Vertikalno kmetijstvo – nov trend mestne pridelave hrane?

Svetovno prebivalstvo v povprečju raste za približno odstotek na leto, v nekaterih, pretežno afriških in azijskih, državah celo hitreje. Organizacija Združenih narodov ocenjuje, da bo s trenutnih 8,1 milijarde do sredine petdesetih let 21. stoletja svetovno prebivalstvo doseglo 10 milijard, do leta 2100 pa 11,2 milijarde ljudi. S takšno rastjo prebivalstva se svet sooča z vprašanjem, kako nahraniti vsa ta lačna usta.

Če se želimo spopasti s težavami, ki jih podnebne spremembe in skokovita rast svetovnega prebivalstva prinašata, je treba spremeniti načine pridelave hrane za prihodnje generacije. Nova tehnologija, kot je vertikalno kmetijstvo, omogoča inovativen pristop k pridelavi hrane in naslavlja težave, ki so povezane s podnebnimi spremembami in dobavnimi verigami.

Poleg zagotavljanja svežih lokalnih pridelkov bi vertikalno kmetijstvo lahko pomagalo povečati proizvodnjo hrane in razširiti kmetijske dejavnosti, saj naj bi do leta 2050 dva od treh ljudi živela v urbanih območjih. Pridelava svežega sadja in zelenjave v rastočih mestnih območjih bi lahko pomagala zadovoljiti naraščajoče svetovne potrebe po hrani na okoljsko odgovoren in trajnosten način z zmanjšanjem dobavnih verig, kar bi omogočilo manjše izpuste.

Kaj sploh je vertikalno kmetijstvo?

Vertikalno kmetovanje je kmetovanje na vertikalnih površinah namesto tradicionalnega, horizontalnega kmetovanja na poljih. Z uporabo vertikalno nameščenih plasti lahko kmetje na enaki ali celo manjši površini pridelajo veliko več hrane. Ti sloji so pogosto vgrajeni v stavbe, nameščeni v skladiščih, rastlinjakih ali v prostorih, ki sicer niso primerni za kmetovanje. Pri tem načinu kmetovanja je potreben umetni nadzor temperature, svetlobe, vode in vlage.

Znotraj vertikalnega kmetovanja poznamo več različnih sistemov, ki so lahko hidroponični, aeroponični ali akvaponični.

– V hidroponičnem sistemu gojenja rastline rastejo tako, da so njihove korenine v vodi, in ne v zemlji. Vodi se dodajajo raztopine hranil, da rastline dobijo vse, kar potrebujejo za uspevanje. Voda običajno kroži po sistemu, da korenine ostanejo zdrave, hidroponski pridelovalci pa morajo svoje sisteme skrbno načrtovati, da se izognejo gnitju korenin.

– Aeroponični sistem je zelo podoben hidroponičnemu sistemu, razlikujeta se le v tem, da pri aeroponiki korenine rastlin visijo v zraku in niso neposredno v vodi. Te korenine nato zalivajo s hranilnimi raztopinami in vodo, kar zagotavlja vse, kar rastlina potrebuje za rast.

– Akvaponika pa je podvrsta hidroponičnega sistema, v katerem rastline in ribe rastejo skupaj. V tem sistemu korenine rastlin dobivajo hranila predvsem iz odpadkov, ki jih proizvajajo ribe.

Težave vertikalnega kmetijstva

Pri vertikalnih sistemih kmetovanja, ki temeljijo na pladnjih, zgornje površine zastirajo svetlobo vsem spodnjim, kar pomeni, da morajo pridelovalci namestiti razsvetljavo na vsaki ravni, kar pa posledično močno poveča stroške elektrike. Zaradi večje energetske porabe je donosnost gojenja v zaprtih prostorih lahko težavna. Ekonomičnost na enoto tako poskoči in v večini primerov so pridelovalci prisiljeni v odvisnost od fosilnih goriv.

O vertikalnem kmetijstvu in razvoju tega področja na Slovenskem je spregovoril Tomaž Čufer, direktor podjetja Humko. Posvečajo se trendom na področju vzgoje rastlin, hortikulture in zelene infrastrukture, prijavili pa so že več patentov za sisteme zelenih sten.

S čem se vaše podjetje pretežno ukvarja?

V našem podjetju smo razvili zelene stene tako imenovane vertikalne ozelenitve, ki so pogoste pri novogradnjah, saj je danes največja skrb arhitekta, kako ozeleniti stavbe, navznoter in navzven. Trenutno imamo kar nekaj projektov vertikalne ozelenitve, enega na primer zaključujemo v Ljubljani. Gre za ozelenitev štirih stolpnic v Šiški, pri kateri smo v Ljubljano izvozili 3.500 ton zemlje in ločilce dreves, saj naročnik želi, da je vse zeleno in da imajo prebivalci novih stanovanj zelen park na strehi garaže. Zraven zelenih fasad, ki bodo povezane z zemljo, bodo na stolpnicah tudi plezalke.

Osebni arhiv

 

Kako se razvija vertikalno kmetijstvo v Sloveniji in kakšna je vloga vašega podjetja?

Pri vertikalnem kmetijstvu se pogovarjamo o čisto drugačnih sistemih, ki so v zaprtih zabojnikih ali tovarnah. To so sistemi v regalih ali pomični verižni sistemi, kjer zelenjava gojimo v etažah z umetno osvetlitvijo, kontrolirano vlago in gnojenjem, pri tem pa je vse strogo higiensko zaprto in kontrolirano. Pri vertikalnem kmetijstvu solate se na primer ve, da bo štiri tedne po sajenju pridelana, to potem pakirajo, vendar je ne morejo označiti kot organsko, saj zakon ne dovoljuje, da se zelenjava, ki ni gojena v zemlji, označi kot organska. Hrana, pridelana na vertikalnih farmah, velja za dokaj čisto pridelano, čeprav je pridelana po principu hidroponike na mineralnih gnojilih.

Kolikor vem, v Sloveniji še nimamo pravega primera vertikalne farme, je pa naše podjetje razvilo patent, ki sicer še ni patentiran, za eno najbolj nasičenih proizvodenj v vertikalnih farmah, se pravi 360 solat na kvadratni meter v hladilnem zabojniku, kar je skoraj največ, kar je mogoče v vertikalni vzgoji pridelati. Trenutno smo v postopku testiranja, naredili smo posebne LED-svetilke in transportni sistem, saj imamo sistem, ki je povsem avtomatiziran z namenom, da se ljudje ne sprehajajo med policami in po prostorih.

Kako pa je na tem področju v svetu?

Kar se tiče razvoja vertikalnih farm, smo v Evropi zelo slabi. Prve v svetu so ZDA in nekaj azijskih držav, zanimivo pa je, da večina podjetij te panoge v ZDA propade. Po propadu se denar ponovno investira v nove vertikalne farme, vmes nastane boljša tehnologija. V Evropi so v vodilni v panogi Nizozemci, ki največ vlagajo na to področje. Letos sta bila v Evropi sejma o vertikalnem kmetijstvu v Düsseldorfu in Amsterdamu.

Prve vertikalne farme so bile narejene za gojenje konoplje, nato pa je postopoma prišlo do gojenja solate in začimbnic. Gojenje konoplje pomeni začetek hidroponike in notranje vzgoje, konoplja je namreč sprožilec novih tehnologij v kmetijstvu, saj je tukaj največ denarja.

Eden večjih razvijalcev v tej panogi je Kimbal Musk, brat najbogatejšega Zemljana Elona Muska, ki je pred leti razvil zabojniško vzgojo, ki velja za klasiko med vertikalnimi farmami; to so police oziroma navpični profili, v katerih so sadike zelenjave. Pri razvoju so naredili veliko, ta primer pa velja za dobro prakso.

Kako vidite prihodnost vertikalnega kmetijstva?

Napredek se bo zgodil z umetno inteligenco, boljšim izkoristkom LED-osvetlitve in novimi tehnologijami. Čeprav je pridelek teh farm malo dražji, je vseeno lokalno narejen, dokaj čist, brez pesticidov in onesnažene zemlje ter z dosti manjšo porabo vodo – vodna poraba vertikalnih farm pomeni samo pet odstotkov klasične vzgoje. Po eni strani vidim veliko priložnost v prihodnosti, vendar veliko kultur ne more uspevati v vertikalnih farmah, ker ni dovolj prostora in svetlobe. Da se gojiti solato, špinačo in blitvo, nekaj več težav je s paradižniki in jagodami, ki potrebujejo več svetlobe, skratka, da se pridelati veliko, ampak ne vsega, zato se bo veliko zahtevnejših rastlin še zmeraj gojilo na prostem.

Na katera področja vlagate največ?

V 15 letih po letu 2000 smo milijon evrov vložili v vertikalne ozelenitve kot fasadne elemente, v razvoj, oblikovanje in izdelavo orodij. Leta 2017 smo razvili prvo vertikalno kmetijsko farmo, zdaj pa smo postavili prototipen model, pri katerem še čakamo posode za prečrpavanje in filtriranje vode, saj gre za svojevrstni sistem, ki ga ni razvil še nihče. Poskusno gojenje po tem sistemu pa bomo začeli to zimo.

Kakšen je profil vaših strank?

Naša osnovna dejavnost je proizvodnja kompostov, substratov, gnojil in posebnih hidrogenih tabletk, ukvarjamo pa se tudi z zeleno infrastrukturo, kamor spadajo vertikalne ozelenitve in ozelenitve streh ter mest. Kupci naših materialov so zadruge, vrtni centri, fizični kupci, gradbeniki in vlagatelji v nepremičnine.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar