramo. Mislim, da moramo kot vodilni v javnem sektorju ali vodje več sodelovati z zasebnim sektorjem in se zavedati, da konkurenčnost države zahteva tudi uspešna podjetja, ne le uspešne vlade.

Slovenija je trenutno v obdobju po volitvah. Prepričana sem, da ste seznanjeni z vsem, kar se je zgodilo, in z rezultati volitev. Rezultati volitev v Sloveniji so pokazali, da je družba zelo polarizirana. V enem od  zadnjih intervjujev sva govorila o Poljski in o tem, kako ta zaostaja, nazaduje na lestvici konkurenčnosti. Rekli ste, da je to posledica polarizacije družbe in politike ter da to postaja splošen problem. Kako se izogniti temu pojavu?

Mislim, da polarizacija veliki večini ljudi predstavlja težavo in da se vsi zavedamo, da nam medsebojna nasprotovanja ne koristijo. V Sloveniji je na primer zelo očitno pomanjkanje političnega soglasja. Dejstvo, da volitve prestavljajo vlado z levice na desnico ali obratno, pomeni, da bo ob vsaki novi vladi prišlo do novih politik, zaradi česar se ne moremo dogovoriti o načinu delovanja in nacionalni strategiji. Mislim, da se mora družba zbližati, da moramo dati glas tistim, ki so resnično konsenzualni in so nekje vmes. Preveč je skrajnosti.

Slaba novica je, da se podobne epizode polarizacije zgodovinsko gledano nikoli niso dobro končale. Pretekli primeri množične polarizacije in neenakosti v naši celotni zgodovini so se končali bodisi z razpadom držav, na primer v Rimskem imperiju, bodisi z revolucijami, kot na Kitajskem, bodisi z velikimi zdravstvenimi krizami in epidemijami. Ne želim reči, da se bo to zgodilo, vendar so to edini primeri zbliževanje družb, ki smo jih videli, razrešeni pa so bili z velikimi krizami in velikimi razpadi. In prav na tem smo danes. Zelo težko je trditi, da bo katera koli od teh alternativ, od propada države do revolucije, popolnoma nemogoča. 

Globalno smo nenehno v stanju krize. Kako nova energetska kriza, ki izhaja iz vojne v Iranu, dejansko vpliva na evropsko konkurenčnost? Kakšna bo lestvica zaradi tega?

To je zagotovo šibka točka. Mislim, da je dobra novica v zvezi s trenutno krizo, če ta sploh obstaja, da nam pomaga spoznati zelo pomembne šibkosti našega gospodarstva. V zadnjih letih nismo storili ničesar, da bi jih odpravili. Preveč smo se zanašali na obnovljive vire energije, ukinili smo jedrsko energijo. Menim, da moramo ponovno premisliti o naši energetski neodvisnosti. Menim na primer, da bi morali svoja prizadevanja ponovno usmeriti v jedrsko energijo. Še vedno moramo uravnotežiti naše politike trajnosti z obnovljivimi viri energije, vendar bomo morali še nekaj let pretrpeti.  A menim, da bomo na koncu spet postali energetsko neodvisni. Potrebujemo inovacije. Potrebujemo modri in zeleni vodik, za kar je po mojem mnenju potrebna tudi politična volja. In kar je še pomembneje, potrebujemo kapital in naložbe. Mislim, da se to že dogaja.

Kaj bi to pomenilo za svet, recimo, v naslednjem letu? Kakšna so vaša pričakovanja glede inflacije? Menite, da je še pot  nazaj, ali smo to točko že prekoračili?

To je najtežje vprašanje. Ker bi v racionalnem svetu pričakoval, da se bo to ustavilo, glede na to, da je to trpljenje, ki ga zdaj vidimo, v celoti posledica človeškega delovanja – trenutna vojna, trenutna kriza v Iranu, Ukrajini, Gazi, Afriki – so to vsi konflikti, ki jih je povzročil človek.

