Profesor Igor Žiberna: Gradnja na ogroženih območjih se ne ustavlja

"Človek je z neustreznimi posegi povzročil dodatno škodo. Številke so neusmiljene," pravi profesor Igor Žiberna z oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki se ukvarja s človeško pogojenimi spremembami podnebja. Med drugim proučuje poplave ter spremlja dogajanje v prostoru z uporabo geografskih informacijskih sistemov. Svoje trditve pospremi z grafi, tabelami in zemljevidi. "Pozidane površine se še vedno širijo na območje velike poplavne nevarnosti. V zadnjih 24 letih se je njihova površina povečala za 18,6 odstotka," pravi. 

Se strinjate, da je pri nedavnih poplavah prišlo do seštevka učinkov podnebnih sprememb in slabega prostorskega razvoja oziroma načrtovanja?

Eden od vzrokov je gotovo burno vremensko dogajanje, ki je skoraj zagotovo posledica globalnih podnebnih sprememb, spremenjenega vodnega kroga. To kažejo tudi podatki o višini padavin, ki so bile julija in avgusta bistveno višje od dolgoletnega povprečja.

Če pogledamo podatke na meteorološki postaji Brnik, je tam povprečna junijska višina padavin 129 milimetrov, letos pa je padlo 246 milimetrov dežja, torej dvakrat več od dolgoročnega povprečja. Samo v prvih sedmih dneh avgusta je tam padlo 110 milimetrov padavin, dolgoletno povprečje za ves mesec pa je 121 milimetrov. Torej je v prvem tednu padla celomesečna povprečna količina padavin. V Slovenj Gradcu je v prvem tednu avgusta padlo 206 milimetrov dežja, mesečno povprečje pa je 126 milimetrov.

 

Gre za nekajkratna odstopanja od dolgoletnega povprečja. Zemljina pa je namočena že od pomladanskih mesecev. Tla preprosto ne morejo več absorbirati dodatne vode, ki seveda mora nekam odteči.

Trdno sem prepričan, da bi bila škoda na objektih in infrastrukturi bistveno manjša, če bi pri gradnji upoštevali naravne danosti, naravne omejitve. Čeprav je težko o tem govoriti zdaj, ko so ljudje doživeli takšno nesrečo.

So bile gradnje na poplavno ogroženih območjih?

Ko pride do poplav, so vedno zanje krive podnebne spremembe. A če smo pošteni, za vse niso krive podnebne spremembe. Človek je z neustreznimi posegi povzročil dodatno škodo. Podatki so neusmiljeni.

Pogledal sem podatke o rabi tal na območjih z veliko poplavno ogroženostjo od leta 2000. Dejansko vidimo, da se pozidane površine še vedno širijo na območje velike poplavne nevarnosti. V zadnjih 24 letih se je njihova površina povečala za 18,6 odstotka.

Enako velja za gradnjo po letu 2012, ko so bile velike poplave. Tudi po tem letu se gradnja na teh območjih povečuje z enakim trendom. Torej nas poplave izpred desetih let niso nič naučile. Zgodovinski spomin nam hitro peša.

Zakaj kljub temu prihaja do takšnih posegov?

To je vprašanje za tiste, ki dajejo dovoljenja za gradnjo. Sam ne bi toliko obsojal investitorjev, ampak tiste, ki dajejo dovoljenja za gradnjo. Ker se ve, kje so ranljiva območja.

Tudi proizvajalci montažnih hiš, s katerimi smo govorili in naj bi zagotovili nadomestne objekte, so poudarili problem zagotovitve gradbenih parcel na poplavno neogroženih območjih.

Da, seveda lahko razumemo izjavo premierja Goloba, da bodo pospešili postopke za pridobivanje dovoljenj, saj ljudje dejansko potrebujejo streho nad glavo. Ampak če bomo znova začeli graditi na  območjih, ki so izpostavljena poplavam in zemeljskim plazovom, nismo naredili nič. Morali se bomo začeti zavedati omejitev, ki nam jih postavlja narava. Včasih, ko so bili ljudje bolj odvisni od narave, so dobro vedeli, kaj se sme in kaj ne. Zdaj pa smo ta občutek izgubili. Narava ima pač svoje omejitve, in če jih ne bomo upoštevali, jih bo ona uveljavila. Tekma z naravo je vnaprej izgubljena.

Kako vi razumete napoved politike, da je treba spremeniti prostorsko paradigmo? Bomo morali nekatera naselja opustiti?

Ne bi šel tako daleč. Treba je izhajati iz trenutnih razmer. Kjer stavbe že stojijo, je treba drugače pristopiti k preprečevanju posledic poplav. Tudi s protipoplavnimi nasipi. Marsikje so ti opravili svoje poslanstvo, na primer na Dravskem polju. Treba pa je delovati celovito. Če zgradimo protipoplavne nasipe na zgolj polovici toka reke, se bodo poplave le prenesle na spodnje ležeča območja. V splošnem pa je treba dati rekam dovolj prostora, da se v času visokih vod lahko razlijejo.

Ukvarjate se z modeliranjem, torej napovedovanjem dogajanja v prostoru. Lahko modeli napovedo takšne katastrofe?

