E-pismo: Dan zmage, ki napoveduje poraz

Dobro jutro, sončno soboto z vami preživljam Aleš Kovačič, novinar Bloomberg Adria. Medtem ko po Evropi slavimo delo, se v Rusiji pripravljajo na proslavo vojne. V Moskvi namreč tečejo mrzlične priprave na vojaško parado za dan zmage 9. maja. Proslava ob zmagi nad nacistično mašinerijo, za katero je Rusija žrtvovala okoli 27 milijonov ljudi, je po vseh merili velika stvar, tako z vidika pietete do žrtev kot tudi zgodovinskih posledic. Za opazovalce pa indikator ambicij, razmerij in splošnega stanja v Putinovem imperiju.  

Denimo lani, ob 80. obletnici zmage, je bila ta še posebej razkošna in nazorna, ko sta ji z ramo ob rami načelovala Vladimir Putin in kitajski kolega Xi Jinping. Njuna "povezana fronta" je jasno simbolizirala raven sino-ruskega partnerstva v času, ko Peking vztrajno ponavlja, da v ukrajinski vojni ni vpletena stran. Parada, ki je nekoč slavila junake, danes slavi krvnike, saj je v putinizmu postala prizorišče promocije vojne in poskus, da bi jo povezali s sovjetskim bojem proti nacizmu. Udeležba pa takšnemu zgodbičenju implicitno pritrjuje. 

A letos naj bi bila majska kulisa na Rdečem trgu bistveno drugačna, trdi rusko obrambno ministrstvo. Ko bo državni vrh stal na tribuni Leninovega mavzoleja in opazoval valeče kolone vojaških škornjev in vojne mašinerije, bo vizualna podoba moskovskega Rdečega trga odsevala trdo makroekonomsko realnost države v letu 2026. Težke mehanizacije in sofisticiranih oborožitvenih sistemov, kot so hipersonične balistične rakete orešnik, ne bo na ogled, kar se ni zgodilo že od davnega leta 2007. Oprema je pač bolj kot za paradiranje na moskovskem asfaltu nujno potrebna na izčrpavajočih frontnih črtah v Ukrajini.

Uradni razlog je operativne narave, saj so ukrajinski napadi z droni vse bolj pogostni in drzni, toda začasno premirje v času parade, ki ga je Putin izposloval pri Donaldu Trumpu, prej nakazuje na prioritetne potrebe fronte. Zimski oklep se tali in čas je – tako kot doslej – za tradicionalno rusko poletno ofenzivo, za katero naj bi bilo vpoklicanih dodatnih 20 tisoč vojakov in mobilizirana razpoložljiva mehanizacija. Letos je urgenca za Putina toliko večja, saj je Trump zaposlen z Iranom, naraščajočo cenovno nedostopnostjo in pripravami na vmesne volitve; podarjeni čas, ki ga je – podobno kot razvlečena "mirovna pogajanja" – smotrno izkoristiti za širjenje meja ruskega imperija. 

A odsotnost sodobnega vojaštva na majski paradi je le najbolj viden simptom precej globlje strukturne bolezni, ki najeda rusko gospodarstvo. Država se ne sooča zgolj z vojaškim izčrpavanjem, temveč z gospodarsko atrofijo, ki je ne morejo več prikriti niti globalni geopolitični pretresi, kot je iranska vojna. Na prvi pogled bi se morala ruska državna blagajna šibiti pod težo naftnih prilivov, saj so ameriški napadi na Iran cene črnega zlata na globalnih trgih potisnili v višave, kar naj bi v teoriji pomenilo finančno injekcijo za Kremelj.