To ni pandemija. Moralo bi se ustaviti. Racionalni politiki bi rekli, da morajo ustaviti trpljenja. To se ne dogaja in po mojem mnenju se tudi ne bo. Zato je izredno težko napovedati, kaj se bo zgodilo. Nihče ne ve. Kriza, ki jo danes doživljamo, zlasti zaradi invazije ali napada na Iran, lahko traja dva tedna ali pa dve leti. In spet ni nobenega verjetnega scenarija, kaj se bo zgodilo.

Kaj bo ta kriza prinesla Sloveniji ali drugim manjšim državam, ki niso opravile svoje domače naloge?

Evropejci bodo zelo trpeli. Majhna evropska gospodarstva bodo trpela še bolj, ker smo energetsko odvisni od drugih držav in na koncu bosta trpela blaginja in konkurenčnost celotnega sveta. Zato bo prišlo do prerazporeditve, a na splošno bomo vsi v veliko slabšem položaju kot prej. Zato bi pričakoval, da bo nekdo sprejel racionalno odločitev, da ustavi  vse in vrne v stanje pred šestimi meseci, vendar ne verjamem, da se bo to lahko zgodilo.

Imamo le nekaj voditeljev, ki lahko sprejmejo to odločitev.

Pravilno.

In vemo, kdo so.

Da, in so nepredvidljivi.

Kaj bi rekli, da imajo skupnega države, ki leto za letom ne dosegajo ciljev ali padajo na vaši lestvici, kot je Slovenija? Kaj je morda tisti simptom, ki ga opazite?

V prvi vrsti pesimizem. O tem sem danes že veliko govoril. Drugič, obstaja pomanjkanje zaupanja v politike in javne politike. V teh državah, od Brazilije do Indonezije, ki so uvrščene v spodnjo polovico, opažamo visoko stopnjo nezaupanja v vlado in mislim, da moramo to vrzel premostiti. Nasprotno, če pogledate države od Združenih arabskih emiratov do Singapurja ali Švice, ki so na vrhu, imajo zelo pozitivno mnenje o svoji vladi.

Zakaj? Kje je razlika? Kako premostiti to vrzel?

Gre za kulturni pojav ali pa to izhaja iz samega sistema. V Švici imamo politični sistem, ki vzbuja zaupanje v vlado, saj vemo, da ne more sprejemati nenavadnih odločitev. Seveda v Singapurju ali Združenih arabskih emiratih nimajo demokracije. Tam imajo "dobronamerne" diktatorje, ki ščitijo ljudi. Za ostale države mislim, da gre za kulturni pojav. Mislim, da so vajeni zgodovine, v kateri so naši politiki odgovarjali na potrebe državljanov. Slovenija je nekako nova država. Mslim, da izkušnja države po osamosvojitvi in ponovnem rojstvu v svoji zgodovini ni bila ravno pozitivna. Menim, da je to razlog, zakaj ljudje ne zaupajo vladi. A to zgodbo moramo spremeniti od zgoraj navzdol. Voditelji morajo biti tisti, ki ljudi prepričajo, da verjamejo vanje. To ni nekaj, kar bodo državljani naredili sami.

Medtem ko se ti voditelji še oblikujejo in nas seveda čaka kriza, kaj naj naredimo? V tem trenutku, zlasti za gospodarstvo, ki ga je vlada v teh stvareh razočarala, politika jih je razočarala. Kaj zdaj? Kako premostiti to vrzel, kot ste rekli, s čim manj negativnimi posledicami?

Verjetno je težko reči, dati nasvet v okoliščinah, ko ne vemo, kaj se bo zgodilo, a rekel vam bom to, kar smo govorili med pandemijo: mislim, da je velika napaka, ki jo lahko države storijo, da prenehajo vlagati. Da usmerijo državni proračun v subvencioniranje gospodarstva. Ker trpimo, inflacija narašča, in potem imamo zelo populistično skušnjavo, da subvencioniramo cene bencina in dajemo subvencije ljudem. To je pomembno za tiste, ki so v stiski. Toda tisto, česar ne smemo storiti, je, da žrtvujemo naložbe. Naložbe v infrastrukturo, naložbe v zdravstvo, naložbe v izobraževanje. Ker so to dolgoročni stebri blaginje.

In za to potrebujemo partnerstva, zasebna partnerstva.

Da.

Toda zasebna podjetja v Sloveniji so trenutno zelo oklevala pri vlaganju, zato imamo spet problem.

In to je seveda naravno. Razumem, da je investicijsko okolje v Sloveniji ali kateri koli evropski državi tvegano, ker nimamo kapitalske unije. Nimamo globalnih standardov, naši trgi so zelo razdrobljeni. Ni načinov, da bi resnično financirali rast podjetij. Če pogledate statistiko in upoštevate veliko Evropo, kar jaz imenujem super Evropo, v primerjavi z Združenimi državami, imamo v Evropi več startupov kot v ZDA. To je nekaj, česar se ljudje ne zavedajo. Na področju inovacij ne zaostajamo. Imamo več startupov. A problem je, da nam primanjkuje kapitala za rast. Zato ta start-up podjetja ne zrastejo do ravni enorogov, ker nimamo tega kapitala. Kapital prihaja iz Združenih držav Amerike, in ko kapital prihaja iz ZDA, te družbe kritično sprejemamo skupaj z njim. In ta podjetja kupujejo naše inovacije.

Eden od primerov za katerega sem izvedel nedavno je, da so štiri od največjih farmacevtskih podjetij na svetu evropska, danes pa je Kitajska vodilna država na področju medicinskih patentov, saj v Evropi veliko inoviramo, ustvarjamo nove molekule in nova zdravila, vendar jih kupi kitajski ali ameriški kapital, ki jih odnese tja, ker nimamo niti predpisov niti kapitala za vlaganje v te patente.

Kaj lahko pričakujemo od naslednje lestvice, od nove lestvice? Ali bodo kakšne večje spremembe ali kaj, kar ste pričakovali in tudi poudarjali v minulih pogovorih?

Naša naslednja lestvica bo razočaranje. Če pogledate Slovenijo ali katero koli drugo državo, ko gre za statistiko, uporabljamo statistične podatke iz leta 2025. Leto 2025 pa je bilo razmeroma dobro leto v primerjavi s tem, kar vidimo danes. V tem smislu bo torej lestvica zavajajoča.

Drugič, anketo med vodstvenimi delavci smo izvajali med februarjem in marcem. To v bistvu pomeni, da nam manjka velik dogodek leta, to je vojna z Iranom. Zaradi časovnega okvira naše lestvice, ki bo objavljena junija, bomo zamudili nekatere od teh vtisov in verjetno bomo na vrhu videli države, ki – mislim na primer, da so se Združeni arabski emirati v zadnjem letu znatno izboljšali, verjetno bomo videli nadaljevanje tega. Ljudje bodo rekli, ampak Združene arabske emirate bombardira Iran. Tega ne moremo zajeti. In nasprotno, verjetno imate nekatere druge države, ki se v primerjavi s preostalim svetom relativno bolje odrežejo, in tudi tega vpliva ne bomo zajeli.

Kaj bo končni učinek vojn, ki jih že tako dolgo opažamo po vsem svetu?

Veste, to bo nova situacija. V tej krizi sploh ni zmagovalca, in prav to jo dela še bolj neumno, ker to ni vlečenje vrvi, v katerem, jaz postanem boljši na vaš račun. Vsi so na slabšem. Iran bo na slabšem, Izrael bo na slabšem, ZDA bodo na slabšem, Evropa bo na veliko slabšem. In na koncu, žal, to v razvrstitvah ni vidno, ampak splošna raven blaginje svetovnega gospodarstva se bo znižala in verjetno vrnila na raven pred petimi leti. Zaradi tega bomo izgubili pet let svetovne blaginje.