Ti modeli se ves čas popravljajo, kalibrirajo. Do zdaj so bili vedno nekoliko konservativnejši od realnosti. Realnost je bila torej še hujša. Poleg tega vedno znova spoznavamo, kako ne poznamo vseh mehanizmov delovanja vremena in podnebja.

Nekateri deli Zemlje bodo recimo zaradi globalnega segrevanja postali hladnejši, čeprav se to sliši nelogično. Takšen primer je severnoatlantski Zalivski topli tok, ki obliva Evropo, zaradi česar je ta bolj topla, kot bi pričakovali glede na njeno geografsko širino. Ker tok zaradi podnebnih sprememb šibi, bi lahko temperature v Evropi dejansko padle. To je primer, kako je podnebje v resnici zapleteno.

Vendar bo padec temperatur za tiste, ki ne verjamejo v podnebne spremembe, dokaz, da imajo prav.

Ja, res je, vendar je to bolj primer za psihiatrijo kot za klimatologijo. Globalno segrevanje v glavnem povzroča pojav vremenskih ekstremov, ki jih včasih nismo poznali. Poznati je pač treba mehanizme, ki so v ozadju takšnih dogodkov, kot je sneg v Izraelu ali vročinski val v Skandinaviji. Gre za zelo zapletene povezave. Sam kot klimatolog priznam, da vsega ne vem in se še učim. Tudi vremenski vzorci se spreminjajo, čeprav je to težko statistično dokazati. Posledice globalnega segrevanja so, na kratko povedano, vse prej kot linearne. In včasih povsem v nasprotju s pričakovanji.

Kako človek spreminja površje Zemlje?

Letos smo doživeli že skoraj vse izjemne vremenske pojave razen snegoloma: pozebo, velike nalive, zemeljske plazove, vetrolome, točo, zdaj pa še poplave. Ti pojavi so le poglavje širše zgodbe, ki se imenuje pretiran ekološki odtis človeka. Človek je na različnih ravneh preveč posegel v ekosisteme, zdaj pa se kažejo posledice, v bistvu so se že začele kazati v 20. stoletju. Človek je spremenil biogeokemične kroge, z vnašanjem toplogrednih plinov je spremenil energijsko bilanco planeta, kar se odraža med drugim tudi v globalnem segrevanju ozračja. To pa vpliva na vodni krog, ki je zdaj bistveno bolj intenziven. Če bi hoteli na dolgi rok omiliti te posledice, je po mojem mnenju edina prava pot zmanjšanje ekološkega odtisa. Začeti bi morali z nekakšno dieto, to pa pomeni tudi drugačen življenjski slog. Zdaj smo nekako uspavani v potrošniški družbi, v kateri skoraj ni omejitev, kjer se nam zdi, da vse, kar zmoremo, tudi smemo. Že pokojni Anton Trstenjak je govoril, da se moramo vprašati, ali vse, kar zmoremo storiti, tudi smemo storiti.

Mlade bodo podnebne spremembe za čas njihovega življenja še posebno prizadele. Tudi poklici bodo najbrž drugačni, znanja, ki jih bodo mladi potrebovali. Nekateri bodo zaradi podnebnih sprememb najbrž bolj iskani, na primer tisti, ki bodo znali delati z vremenskimi modeli.

Tudi poklici, ki že obstajajo, bodo potrebovali nova znanja. Na primer v gradbeništvu in povsod, kjer se ukvarjajo z okoljem; geografija, ekologija, biologija … Svoje vsebine bodo morali prilagoditi aktualnim problemom in podnebna kriza je gotovo nekaj, kar se dotika vsakega na tem planetu.

Ukvarjate se tudi s proučevanjem vesolja, veliko pišete o razvoju novih tehnologij, raket, satelitov. Vse več je zasebnih vesoljskih programov, pri čemer recimo Elon Musk sploh ne skriva, da si želi zapustiti Zemljo in naseliti druge planete, tudi zaradi nevarnosti podnebnih sprememb.

To absolutno ni odgovor. Pred kratkim sem imel predavanje o teraformiranju, o možnostih, da na drugih planetih dolgoročno ustvarimo možnosti za preživetje človeške vrste. To so dolgotrajni procesi. Poskrbeti moramo predvsem, da bomo imeli na Zemlji dobre možnosti za življenje. Ko razmišljamo o izrabi vesolja za preživetje človekove vrste, se lahko malo provokativno vprašamo, iz etičnega vidika, kdo nam daje pravico, da z življenjem onesnažujemo vesolje? [smeh] Kdo nam daje pravico, da se naseljujemo na tujih planetih?

V resnici so o tem začeli razmišljati že v šestdesetih letih, ko so sprejeli mednarodni sporazum o vesolju, v katerem je zapisano, da si nobena država in sploh nihče na Zemlji ne sme lastiti drugih teles zato, da jih bo posedoval, ekonomsko izkoriščal in tako naprej. Ta sporazum je ratificiralo že več kot 100 držav. Neki konsenz je torej bil dosežen. Ampak zdaj, ko nam začenja zmanjkovati surovin in imamo ustrezno tehnologijo, so telesa v vesolju postala ekonomsko zanimiva. Menim, da bi morali tudi pri izkoriščanju vesolja, kot pri posegih na Zemlji, nekoliko potegniti zavoro.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar