Janez Šuštaršič, ekonomist: Ukrepi vlade kot fiktivni spopad z zlobneži

"Mesec od poplav je naokoli, pa se že pogovarjamo o smiselnosti vseh ukrepov. Čez leto dni, ko bodo ljudje dobili položnice ali jim bo davek obračunan pri dohodnini, bo razprava popolnoma drugačna," razmišlja ekonomist Janez Šuštaršič, nekdanji finančni minister in nekdanji prvi mož Urada za makroekonomske analize in razvoj, ki je zdaj partner in svetovalec v podjetju Re-forma ter profesor na mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije v Celju. "Premier je hotel izkoristiti šok ob poplavah, ki so bile grozljive. Zdelo se mu je, da bodo ljudje ukrepe sprejeli, da bo šlo hitro skozi brez pripomb," dodaja.

Ob tem omenja še en šok, ki je nastal ob popravku ocene rasti BDP, ki striže za kar tri odstotne točke. To je zdaj velika težava za ministrstvo za finance, pravi. Za javne finance namreč to pomeni, da je slika zdaj drugačna, kot smo mislili. "To je tudi razlog za ideje o novih prispevkih," razmišlja. "Lažje je malo več pobrati kot manj porabiti." 

Čeprav Slovenija še ni v recesiji, pa kazalniki kažejo na ohlajanje gospodarstva. Kdaj bo torej prišla recesija? "Z recesijo je tako kot s snegom – vedno preseneti," odgovarja ekonomist Šušteršič.

Kako komentirate začasno odločitev obdavčitve bilančne vsote bank v višini 0,2 odstotka. Iz tega vira se bo v državno blagajno oziroma solidarnostni sklad steklo več kot 100 milijonov evrov na leto, v petih letih, koliko naj bi trajal ta ukrep, pa okoli pol milijarde evrov. Nekateri menijo, da je odločitev vlade preuranjena.

Mislim, da bilančna vsota bank ni najboljša davčna osnova, čeprav smo takšen davek v preteklosti že imeli. Bilančna vsota pomeni, koliko denarja banke zberejo in koliko potem dajo posojil. Država sicer ima po neki ekonomski teoriji regulacije trgov možnost zajemati ekstra dobičke tam, kjer se ti pojavijo zaradi nekega specifičnega položaja na trgu. Mislim, da gre pri bankah za takšno zgodbo. V Sloveniji obrestne mere za posojila rastejo tako kot povsod. Obrestne mere za depozite pa se skoraj niso povišale. Očitno ni konkurence, ki bi banke v to silila. Čeprav lahko na spletu odpreš račun v drugih državah EU, kjer dobiš bistveno višje obresti, tudi na tekoči račun. S tega vidika lahko rečemo, da imajo banke velike dobičke tudi zaradi neke specifične situacije na trgu. Je pa res, da bi bil takšen ukrep obdavčitve boljši, če bi bil sistemski. Pred letom smo govorili o energetiki, kjer so tudi zaradi povišanih cen energentov lahko ustvarjali ekstra dobičke, pa se takrat ni šlo v zajemanje teh.

So pa to mehanizmi, ki jih marsikatera država pozna in se izvajajo prek davka na dobiček. Nekatera države imajo pribitke na davek na dobiček za določene panoge, recimo energetsko. Druge imajo progresivno stopnjo davka na dobiček. To pomeni, da podjetja, ki imajo večje dobičke, plačujejo davek po višji stopnji kot tista, ki imajo dobiček manjši, kar je tudi razumljiv ukrep.

Vlada na neki način izkorišča poplave za uvajanje ad hoc davščin in prispevkov, o katerih ni nobene razprave in nobenega razmisleka. Tak pristop je verjetno politično spreten. Je pa res, da ljudje tudi ne marajo bank in bodo rekli, če moram jaz prispevati, naj še tisti, ki imajo veliko denarja.  

Omenili ste, da poznamo takšne ukrepe že iz preteklosti. Ko ste bili minister za finance leta 2012, je minister pred vami, Franci Križanič, uvedel davek kot spodbudo za povečanje kreditiranja gospodarstva, ki je bilo takrat v krču zaradi finančno-gospodarske krize iz leta 2008.

To je res. Bankam ta davek ni bil všeč. Takrat smo govorili o davku na finančne storitve. Recimo zavarovalniške, ki prej sploh niso bile obdavčene s prometnim davkom. Z bankami težko spodbujaš kreditiranje podjetij. Banke so bile takrat polne denarja še iz časa finančno-gospodarske krize, saj sta država in Evropska centralna banka (ECB) poskrbeli, da so bile dobro likvidne. V bankah so takrat trdili, da ni dobrih podjetij, ki bi jim lahko dali posojila. To se je potem odrazilo tudi v obdobju covida. Bil je uveden moratorij za odplačevanje posojil in banke so to preživele. Ukrep, ko je SID banka dajala garancije, pa ni bil uspešen, saj je treba garancije plačati in zato je kredit še dražji.

Banke pravzaprav omejujejo kreditiranje. Mislim, da si premalo upajo tvegati in so premalo proaktivne.

