Ali lakota umetne inteligence sproža novo "jedrsko renesanso"?

Uran, radioaktivni kemijski element, je v medijih v zadnjem času prisoten predvsem zaradi treh razlogov. Prvi je povezan s še vedno nerešenim konfliktom v Iranu in njegovim zloglasnim jedrskim programom, drugi s prehodom na brezogljične vire energije, tretji pa z naložbami v razvoj umetne inteligence (AI).

Da bi imel obsežen investicijski cikel na področju umetne inteligence in podatkovnih centrov – ki bo po podatkih Goldmana Sachsa samo letos znašal približno 765 milijard dolarjev – smisel, potrebuje velike količine energije.

Poraba električne energije v podatkovnih centrih za umetno inteligenco naj bi se do leta 2030 potrojila, je v letošnjem poročilu ocenila Mednarodna agencija za energijo (IEA). Povpraševanje podatkovnih centrov po elektriki se je samo leta 2025 povečalo za 17 odstotkov, precej hitreje od triodstotne rasti svetovne porabe.

Zanimanje zasebnega sektorja za jedrsko energijo

Po podatkih IEA naj bi se poraba električne energije v podatkovnih centrih do leta 2035 skoraj potrojila in dosegla približno 1.300 teravatnih ur. Jedrska energija se pri tem vse pogosteje obravnava kot edini brezogljični vir, ki lahko v takšnem obsegu zagotavlja osnovno obremenitev 24 ur na dan.

Da bi zadovoljili povečano povpraševanje, se številni tehnološki velikani na področju razvoja umetne inteligence obračajo k jedrski energiji. Pionir tega trenda je bil Microsoft, ki je sklenil 20-letno pogodbo za 835 megavatov moči znova zagnanega reaktorja Three Mile Island v Pensilvaniji, ki naj bi do leta 2027 dosegel polno zmogljivost.

Amazon je medtem sklenil dogovor za nakup 1,9 gigavata iz elektrarne Susquehanna podjetja Talen Energy do leta 2042. Hkrati vlaga več kot 20 milijard dolarjev v gradnjo kampusa za umetno inteligenco, ki bo deloval na jedrski energiji. Google je pri startupu Kairos Power naročil do 500 megavatov majhnih modularnih reaktorjev, katerih dobave se pričakujejo okoli leta 2030.

Kot največji korporativni kupec jedrske energije pa se je uveljavila Meta. Družba je januarja napovedala sporazume s podjetji Vistra, Oklo in TerraPower, ki bi do leta 2035 lahko zagotovili do 6,6 gigavata čiste energije. Med družbami, ki vlagajo v jedrsko energijo, je tudi ameriški Oracle.

Kyle Grillot/Bloomberg

 

Goldman Sachs ocenjuje, da bo za pokritje celotne rasti povpraševanja po električni energiji v podatkovnih centrih, ki se pričakuje do leta 2030, potrebnih od 85 do 90 gigavatov nove jedrske zmogljivosti.

Jedrska energija je trenutno tretji najpomembnejši vir električne energije, ki ga uporabljajo podatkovni centri v ZDA, takoj za zemeljskim plinom in obnovljivimi viri energije, in zajema približno 20 odstotkov celotnega energetskega miksa.

Globalna širitev jedrske energije

Vlade po svetu vlagajo v jedrsko energijo v obsegu, kakršnega nismo videli že desetletja. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo naj bi svetovne naložbe tudi leta 2026 presegle 80 milijard dolarjev, do leta 2030 pa bi se lahko povečale na 120 milijard dolarjev.

Več kot 40 držav ima aktivne načrte za širitev jedrske energije. K temu jih spodbujajo naraščajoče potrebe po električni energiji v podatkovnih centrih za umetno inteligenco, skrbi glede energetske varnosti in cilji razogljičenja. Hkrati se je 33 držav zavezalo, da bodo do leta 2050 potrojile svetovne jedrske zmogljivosti.

V tej širitvi z veliko prednostjo vodi Kitajska, kjer trenutno gradijo približno polovico vseh jedrskih reaktorjev na svetu. Konec leta 2024 je v državi obratovalo 57 reaktorjev s skupno zmogljivostjo skoraj 60 gigavatov, po napovedih pa naj bi do leta 2030 prehitela ZDA in Francijo ter postala največji jedrski trg na svetu.

Zagon se krepi tudi drugod: Francija je podpisala pogodbe za šest novih reaktorjev, Južna Koreja prav tako za šest, Velika Britanija pa je sprejela končno investicijsko odločitev glede elektrarne Sizewell C, kjer naj bi se gradnja začela leta 2027.

Rusija ostaja vodilna izvoznica jedrske tehnologije in goriva, medtem ko je Indija močno povečala domače naložbe. V srednji in vzhodni Evropi Poljska, Češka in Slovaška napredujejo pri sklepanju pogodb za gradnjo reaktorjev, Hrvaška – ki je skupaj s Slovenijo solastnica jedrske elektrarne Krško – pa je februarja v parlamentu predložila osnutek zakona za razvoj lastnega jedrskega programa.

Ameriška "jedrska renesansa"

Odkar je ameriški predsednik Donald Trump na svoj prvi dan v Beli hiši razglasil nacionalno energetsko izredno stanje, je energetika v središču pozornosti njegove administracije. Njegov cilj je doseči "dominacijo" s širitvijo sektorjev fosilnih goriv, jedrske energije in kritičnih mineralov ter tako zadovoljiti domače potrebe in hkrati prevzeti vodilno vlogo na svetovnih trgih.

Obnovljivi viri energije so bili potisnjeni v ozadje z razveljavitvijo predpisov, subvencij in celo že odobrenih projektov, njegova pozornost pa se osredotoča na naftno in plin ter jedrsko energijo. Lanskega maja je tako izdal štiri izvršne ukaze, s katerimi želi spodbuditi "jedrsko renesanso" v ZDA. Cilj teh odlokov je do leta 2050 štirikratno povečati zmogljivost jedrske energije v Združenih državah na 400 gigavatov.

Po ocenah svetovalnega podjetja PwC morajo ZDA do leta 2050 v elektroenergetsko infrastrukturo za posodobitve digitalnega gospodarstva vložiti 7,8 bilijona dolarjev. Ocenjujejo, da bo približno 87 odstotkov tega zneska šlo v obnovljive vire energije ter prenos in distribucijo. Čeprav trenutna administracija ni naklonjena obnovljivim virom energije, se njihova proizvodnja v ZDA strmo povečuje.

Bloomberg

 

"Pričakujem med 0,4 in 1,2 bilijona dolarjev ameriških naložb v jedrsko energijo do leta 2050. Spodnja meja pomeni podaljševanje obratovalne dobe obstoječih elektrarn, povečanje moči in nekaj deset enot malih modularnih reaktorjev (SMR). Zgornja meja zahteva, da industrija dokaže ponovljivo gradnjo v roku in v okviru proračuna," pove Luka Snoj, vodja odseka za reaktorsko fiziko pri Inštitutu Jožef Stefan (IJS). 

Profesor opozori, da ključna omejitev pri tem sicer ni kapital. "Kapitala je dovolj. Omejitve so dobavna veriga težkih odkovkov, licenciranje in predvsem usposobljen kader. Denar se ne da pretvoriti v beton hitreje, kot ga zmore izvesti industrija," pojasnjuje.

Lansko jesen je ameriška vlada sklenila partnerstvo s kanadskima lastnikoma družbe Westinghouse Electric, Camecom in Brookfield Asset Management, za gradnjo jedrskih reaktorjev v vrednosti najmanj 80 milijard dolarjev. Washington bo pomagal pri financiranju in pridobivanju dovoljenj, v zameno pa bi lahko po izplačilu 17,5 milijarde dolarjev dobička sedanjima lastnikoma prejel 20-odstotni delež prihodnjih dobičkov oziroma lastniški delež v Westinghousu, je lani poročal Reuters.

Uspeh načrta ostaja negotov zaradi visokih stroškov, zamud in nasprotovanja javnosti. Zadnja Westinghousova reaktorja v Georgii sta bila dokončana približno sedem let pozneje od načrtov, stroški pa so narasli na okoli 35 milijard dolarjev. Trumpova administracija želi kljub temu pospešiti izdajanje dovoljenj in do leta 2030 začeti gradnjo desetih velikih reaktorjev.

Ali je urana dovolj?

Vse večje zanimanje za razogljičenje, stabilno oskrbo z energijo in energetske potrebe podatkovnih centrov sproža vprašanje, ali je na voljo sploh dovolj urana za zadovoljitev povpraševanja. Profesor Snoj odgovarja, da geološko gledano odgovor ni vprašljiv, odprto pa ostaja vprašanje, kako hitro bo rudarska industrija lahko povečala proizvodnjo: "Uran ni redek. Je pogostejši od kositra in približno tako pogost kot cink."

Globalne potrebe reaktorjev so v letu 2025 znašale približno 68.900 ton urana na leto. Identificirani izkoristljivi viri po Rdeči knjigi OECD NEA in IAEA presegajo 7,9 milijona ton, kar pri današnji porabi pomeni več kot sto let.

"Težava je drugje. Rudnik od odkritja do proizvodnje potrebuje od 10 do 15 let. Svetovno jedrsko združenje v referenčnem scenariju napoveduje več kot 150 tisoč ton urana letno do leta 2040, kar je več kot podvojitev. Obstoječi rudniki se bodo v sredini naslednjega desetletja izčrpavali. Odločitve o naložbah, ki bodo določile ponudbo leta 2040, se sprejemajo danes," pojasnjuje profesor Snoj z IJS.

Resnejše ozko grlo od rudarjenja je sredina gorivnega cikla, še pove. "Na svetu so samo štirje ponudniki konverzije. Zahodne zmogljivosti bogatenja so omejene, Rusija pa še vedno obvladuje pomemben delež svetovnih zmogljivosti. Za večino naprednih malih reaktorjev je potreben HALEU, torej uran, obogaten do skoraj 20 odstotkov, komercialnih zahodnih zmogljivosti za to pa še ni. Če bo kaj upočasnilo razmah jedrske energije za podatkovne centre, bosta to bogatenje in izdelava goriva, ne uran v tleh," opozarja.

Po ocenah analitikov Bloomberga Adria, objavljenih v lanski surovinski analizi, naj bi svetovni tržni primanjkljaj urana leta 2025 dosegel sedem odstotkov, do leta 2030 pa naj bi se dolgoročni primanjkljaj ustalil pri približno petih odstotkih.

Cene urana naraščajo

Cene urana v zadnjih letih vztrajno rastejo, saj si podjetja v Severni Ameriki, Evropi in Aziji prizadevajo zagotoviti dolgoročno oskrbo za pogon elektrarn. Trg dodatno obremenjujejo geopolitična trenja, ki so se še posebej zaostrila leta 2024, ko so ruski izvoz surovine doletele zahodne sankcije.

Na ponudbo poleg sankcij vplivajo tudi težave pri rudarjenju v Kazahstanu, največjem svetovnem proizvajalcu urana, ter politična nestabilnost v Nigru, enem pomembnejših izvoznikov te surovine. Med najbolj zanesljive proizvajalke pa sodi Kanada, ki po podatkih tamkajšnje agencije za naravne vire zagotavlja približno 13 odstotkov svetovne proizvodnje urana.

Terminske pogodbe na uran v ZDA so ostale blizu 85 dolarjev za funt in se po izničenju rasti z začetka leta od aprila gibljejo v ozkem razponu. Umiritev po špekulativnem vzponu na začetku leta je spremljalo tudi skromno promptno povpraševanje energetskih družb, ki se zaradi kratkoročne negotovosti zanašajo na dobave iz dolgoročnih pogodb.

Fizik Snoj meni, da je cenovna smer urana navzgor verjetna, ker so strukturni razlogi trdni. "Primanjkljaj primarne proizvodnje, izčrpavanje obstoječih rudnikov, dolge dobavne dobe, koncentracija ponudbe v Kazahstanu, Nigru in Rusiji," našteva.

"Uran ima na končno ceno jedrske elektrike razmeroma majhen vpliv. Strošek naravnega urana je približno tretjina stroška goriva, gorivo pa le majhen delež stroška proizvedene elektrike, okoli 15 odstotkov. Poleg tega je strošek same električne energije manjši del končnega računa za dobavo električne energije. Podvojitev cene urana bi ceno elektrike iz jedrske elektrarne dvignila za nekaj odstotkov. To je bistvena razlika v primerjavi z zemeljskim plinom, kjer gorivo pomeni prevladujoč del stroškov. Prav zato so jedrske elektrarne za operaterje podatkovnih centrov privlačne, saj ponujajo predvidljivo ceno za desetletja," pojasnjuje Snoj.

Uran postaja zanimiv tudi za male vlagatelje. Ti so pred nekaj leti na družbenem omrežju celo ustanovili forum r/UraniumSqueeze, ki je za kratek čas nekatere delnice uranskih podjetij spremenil v meme delnice.