Vendar podatki kažejo drugačno sliko, ki razbija mit, da visoke cene energentov samodejno rešujejo rusko ekonomijo, ki že tako ni v zavidljivem stanju. Putin sam je sredi aprila opozoril, da se je ruski BDP v januarju in februarju skrčil za 1,8 odstotka, vključno z upadom na področjih, ki so ključna za vojna prizadevanja, kot sta industrijska proizvodnja in gradbeništvo. Predsednik je priznal, da rusko gospodarstvo ne dosega njegovih pričakovanj in opozoril, da bo porast prihodkov od nafte zaradi vojne na Bližnjem vzhodu, ki bi lahko znašal do dodatnih 150 milijonov dolarjev na dan, kratkotrajen.

"Civilni del ekonomije na račun vojnega sektorja močno trpi, kar se kaže v splošnem življenjskem standardu, realnih prihodkih in socialnih transferjih. Že z makroekonomskega vidika opazimo, da so fiskalni učinki vojne (t. i. vojaški keynesianizem) oslabeli že v letu 2025, sedaj pa jih sploh ni več – rast BDP je minimalna, napovedi prav tako," pravi poznavelc Rusije in partner v NC3 Denis Mancevič, ki učinke putinisitične vojne ekonomije na vsakdanje življenje v državi opisuje s prispodobo kuhanja žabe.

Čeprav se je referenčni brent zaradi bližnjevzhodne eskalacije občutno podražil, rusko gospodarstvo od tega zaenkrat nima bistvene koristi. Sankcionirana ruska nafta še vedno trpi za obsežnim diskontom v primerjavi z globalnimi cenami, ki po navedbah Bloomberga dosega 30 dolarjev na sod. Razlogi so jasni: azijski kupci, zlasti Kitajska in Indija, neusmiljeno znižujejo ceno zaradi tveganj sekundarnih sankcij in zapletov pri ladijskem zavarovanju. V praksi pomeni, da ruska država kljub rasti globalnih cen pušča na mizi milijarde dolarjev. Thomas Nilsson, vodja švedske vojaške obveščevalne službe, je za Financial Times povedal, da bi se opazni pozitivni učinki za ruski proračun pojavili šele, ko in če bosta izpolnjena dva pogoja: cene nafte urals nad 100 dolarji za sod (trenutno pri 108 dolarjih) vsaj do konca leta.

Izvoz nafte in dolarski prilivi sicer ostajajo ključen vir financiranja proračuna in vojaškega stroja, a prihodki od teh poslov se krčijo, kar prispeva k naraščajočemu proračunskemu primanjkljaju in omenjenim že nakopičenim gospodarskim težavam sistema, ki se preživlja z vojno. Kremelj je lani prejel 108 milijard dolarjev iz naslova davčnih prilivov na trgovino z nafto in plinom. To je 24 odstotkov manj kot leta 2024 in najnižja raven od začetka desetletja, kažejo podatki ruskega ministrstva za finance. Uradni podatki še kažejo, da je proračunski primanjkljaj lani znašal dobrih 72 milijard dolarjev, toda evropske obveščevalne službe navajajo, da je resnična številka vsaj 30 milijard višja.

Ovire na poti k Putinovemu vojnemu dobičkarstvu predstavljajo tudi okrepljeni ukrajinski napadi z droni na rusko energetsko infrastrukturo baltskih in črnomorskih instalacij. Najbolj razvpiti so napadi z droni na rafinerijo Tuapse ob Črnem morju, ki so povzročili obsežne požare in evakuacije. Rusko vodstvo poskuša udarce v mehki finančni trebuh v medijski vojni in ob 40. obletnici černobilske jedrske nesreče postaviti v kontekst ekološke škode, kar je glede na njegovo brezbrižno, že dobra štiri leta trajajoče zavojevanje Ukrajine, sprevrženo.

Kar pa le še poglablja trpko dejstvo, da so strukturne deformacije ruskega gospodarstva, ki proizvaja stvari, ki so v naslednjem trenutku uničene na fronti, preprosto prevelike in pregloboke, da bi jih lahko zakrpal zgolj dražji sod nafte na svetovnem trgu.