V zadnjem mesecu poslušamo mantro Golobove vlade, da tisti, ki zaslužijo več, naj prispevajo več. Je to edina pot?

To je običajno načelo davčnih sistemov. V osnovi to ni problematično. Problematično je vprašanje, koliko več in kaj pomeni, da ima nekdo več. Ali govorimo samo o plači, premoženju, o čem pravzaprav govorimo? Pri dohodnini imamo davčni sistem, da ko se dohodek poveča za dvakrat, se davčna obveznost poveča za več kot desetkrat. To je verjetno pretirano. Če bi vsi plačevali dohodnino po isti stopnji, bi še vedno tisti, ki zaslužijo dvakrat več, plačali dvakrat več dohodnine. Četudi bi imeli enotno davčno stopnjo, bi še vedno tisti, ki zaslužijo več, plačali več. Ta mantra je logična in se uporablja vedno takrat, ko se želijo povišati davki.

Pogovarjali smo se s hrvaškim ekonomistom Vladimirjem Čarvakom, ki je zelo kritičen do hrvaške vlade, ki nikoli ni uradno objavila ocen škode in obnove po potresih iz leta 2020. Dejal je, da učinka obnove na hrvaško gospodarstvo zaradi tega ni mogoče oceniti.

Tudi pri nas so trajale sanacije v Posočju 20 let in še dlje. Toda pri nas se pripravlja ocena škode. Upam, da bo narejena hitro in resno. Potem se naredi finančni načrt. Če ugotoviš, da prispevka ne potrebuješ, ga lahko potem tudi ukineš. Finančni načrti se pripravljajo po letih, kjer se pogleda, kaj lahko naredimo od projektov in koliko denarja zanje potrebujemo.

Logičen korak je, da najprej narediš finančni načrt in potem uvedeš davek, in ne obratno, kar se zdaj dogaja, ko je vlada najprej napovedala obdavčitev.

Da, to je logičen korak. Tudi fiskalni svet je rekel, da moramo najprej ugotoviti, koliko denarja potrebujemo, potem pa pogledamo, kje ga lahko dobimo. Mislim, da je vlada in sploh premier hotel izkoristiti trenutek solidarnosti, ta šok ob poplavah, ki so bile res grozljive. Zdelo se mu je, da bodo ljudje ukrepe sprejeli, da bo šlo hitro skozi brez pripomb. Zdaj je mesec od teh poplav naokoli, pa se že pogovarjamo o smiselnosti vseh ukrepov. Čez leto dni, ko bodo ljudje dobili položnice ali jim bo davek obračunan pri dohodnini, bo razprava popolnoma drugačna.

Kakšno je vaše mnenje glede revizije rasti BDP, po kateri se lani ni povečal za 5,4, kot so kazale februarske ocene, ampak za 2,5 odstotka. Razlika je torej za dve milijardi evrov manjši BDP. Statistični urad pravi, da ni bilo potvarjanja podatkov, ampak da februarja ni bilo na voljo dovolj vhodnih podatkov za natančnejši izračun. Tudi minister za finance in predsednik fiskalnega sveta sta bila presenečena nad popravkom. Kako gledate na to?

Revizija je običajen postopek, ki se naredi vsako leto in prav je tako. Poleti imajo na voljo veliko več podatkov kot na začetku leta. Podatki se preverijo, križajo in tako naprej. Prepričan sem, da je statistični urad naredil obe oceni strokovno, saj jih dovolj dobro poznam, da vem, da delajo najboljše kot lahko. Je pa res, da jesenski popravek še nikoli ni bil tako velik, in to je kar šok. Tudi pri pojasnilu se niso dovolj potrudili. Če bi razložili, kje je prišlo do odstopanj, bi verjetno bilo vse skupaj bolj verodostojno in se ne bi pojavljali dvomi.

Za javne finance pa to pomeni, da je slika zdaj drugačna, kot smo mislili. Dolg v BDP je malo večji, prav tako delež primanjkljaja. Zaradi tega popravka bo gotovo BDP v nominalnem znesku naslednje leto tudi manjši. Manj virov pomeni, da bo treba še bolj varčevati v proračunu, kot je bilo načrtovano. Za ministrstvo za finance je to zdaj zelo velik problem. Tudi to je razlog za ideje o novih prispevkih, saj je lažje malo več pobrati kot manj porabiti.

Bili ste v čevljih ministra za finance. Kaj bi vi naredili, če bi se vam zgodil takšen scenarij?

Nam se je zgodil hujši scenarij, ko ni bilo več mogoče financirati proračuna. Znašli smo se v situaciji, ko državi ni uspelo prodati niti rutinske izdaje obveznic. Ta je bila takrat označena s takšno stopnjo tveganja, da nihče na evropskem trgu ni želel kupiti obveznice naše države. Je pa res, da o tem takrat nismo javno govorili. Potem ko to vidiš, je zelo jasno, da moraš zmanjšati izdatke, kjer koli se to da, včasih tudi z ad hoc ukrepi. Ko pokažeš, da krotiš izdatke in da si zmanjšal primanjkljaj, postaneš kredibilen in si lahko izposodiš denar za tiste potrebe, ki so nujne.

Državni intervencionizem smo imeli skozi covid in energetsko krizo. Tudi s tem, ko spremljamo košarico cen hrane, se regulirajo cene. V preteklosti smo videli močan poseg na trgu centralnih bank, ki se trudijo ustaviti učinke ekspanzivne denarne politike. V kolikšni meri sploh imamo tržno gospodarstvo, ko se dogajajo vse te reguliracije cen?

Zdaj ga imamo manj, kot smo ga imeli. Nekako normalno je in pričakovano, da države v obdobjih, ki so turbulentna in nestabilna, skušajo neposredno regulirati cene in trge. Tega ne počne samo Slovenija. Tisto, kar je pri nas težava, je, da ves čas napadamo neke mline na veter. Ko je prišlo do pomanjkanja bencina, je vlada rekla, da so krivi trgovci, inšpekcija potem ni našla kršitev. Potem so rekli, da so krivi trgovci s hrano, češ da imajo visoke marže, kasneje se je izkazalo, da so se jim marže zmanjšale. Zdaj gre vlada nad banke. Stalno se borijo z nekom, ki naj bi bil kriv, da cene rastejo in da imajo dobičke. Edini sektor, ki ga pustijo pri miru in mu ne jemljejo denarja, je energetski sektor. Kar je logično, saj premier od tam prihaja.

Logično je tudi, da imamo v takšnih situacijah ad hoc ukrepe. Ampak vsi so predstavljeni kot spopad z nekimi zlobneži, za katere se potem izkaže, da v resnici to niso.

Davorin Kračun, predsednik fiskalnega sveta je dejal, da gospodarska rast, ki je sledila pandemiji, ni bila zasnovana na robustnih temeljih, ampak je bila bolj rezultat ukrepov in spodbud potrošnje. Ko so ukrepi ugasnili, je bila gospodarska rast šibkejša. Imeli smo opravka s precej navideznim uspehom gospodarstva Slovenije, je povedal v izjavi za RTV Slovenija.

To je težava za fiskalno politiko in tudi za sedanjega ministra za finance in tistega, ki bo prišel za njim. Fiskalna politika – slovenska, evropska, ameriška, katera koli – že vrsto let veliko troši. Spomnim se, ko sem bil v skupini, ki se je ukvarjala z ukrepi za pomoč gospodarstvu v času covida, in smo razmišljali, da ta ne bo dolgo časa trajal. Takrat za pomoč ni bilo finančnih omejitev, ker je bil covid razumljen kot izjemna situacija. Potem je prišla naslednja izjemna situacija – energetska kriza, kjer je tudi ta vlada pomagala podjetjem v težavah. In potem so prišle še poplave. Po trenutnih ocenah je škode za od pet do šest milijard evrov, to je več, kot je znašala škoda v času covida, in to je skoraj toliko, kot je znašala sanacija bank. Mogoče je ta številka po mojem občutku malo pretirana.

Kakor koli, država že ves čas troši in to trošenje je gotovo pomagalo pri tem, da so bili gospodarski rezultati v Sloveniji boljši kot v marsikateri drugi državi, ki je šla skozi covid. Je pa res, da če ne ustaviš trošenja dovolj hitro in tako nadaljuješ, je potem to tisto, na čemer gospodarska rast temelji. To ni dobro. Mislim, da imamo v Sloveniji ta hip takšno situacijo. Imamo visoko inflacijo in hkrati izjemno nizko štiriodstotno brezposelnost. Kot ekonomist si ne znam razložiti drugače, kot da je to rezultat neke zelo ekspanzivne fiskalne politike, ki traja že vrsto let. 

Nemčija oziroma evrsko območje je že v tehnični recesiji, Slovenija recesiji ne bo mogla ubežati.

Slovenija še ni v recesiji. Zadnji podatki govorijo, da smo imeli v Sloveniji 1,5-odstotno rasti. To je daleč od tehnične recesije, je pa res, da je verjetno veliko te rasti spodbujene s trošenjem države. Tako zelo posebni namreč nismo, da bi imeli super trge, ki jih v evrskem območju nimajo. Gotovo je fiskalna spodbuda odločilni dejavnik, da imamo boljše podatke kot drugi, ampak to ne more dolgo trajati.

Kdaj bo prišla ta dolgo pričakovana recesija? Kdaj jo vi pričakujete?

Prej, kot bi si mislil. Ne vem, kdaj bo udarila, ampak z recesijo je tako kot s snegom – vedno te preseneti. Tako kot sneg vedno preseneti cestne službe, recesija vedno preseneti ekonomiste. Tudi pri recesiji leta 2008 je bilo tako. Mednarodni denarni sklad in druge mednarodne institucije pravijo, da to, kar se dogaja, ni vzdržno. Balončki so tu in tam. Kdaj bo bodo počili in kako globoko bomo padli, je nemogoče napovedati. Lahko se zgodi počasno drsenje v recesijo, lahko se pa zgodi, da bo ta prišla hitro.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar