Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: 'Dobro voljo držav v razvoju se da tudi kupiti'

Že prvi dan podnebnega vrha Združenih narodov COP 28 v Dubaju konec minulega tedna se je sklenil s pompozno najavo. "Danes smo ustvarili zgodovino," je vzpostavitev podnebnega sklada med objemanjem in vzkliki delegatov v dvorani vzhičeno najavil predsednik 28. podnebne konference Ahmed Al Jaber. "Tudi hitrost, s katero smo to uresničili, je edinstvena in zgodovinska," je navrgel ob napovedih, da bodo nekatere razvite države vanj vplačale po več deset in celo sto milijonov dolarjev.

A klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, s katero smo v precep vzeli srečanje v naftno bogatih Združenih arabskih emiratih, ima na to veliko bolj niansiran pogled. "Bojim se,  da gre tu za populistični manever, češ, poglejte, kako dobro nam gre," oblikovanje sklada za pomoč državam v razvoju povzame strokovnjakinja.

Njenemu dvomu o iskrenosti namer Zahoda daje težo tudi razmeroma plitka denarnica sklada, pa tudi njegovo zelo verjetno vodenje. S komaj 400 milijoni dolarjev, pri čemer klimatologinja meni, da naj bi bile glede na okoljsko škodo za sanacijo potrebne milijarde, bo namreč po vsej verjetnosti razpolagala Svetovna banka. "Pri revnih oziroma razvijajočih se državah ta ne uživa velikega zaupanja," kot razlog za pesimizem navaja strokovnjakinja. Čeprav poudarja, da je treba priznati napredek tem področju.

Zakaj torej slepilni manever? "Bistvo te konference je namreč bolj povezano s tem, kaj bo z omejevanjem uporabe fosilnih goriv," o pravih in zatorej veliko manj uresničljivih ciljih konference meni Kajfež Bogataj.

Kakšni so poudarki 28. podnebnega vrha Združenih narodov, pri katerem ne manjka visokoletečih obljub in napovedi, medtem ko se zatika že pri pomembnih podrobnostih, kot je omejevanje segrevanja ozračja na 1,5 stopinje Celzija?

Če gledamo z vidika dogovorov na predhodnih podnebnih vrhih po prelomnem pariškem sporazumu leta 2015, je pravzaprav poudarek na tem, kako sklepe pariškega sporazuma uresničiti v praksi. Pri tem je tudi pomembno vprašanje, s katerim se udeleženci soočajo, kako dodatno zaostriti pogoje za zmanjšanje izpustov, ki so, to je zdaj jasno, premalo ambiciozni.

To je en del zgodbe. Drugi del pa je seveda podnebni denarni sklad, ki je bil oblikovan za pomoč državam v razvoju. Te namreč z vidika podnebnih sprememb ne nosijo toliko krivde, a so jih po drugi plati podnebne spremembe nesorazmerno bolj prizadele.

Dodaten poudarek srečanja je tudi opredeljevanje mehanizmov za odpravljanje nastale škode zaradi  podnebnih sprememb. Moram pa reči, da kljub ambicijam zastavljeni načrti oziroma naloge udeležencev niso nekaj novega.

Težava je tu predvsem časovna komponenta, saj je od pariškega sporazuma minilo že osem let, pa se nismo bistveno premaknili z mrtve točke. Ta časovna dimenzija oziroma pritisk je zato zdaj bistveno bolj izražen, kot pa je bil pri prejšnjih podnebnih konferencah.

Bloomberg Mercury

 

Če se osredotočiva na podnebni sklad oziroma mehanizem za blaženje posledic podnebnih sprememb v državah v razvoju. Kaj menite o nepričakovanem dogovoru o njegovem financiranju, ki je bil z nemalo pompa objavljen že na prvi dan srečanja? Gre res za precedenčno odločitev, za pomemben preboj in ustvarjanje zgodovine, kot se je dramatično izrazil predsednik COP 28 Ahmed Al Jaber?

Predvsem je to pohvalno, saj se zdi, da je bil že prvi dan srečanja uspešen. Lahko pa na to gledamo tudi pesimistično, in sicer kot manever. Treba je namreč vedeti, da je bil sklad že predhodno dogovorjen na konferenci v Glasgowu, nerazjasnjena vprašanja so bila povezana z njegovim financiranjem. Zato se osebno bojim, da gre tu za populistični manever, češ, poglejte, kako dobro nam gre. Bistvo te konference je namreč bolj povezano s tem, kaj bo z omejevanjem uporabe fosilnih goriv.

Pri skladu bi poudarila še, da se številni bolj kot z vplačevanjem denarja v sklad sprašujejo, kdo ga bo upravljal, kdo bo razpolagal s temi sredstvi. Za zdaj namreč kaže, da naj bi z njim razpolagala Svetovna banka, pri čemer pa pri revnih oziroma razvijajočih se državah ni velikega zaupanja v to institucijo.

Treba se bo dogovoriti tudi, pod katerimi pogoji se bo ta denar delil, kar je še eno ključno vprašanje brez pravega odgovora.

Kaj pa trenutna višina napovedanega vložka – gostitelj Združeni arabski emirati bodo v 400 milijonov dolarjev težak sklad prispevali 100 milijonov, enak znesek bo najranljivejšim državam namenila tudi Nemčija, bogate ZDA, ki so tudi velik onesnaževalec, pa nekje 17 milijonov; Kitajcev sploh ni zraven, saj se prištevajo med razvijajoče se države. Ali takšen znesek upravičuje visokoleteče in optimistične besede, je razporeditev pravična?

Gre za številke, ki jih doslej še nihče ni natančno definiral. Bolj skrbi celoten znesek, saj gre škoda zaradi podnebnih sprememb na letni ravni v milijarde. Stroški so že zdaj ogromni, samo Slovenijo bodo nedavne poplave stale 10 milijard evrov. Pri tem so donacije za 100 milijonov daleč od tega, kar bi potrebovali, da bi države lahko napredovale pri spoprijemanju z okoljsko škodo.

Če se osredotočim na ZDA, ki jih omenjate, bi se morali pogovarjati o najmanj milijardi dolarjev, ne pa nekaj milijonih, kolikor so za zdaj napovedali. A vseeno moramo biti optimisti in si v nadaljevanju prizadevati za dodatna sredstva ter njihovo primerno prerazporeditev. Lahko bi se namreč zgodilo, da do tega dogovora ne bi prišlo in niti tega denarja ne bi bilo.

Koliko pa so na račun sklada, pa tudi glede zmanjševanja izpustov, upravičeni očitki držav v razvoju, češ da bi moral industrijsko razviti Zahod prispevati več, hkrati pa tudi bolj odločno zmanjšati okoljsko škodo, ki jo povzroča industrializacija razvitih?

To je bistvo nesporazuma, ki onemogoča konstruktivni dialog pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Kot omenjate, sta tu dva pogleda, dve razumevanji težav. Zahodne države se namreč praviloma postavijo na položaj, da je treba razmere presojati z aktualnega zgodovinskega trenutka, pri čemer je največja proizvajalka izpustov Kitajska. Ko pa na problematiko gledajo države v razvoju, pa zavzamejo položaj kumulativne presoje, saj se podnebne spremembe niso začele včeraj, ampak pred skoraj 200 leti. Zato skupinsko odgovornost po njihovem mnenju nosi industrijsko razviti del sveta, ki bi moral biti temu primerno tudi finančno solidaren.  

Manjka definicija pravičnosti, ki bi to dilemo primerno razrešila. Obe strani imata do neke mere utemeljene argumente. Tisto, kar bi ta spor lahko zgladilo, je seveda denar. Če sem nekoliko neposredna, se da dobro voljo držav v razvoju tudi kupiti z denarjem.  

Zdaj ta sklad imamo, a treba bo opredeliti še pravila razpolaganja s tem denarjem. Tukaj je nemalo špekulacij, tudi pri tistih, ki bodo ta denar nazadnje prejeli. Vsak bi verjetno rad večji kos pogače, zato bo sklad v prihodnje še stvar pogajanj.

Kakšne so torej možnosti razpolaganja s tem denarjem? Bi ga lahko porabili denimo za prehod na obnovljive vire energije, za razogljičenje ali pa bi šel ta za omejevanje škode podnebnih sprememb?

Mislim, da bi bil ta denar predvsem namenjen odvračanju od odvisnosti od fosilnih goriv, ampak v primeru razvijajočih se gospodarstev. Skratka, da se model ekonomskega napredka, utemeljenega na fosilnih gorivih, ne bi zanesel tudi v te dele sveta. Po drugi strani pa je tudi škoda, ki je že posledica podnebnih sprememb, tista, ki je ne moremo ignorirati in bi bil ta denar lahko porabljen tudi za to. Ampak primarno gre za sklad za prilagajanje gospodarstev držav v razvoju oziroma za uvajanje novih tehnologij zelenega prehoda.

So pričakovanja v zvezi z dodatnim omejevanjem izpustov toplogrednih plinov, s katerimi naj bi postregel vrh, po vašem mnenju upravičeni? Kako optimistični smo lahko v zvezi s tem?

Sama nimam nikakršnih pričakovanj, saj je letošnje leto zelo kaotično in vlade držav po svetu se morajo ukvarjati z marsičem poleg podnebja. Tu bi navedla tudi volitve v ZDA in Evropski uniji, kjer nihče ne bo obljubljal nekih prelomnih zavez, s katerimi bi si ogrozil dobro izhodišče. Tudi Kitajcev ni na letošnjem vrhu, in sicer zato, da morda ne bi bili primorani česar koli obljubiti. Preboja zato ne pričakujem.

Sama tudi menim, da je cilj razogljičenja do leta 2050 popolnoma nerealen in tudi možnost uresničitve  scenarija, ki predvideva preprečevanje segrevanja ozračja za več kot 1,5 stopinje Celzija, je nična.     