Delnice uranskih podjetij so izjemno nestanovitne. Med delnicami, ki jih številni analitiki izpostavljajo so NuScale Power s sedežem v Oregonu, ki je zaenkrat edini razvijalec malih modularnih reaktorjev (SMR), ki je pridobil odobritev ameriškega jedrskega regulatorja. Njegov paradni modul naj bi sčasoma napajal podatkovne centre.

Omenja se tudi družbo Oklo, ki ji je nekoč predsedoval Sam Altman iz OpenAI. Razvija reaktor Aurora Powerhouse, zasnovan za neprekinjeno oskrbo podatkovnih centrov s čisto energijo. Ameriško ministrstvo za energijo je junija potrdilo varnostno analizo reaktorja. Še ena zanimiva delnica je Centrus Energy, ponudnik storitev bogatenja urana in jedrskega goriva, ki se z Oklom pogovarja o sodelovanju pri načrtovanem 1,2-gigavatnem energetskem kampusu v Ohiu, ki bo napajal Metine podatkovne centre.

Na prostem trgu urana sicer ni mogoče kupiti tako kot druge surovine, je pa mogoča udeležba prek kotirajočih skladov na borzi, nakupov delnic rudarjev oziroma podjetij v jedrskem sektorju. Eden izmed teh je sklad URA.US. Vezan je na podjetja, ki rudarijo ali predelujejo uran in proizvajajo komponente za jedrsko industrijo. Vlaganje v uran je mogoče z nakupom delnic podjetij iz jedrskega sektorja, kot sta največji kazahstanski Kazatomprom (KAZ.UK) ali kanadski Cameco (CCJ.US).

Kaj se zgodi v primeru poka mehurčka umetne inteligence?

Od konca julija na trgu prevladuje pesimistično razpoloženje glede podjetij umetne inteligence. Po obdobju neustavljive rasti delnic tehnoloških podjetij in proizvajalcev polprevodnikov so te v zadnjih tednih zabeležile povečano nihajnost, kar je med vlagatelji sprožilo vprašanja o vzdržnosti dosedanjih vrednotenj.

Brooke Thackray, raziskovalni analitik pri podjetju Global X, je za Bloomberg dejal, da današnje razmere zelo spominjajo obdobje pred zadnjim superciklom v devetdesetih letih in na začetku dvatisočih. Takrat so vlagatelji namenjali pozornost tehnološkemu sektorju, dokler šok ni razkril pomanjkanja bakra, urana in nafte. "Smo v isti miselnosti, ko vlaganja v tehnološki sektor posrkajo ves kisik iz prostora." To bi po njegovem lahko vplivalo tudi na delnice podjetij, povezane z uranom.

"Trgi urana ima ključno vlogo pri širitvi jedrske energije, vendar ostaja strukturno občutljiv za nihanja cen," je v komentarju zapisal energetski analitik Chris Keefer. Opozarja, da bi morebitni pok balona umetne inteligence prizadel tudi jedrski sektor, pri čemer bi bil obseg posledic odvisen predvsem od tega, kako tesno je posamezen projekt povezan s tem kapitalom.

Analitik poudarja, da temeljni dejavniki na trgu urana ostajajo nespremenjeni ne glede na to, kaj se zgodi z vrednotenjem Nvidie. "Komercialne zaloge so majhne, sekundarni viri ponudbe, ki so tri desetletja pritiskali na cene, pa so izginili. V prihodnjih 20 letih se kaže več kot milijardo funtov velika vrzel med potrebami energetskih družb in trenutno znano ponudbo. Obenem povpraševanje počasi, vendar vztrajno povečujejo Kitajska, Indija in ruski program izvoza jedrske tehnologije."

"Špekulativni popravek bi verjetno znižal promptne cene urana, saj bi se vlagatelji umaknili, na trgih pa bi prevladalo izogibanje tveganju. Toda to bi lahko še poglobilo strukturni primanjkljaj v 30 letih, saj bi nižje cene odložile naložbe v nove rudnike, ki bi morali čim prej začeti obratovati, da bi zmanjšali vrzel v ponudbi," še pove Keefer in doda: "Podjetja, ki razvijajo napredne reaktorje in so jih tehnološki velikani izbrali za partnerje, so v precej bolj negotovem položaju."