E-pismo: Trumpova temnica

Govor Donalda Trumpa v Davosu je bil precej mračnjaški napovednik, kaj evropske zaveznike čaka v 2026. Leto 2025 smo preživeli odrgnjeni in potolčeni. Po trgovinskem paktu Leyen-Trump in njegovih izjavah o izkoriščevalski naravi Unije smo si oddahnili, češ da smo najhujše preživeli. Pričakovali smo, da se bosta Trumpov srd in pozornost preusmerila na Azijo in Latinsko Ameriko. Zaman. Davoški ultimat je pokazal, da Evropa ostaja na tapeti. In to ne v pozitivnem smislu.

Rožljanje z orožjem proti zaveznikom je novost tudi za nepredvidljivega Trumpa, ki s tem mimogrede legitimizira Vladimirju Putinu tako ljubo geopolitiko prisile in politiko diktata. Tako se ne obnašajo voditelji svobodnega sveta; tako se obnašajo imperiji, ki ne iščejo partnerjev in nimajo zaveznikov, temveč vazale. Posledice spremembe vloge ZDA bodo vsekakor močno vplivale na nadaljnje korake tako Rusije kot tudi Kitajske, ki z distance in stoično doslednostjo tisočletne civilizacije skrbno beleži velike težave v mali Evropi. Če so bili ruski prstni odtisi vidni na famoznem 20 točkovnem ameriškem mirovnem predlogu za Ukrajino, potem se zdi Trumpovo izsiljevanje Evrope s carinami in kriptičnimi grožnjami, češ da naj preda Grenlandijo ter tako izda zaveznika in svoje na mednarodnem pravu zgrajene temelje ter identiteto, scenarij kremeljskega propagandnega spota, ki lajna o dekadentnosti in protislovjih Zahoda.

Trump je z enim dolgoveznim govorom ukrajinsko vojno po vsej verjetnosti podaljšal v nedogled, kajti Putin je dobil potrditev, kako ničevo je čezatlantsko partnerstvo in kako ranljiv je Nato. Ta, tako Trump, velja le toliko, kolikor ameriškega orožja pokupi in preda naprej Ukrajini ali "komurkoli že".

"Prizadevanja za protekcionizem so, kot če bi se zaprli v temno sobo," je na istem odru, od koder je Trump z imperialnim ultimatom grozil Evropi, leta 2017 govoril kitajski voditelj Xi Jinping. "Čeprav se veter in dež morda zadržujeta zunaj, bo ta temna soba blokirala tudi svetlobo in zrak. V trgovinski vojni ni zmagovalcev," je bila njegova preroška napoved, ki se v drugem aktu nadaljuje tudi v 2026. Trumpov davoški govor, ki je v svojem bistvu povzetek nacionalne varnostne strategije ZDA – čtiva, ki bi moralo biti obvezno za vsakega vlagatelja, ki želi v 2026 zavarovati ali oplemenititi svoje premoženje  –, Ameriko dokončno zapira v temno sobo zahodne hemisfere, kjer se doma bijejo kulturne vojne, na tujem pa strateške in surovinske. Ali kot je zapisal Andrew Ryvkin, novinar revije The Atlantic: "Agenti ICE za Američane, specialci Delta za vse ostale."

Logično vprašanje je seveda, kaj bo storila Evropa, ki mora v obdobju neokolonializma – "Vstopili smo v obdobje politike velesil. Ta novi svet velesil se gradi na moči, na trdnosti in, ko pride do tega, na sili. Ni prijetno mesto," je v Davosu ugotavljal nemški kancler Friedrich Merz – pospešeno izoblikovati lastno strateško avtonomijo v vseh njenih pojavnih oblikah. Morbidna ironija tega je, da mora to storiti zaradi mačehovskih ZDA, ne pa revanšistične Rusije. Še bolj pa to, da gre za proces, ki bo trajal desetletja, v katerih bo Evropa zelo ranljiva. Putin pa jih bo nedvomno brezkompromisno izkoristil za širitev ruskega imperija na njen račun.

Avtonomija pomeni stopiti v velike čevlje svetovne sile z interesi, načeli, strategijo, vrednotami ter partnerji in zavezniki. Ameriško obračanje hrbta Evropi prinaša odgovornost, tveganje in napor, a hkrati priložnost, da se v vakuum in na pogorišču mednarodnega reda vzpostavi kot benevolentna sila. Kot je dejal Merz, to ni prijetno mesto, vendar prav to od Evrope pričakujejo njeni zavezniki, ki so njena 'konkurenčna prednost'. "Evropa rada razpravlja o prihodnosti, a se izogiba ukrepanju danes, ukrepanju, ki bi določalo, kakšno prihodnost bomo imeli. Če se Putin odloči zavzeti Litvo ali napasti Poljsko, kdo se bo odzval?" je v Davosu Bruslju čistega vina nalil eden redkih in ključnih zaveznikov, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.

In kaj, ne nazadnje, ameriška temna soba prinaša JV Aziji, na čelu z nevralgično geopolitično točko Tajvanom? Xi je generalom PLA naročil, da mora biti invazija na otočje "ene države, dveh sistemov" izvedljiva s prihodnjim letom. Čeprav je rok ultimat za discipliniranje armade, ki je v zadnjih letih tehnološko in tehnično močno napredovala, a obsežne čistke najvišjih častnikov vzbujajo resne dvome v njene operativne in taktične zmogljivosti, bo pripojitev stekla – če si sposodimo Trumpov grenlandski besednjak – tako ali drugače.

Xi je tajvansko vprašanje zaupal Wangu Huningu, ki velja za "državnega učitelja treh cesarjev", saj je deloval pod Jiangom Zeminom, Hu Jintaom in Xijem, kar je enkraten podvig, predvsem pa znak zunanjim opazovalcem, da gre za nesporno sivo eminenco Zhongnanhaija. Njegova knjiga Amerika proti Ameriki, ki jo je napisal na podlagi svojega kratkega bivanja v ZDA leta 1988, se je takrat brala kot distopija, danes pa kot navodila za uporabo. Njegove teze o notranjih protislovjih ameriške in zahodne družbe v Pekingu služijo kot potrditev "neizbežnega zatona Zahoda"; pogleda, ki si ga delita Putin in Xi, trumpizem pa ga potrjuje. Zato je Xi prepričan, da je treba le potrpežljivo počakati na mehko vrnitev Republike Kitajske v maternico Ljudske republike. Podobno o Ukrajini in ostalih baltskih državah meni tudi njegov adjutant Putin.

Saj, če boš dovolj dolgo čakal ob reki, bodo mimo priplavala trupla tvojih sovražnikov.