Kaj pa očitki, da je vrh v naftni državi, saj so ZAE sedmi največji proizvajalec nafte na svetu, ki načrpa 3,2 milijona sodov nafte dnevno. Pojavljajo se tudi očitki o dvojni vlogi predsednika COP 28 Ahmeda Al Jaberja, ki je sočasno tudi prvi mož naftne družbe Abu Dhabi National Oil. Mar ni to vsaj ironično, če ne že kar moralno in etično oporečno?

Vsekakor je ironično, a po drugi plati to ni nekaj novega. Podobni očitki na račun gostiteljic vrhov so se v preteklosti že vrstili. Tako je bilo tudi v primeru Poljske, ki je vrh gostila v Katovicah, ki so steber premogovništva. Treba je upoštevati tudi sistem Združenih narodov, kjer lokacija pomeni priznanje nekim prizadevanjem v smeri omejevanja podnebnih sprememb. Združeni narodi namreč ne morejo gostiti srečanj samo v tako imenovanih zelenih državah, ampak skušajo krožiti po celinah.

Kljub vsemu pa je to neke vrste napoved, da bo vpliv naftnih lobijev na tej konferenci močnejši kot običajno. To ni najbolje, a temu se Združeni narodi ne morejo izogniti.

Bloomberg Mercury Predsednik COP 28 Ahmed Al Jaber je obenem tudi direktor družbe Abu Dhabi National Oil, zaradi česar se številni v podnebni skupnosti sprašujejo, čigave interese predsednik zastopa.

 

Gospodarska kriza, invazija na Ukrajino, vojna v Gazi, inflacija, draginja in še kopica drugih težav, ki pestijo največja gospodarstva sveta, kažejo na to, da časovnica tega srečanja ni najbolj posrečena. Države, ki se soočajo z ekonomskimi in energetskimi zagatami, namreč niso tako navdušene nad zelenim prehodom, saj pri tem ne želijo na kocko postaviti lastnega okrevanja. Kaj je torej trenutno pomembneje, ali ekonomija ali skrb za okolje?

Seveda bodo vedno neke oteževalne okoliščine in izgovori. Tako je bil covid, potem Rusija, zdaj Izrael itd. A čakati na idealne okoliščine bi bil pesek v oči. Je pa res, da imamo trenutno v svetu kar nekaj neugodnih vplivov. Kot ste omenili, je tu inflacija, ki pozornost vlad po svetu usmerja v zagotavljanje ustreznega življenjskega standarda prebivalstva.

Te težnje, da se je treba ukvarjati z akutnimi gospodarskimi težavami, in ne s podnebjem, pa niso prisotne samo v evropskem parlamentu, ampak se pojavljajo tudi v ZDA. Zadnje poteze ameriškega predsednika Joeja Bidna kažejo, da izvaja bistveno manj ekološko ozaveščeno politiko, kot se je sprva pričakovalo.

Sama bi pri tem poudarila tudi notranjepolitično dimenzijo volitev v posameznih državah, o čemer sva že govorila. Prihodnje leto nas čakajo volitve v EU, v ZDA, tudi v Aziji. Pri tem se postavlja retorično vprašanje, katera vlada si bo tik pred volitvami upala odločneje zapeljati državo v smeri zelenega prehoda. Mislim, da nobena, podobno velja tudi za odločevalce v EU. Časovnica srečanja je, kot omenjate, neposrečena tudi zaradi tega.  

Pri tem pa niti ne omenjam izidov nekaterih nedavnih volitev, kot so bile tiste na Nizozemskem in v Argentini. Tu ne gre samo za vzpon desnice, ampak za pohod nekih pravzaprav iracionalnih sil, ki bodo vsako podnebno ukrepanje zavirale. Čas je glede tega izredno neugoden.

Pa vendar so tudi svetle izjeme, kot so volitve na Poljskem, kjer se po nekaj letih obeta racionalnejša politika, ki bi tudi z vidika odvajanja od fosilnih goriv znala sprejeti ustrezne in vzdržne korake.

Res je, morda pa je to tudi priložnost, da se pokaže, kako gol je v resnici cesar. Tako je bila tudi kriza z ruskimi energenti jasen primer, kako zavajajoča je bila evropska retorika o zelenem prehodu in razogljičenju. Ruska invazija je namreč pokazala, da smo Evropejci daleč od uresničitve obljube o gospodarskem razvoju z brezfosilnimi gorivi.   

Zeleni prehod je namreč problematičen zato, ker ne gre zgolj za okoljevarstvo, ampak za nov razvojni model, ki ga je treba vpeljati zelo na široko in zelo previdno, modro. Sklicevanje na okolje je bilo zato pri tem precej otročje. Gre namreč za veliko več in to je tudi eden od razlogov, zakaj je odpor pri ljudeh v zadnjem času naraščal. Nihče jim oziroma nam ni pojasnil, da je zeleni prehod v resnici zamenjava razvojne paradigme.

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar