Inflacija ostaja glavna tema pogovorov, na ravni evroobmočja se je aprila povišala na 3,2 odstotka. V Sloveniji so se cene energije aprila dvignile za več kot 10 odstotkov, medtem pa zaupanje potrošnikov pri nas močno upada, upad je bil na mesečni ravni celo najvišji v evroobmočju.
Kako interpretirati vse podatke, da bi dobili čim bolj realno sliko tega, kaj nas čaka in koliko nas stane zadnja geopolitična kriza? O tem smo govorili z Bojanom Ivancem, glavnim analitikom Gospodarske zbornice Slovenije.
Gospodarska rast v prvem četrtletju je res pokazala stabilne razmere, a vojna v Iranu se je začela z iztekom tega prvega četrtletja. Kakšne so napovedi za gospodarsko aktivnost v preostanku leta?
Če pokomentiramo prvo četrtletje, je bila rast skladna z našimi pričakovanji. Na četrtletni ravni smo pričakovali 0,6-odstotno rast, bila je 0,7-odstotna na medletni ravni. Povprečni posameznik bo rekel, da gre za izjemno veliko rast, dvig z dveh odstotkov, kot je bila v zadnjem četrtletju lani, na tri odstotke, vendar ne pozabimo, da smo imeli padec v prvem četrtletju in zaradi tega je na medletni ravni razumljivo, da se ta rast pospeši.
Če pomislim, kaj pričakujem v prihodnjem delu leta: ravno pred dobrim tednom smo osvežili svojo pomladansko napoved in znižali oceno gospodarske rasti za letošnje leto z 2,4 odstotka, kolikor je bila jesenska napoved, na okoli dva odstotka, tako da je to naša osrednja ocena in tudi bolj kot ne povprečna bonitetna hiša meni, da bo gospodarska rast Slovenije pri približno dveh odstotkih.
A pri tem ne smemo pozabiti na Iran in nevarnost izrazite rasti cen fosilnih goriv, kar je sicer do določene mere že vključeno v osnovni scenarij.
Na drugi strani pa je še en pomemben učinek: letos so trije delovni dnevi več kot lani. Že ta učinek je kar pomemben. Tudi velika rast v prvem četrtletju pomeni, da je učinek osnove tisti, ki v pomembni meri vpliva na to, da bo gospodarska rast bližje dvema odstotkoma kot enem odstotku.
Kaj pa ključni kratkoročni ekonomski kazalniki in predvsem pesimizem potrošnikov? Kako in koliko lahko to vpliva na gospodarstvo?
Ključnih kazalnikov je res veliko, v osnovi določeni kazalniki kažejo optimizem, recimo vodilni indikator OECD za evropske države ali pa proizvodni PMI sta se v zadnjih mesecih celo povišala. Kaj to dejansko pomeni? Da so proizvodna podjetja zaradi strahu pred dvigom cen surovin in polproizvodov pohitela z nabavami in to ugodno vpliva na trende v pridelovalnih dejavnostih.
Tudi marec je bil v Sloveniji z vidika industrije precej boljši, kot sta bila prva dva meseca, tudi kakšen dober mesec nam mogoče še ne uide. Na drugi strani pa je zaupanje potrošnikov zelo nizko. Mimogrede, skoraj povsod na svetu se je močno znižalo ravno zaupanje potrošnikov, ampak v kontekstu Slovenije je bilo kljub znižanju zaupanja potrošnikov vsaj v prvem četrtletju čutiti še vedno veliko rast cen prodaje novih vozil. Ne pozabimo, da so se nova vozila pocenila, tudi nekateri modeli, ki prej niso bili dosegljivi v srednjem cenovnem razredu, so zdaj dosegljivi za kupce. Treba je tudi vedeti, da je tisti, ki je kupil vozilo danes ali včeraj, odločitev sprejel že pred pol leta in jo morda pospešil, če se je odločil za nakup bodisi električnega vozila bodisi hibrida.
Kje še pričakujete podražitve? Napovedi analitikov ob začetku vojne so bile, da lahko cene elektronike močno poskočijo.
Pri elektronskih izdelkih dvomim. Mislim, da v potrošniški košarici ne zajemajo tako pomembnega dela. To so verjetno prenosni računalniki, tablice, mobilni telefoni ... Zaradi velikih načrtov umetne inteligence se ti čipi dražijo in se bodo dražili, ampak kratkoročno ne vidim sistemsko pomembnega učinka na inflacijo.
V krajšem obdobju sta dva učinka. Eno so cene fosilnih goriv oziroma cene transportnih goriv, ki jih potrošniki kupujejo. Drugi učinek je na cene hrane, ki se še ni izrazil. V zadnjih desetih mesecih se cene hrane v povprečju celo niso spremenile. Glede na to, da so se določene pomembne kmetijske surovine pocenile, recimo kakav, sladkor in druge surovine, je glavna nevarnost, da bi tako kot leta 2022 prišlo do prenosa visokih cen fosilnih goriv tudi v kmetijske surovine, cene katerih bi posledično izrazito zrasle. Trenutno ni videti večjih podražitev hrane – cene se največkrat zvišajo na začetku leta, ko se trgovci in proizvajalci dogovorijo za nove cene.
V Sloveniji je glavnina rasti cen v prvem polletju, v drugi polovici leta običajno cene pomembno ne rastejo. Letos smo videli rast inflacije z 2,4 odstotka jeseni na 3,1 odstotka in mislim, da smo tukaj že upoštevali ta scenarij, da bomo imeli višje cene fosilnih goriv še do tretjega četrtletja. V zadnjem četrtletju pa že pričakujemo padec, to je naša osnovna tehnična predpostavka, na kateri smo oblikovali oceno povprečne rasti cen v tem letu, za prihodnje leto pa smo napoved dvignili na 2,8 odstotka.
Podatki in kriza spominjajo na prejšnje krize iz let 2022 in 2020. Kako pa vi primerjate zdajšnje obdobje s tistim?
Bistvo je, da je rast cen fosilnih goriv spet velika, sploh pri nafti, medtem ko je rast cen zemeljskega plina manj izrazita. V energetiki so letos prisotni nekateri dejavniki, ki jih takrat ni bilo. Leta 2022 smo imeli veliko sušo, proizvodnja jedrske energije v celotni Evropi pa je bila precej nizka. Razmere v jedrski energetiki, zlasti v Franciji, so zdaj nekoliko boljše, kar zmanjšuje potrebe po plinu, in cene električne energije za zdaj niso zrasle tako močno kot leta 2022. Moramo pa biti zelo pazljivi in pozorni. Moramo poudariti, da za zdaj te transmisije še ni, in upamo, da je ne bo. Kljub temu se zavedamo, da so plinska skladišča razmeroma prazna glede na povprečje in obstaja nevarnost, da cene v skupini spet močno zrastejo in s tem vplivajo tudi na višje cene električne energije.
Hkrati pa ne pozabimo, da smo v teh štirih letih naredili veliko pri umestitvi novih objektov za proizvodnjo energije – elektrarn, solarnih elektrarnah, pa tudi vetrnih parkov – in tudi ta učinek ugodno vpliva na to, da zelo verjetno ne bomo videli takšnih razmer, kot so bile leta 2022 in po letu 2023.
Morava omeniti še cene kerozina, ki so že vplivale na cene letalskih prevozov. Kaj pričakujete v letalskem prometu in tudi v turizmu?
Torej, letalski prevozniki načeloma niso bili toliko naklonjeni dvigu cen letalskih vozovnic, vendar na drugi strani opažamo, da so raje optimizirali določene poti, kjer je zasedenost letal manjša in poraba goriva na potnika velika. Gre za mehko optimizacijo, ne pomeni pa tako sistemsko negativnega učinka, da bi to vplivalo tudi na to, da bi bil priliv turistov veliko manjši. Vemo, da se na ravni EU oblikujejo ideje, da bi si v primeru pomanjkanja kerozina države članice te količine tudi delile. Hkrati smo seznanjeni tudi s tem, da so evropske rafinerije povečale proizvodnjo naftnih derivatov, tudi kerozina, in so takšen razplet dejansko tudi preprečile. S temi razmerami se srečujemo že nekaj mesecev, zato prihodnost vidimo malo manj črno, kot jo morda povprečni posameznik.
Močna investicijska aktivnost je bila pozitiven val, industrija nekako okreva neenakomerno. Kako se ohraniti nad gladino in ohraniti investicije, da se gospodarstvo ne bi investicijsko zaprlo, kar pogosto stori ob geopolitičnih pretresih.
Kratkoročno politika nima vpliva na izvozno gospodarstvo, vpliva z vrsto ukrepov, ki se počasi seštejejo, ta vrsta ukrepov pa na gospodarstvo vpliva zaviralno ali pospeševalo. V zadnjih letih vidimo, da se je strošek dela v Sloveniji na delovno uro nekoliko hitreje višal kot v EU in to posledično zaviralno deluje na našo industrijo oziroma na naše izvozno gospodarstvo, kar se kaže v šibkejši dinamiki rasti industrijske proizvodnje glede na evropske države. V preteklosti je bila pri nas večja rast, v Evropi manjša, zdaj se je ta razlika nekoliko zmanjšala.
Ključno je povpraševanje kupcev po evropskih izdelkih, ki je še vedno razmeroma šibko. Trenutno je močno pri strojih in opremi. Evropska podjetja, tudi slovenska, več investirajo v stroje in opremo, kar je zelo dobro, ker to pomeni vlaganja v produktivnost. Ta vlaganja so verjetno tudi posledica visokih stroškov dela. S tem poskušajo podjetja zmanjšati negativni učinek, ki so ga povzročili visoki stroški dela, na kar podjetja deloma niso imela vpliva tudi zaradi dviga minimalne plače in zimskega regresa.
Preostali del gospodarstva ima velik izziv s slabšo konkurenčnostjo evropskih proizvajalcev, predvsem glede na kitajske proizvajalce, ki dejansko zelo veliko inovirajo in so prodorni na različnih trgih. Predvsem na tretjih trgih imamo evropski proizvajalci težave, ko izgubljamo tržne deleže, kar se pozna tudi pri proizvodnih številkah.
.webp){kind=icon}
