Svetu primanjkuje supertankerjev, trgovina z nafto se zapleta

Skokovita rast stroškov prevoza nafte po svetu pomeni, da se trgovanje s surovo nafto na dolgih razdaljah za nekatere kupce ne izplača več. To bi lahko povzročilo motnje v dobavnih tokovih v času, ko so razmere na trgih goriv bolj napete kot kadar koli prej.

Glavni razlog za rast stroškov je pomanjkanje razpoložljivih supertankerjev. Ponekod po svetu je za najem na voljo le še peščica teh orjaških ladij, od katerih je vsaka dolga približno toliko kot tri nogometna igrišča. Pomanjkanje draži dobavo nafte iz oddaljenih virov in rafinerije spodbuja, da, kjer je to mogoče, posegajo po bližjih dobaviteljih.

Prevoz tovora iz Houstona v Azijo zdaj k stroškom oskrbe največje svetovne regije uvoznice surove nafte doda približno 26 dolarjev na sod oziroma 52 milijonov dolarjev na celoten tovor. To je približno četrtina cene terminskih pogodb za nafto West Texas Intermediate. Pred vojno je prevoz običajno predstavljal le majhen delež skupnih stroškov.

Rast cen prevozov prinaša ogromne zaslužke peščici ladjarjev, ki obvladujejo trg tankerjev. Več vodilnih predstavnikov panoge in posrednikov pravi, da bi bil takšen skok še nedavno nepredstavljiv. Vrednost delnic največjih svetovnih lastnikov naftnih tankerjev je ta teden dosegla rekordnih skoraj 70 milijard dolarjev.

Za trgovce z nafto pa je težava v tem, da bi lahko prevoz postal tako drag, da se ne bi več izplačal. Skrbi jih, da bi zaradi višjih stroškov za nekatere rafinerije predelava surove nafte v goriva postala nedonosna, zaradi česar bi zmanjšale nakupe tovora, ki mora prepotovati velike razdalje, tudi ob močnem povpraševanju po dizlu in bencinu.

Na ključni referenčni poti v panogi zelo veliki tankerji za surovo nafto, ki iz Perzijskega zaliva na Kitajsko prevažajo dva milijona sodov nafte, zdaj zaslužijo več kot 1,2 milijona dolarjev na dan. Podobni pritiski se zdaj širijo po celotnem svetovnem trgu pomorskega prevoza.

"Nafta še nikoli ni bila tako draga za prevoz," je v četrtek na forumu Bloomberg Commodity Investor Forum dejal Saad Rahim, glavni ekonomist trgovske družbe Trafigura Group. Ker stroški prevoza predstavljajo vse večji delež vrednosti tovora, "to postaja precej večja težava, ko začnemo na to gledati z vidika logistike".

Nekatere dolge transportne poti, ki so po izbruhu vojn in motnjah v energetskih dobavah postale ključne, so zaradi skokovite rasti stroškov prevoza zdaj precej manj privlačne.

Podatki družbe Vortexa, ki spremlja gibanje ladij, kažejo, da se je prevoz nafte iz ZDA v Azijo v zadnjih tednih zmanjšal, medtem ko so se stroški prevoza približno potrojili. Japonska rafinerija je pred kratkim kupila pošiljko aljaške surove nafte, ki zaradi svojih lastnosti običajno ni najbolj primerna za japonske rafinerije, vendar je bila zaradi razmeroma kratke plovbe kljub temu zanimiva, so povedali viri, seznanjeni z nakupom.

V Evropi se povečano povpraševanje po bližnjih dobavah odraža v cenah surove nafte.

Medtem ko so se terminske pogodbe za nafto Brent ta teden povzpele skoraj do 110 dolarjev za sod, je cena fizične nafte European Dated Brent zaradi iskanja bližnjih dobav presegla 131 dolarjev. Evropske rafinerije se poleg tega trudijo nadomestiti dobave z Bližnjega vzhoda, potem ko Savdska Arabija evropskim kupcem za prihodnji mesec v okviru dolgoročnih pogodb ni namenila nobene pošiljke.

Še dlje od evropskega trga se upočasnjuje tudi prodaja angolske nafte, ki običajno prepotuje več tisoč milj do kupcev na Kitajskem.

"Trenutne ravni stroškov prevoza lahko sčasoma postanejo omejevalni dejavnik – na koncu zaprejo arbitražne poti in zmanjšajo povpraševanje po najdražjih pošiljkah na dolge razdalje," je dejal Sumit Ritolia, višji vodja modeliranja pri analitični družbi Kpler.

Tanker za prevoz surove nafte na terminalu Enterprise Marine Terminal v Freeportu v Teksasu.

Ladijski posredniki z dolgoletnimi izkušnjami pravijo, da še nikoli niso videli tako pomanjkljive ponudbe supertankerjev, več vodilnih predstavnikov panoge pa pravi, da še niso doživeli tako napetega trga. Na nekaterih območjih je glede na čas, ko je plovilo potrebno, za najem na voljo le še peščica tankerjev, ponekod pa noben.

Pomanjkanje se zdaj pozna tudi pri manjših tankerjih.

Azijske rafinerije pri nekaterih nakupih ameriške nafte namesto supertankerjev, ki se za takšne poti običajno uporabljajo, najemajo tankerje tipa Aframax, ki lahko prepeljejo do 700.000 sodov. Po besedah trgovcev in ladijskih posrednikov pošiljke iz atlantskih pristanišč, tudi iz Brazilije, vse pogosteje prevažajo z dvema tankerjema tipa Suezmax, od katerih lahko vsak sprejme približno milijon sodov, namesto z enim supertankerjem z dvakrat večjo zmogljivostjo.

Zaradi tega so se zvišali tudi zaslužki lastnikov manjših tankerjev. Suezmaxi v povprečju prinašajo več kot 300.000 dolarjev na dan, kar je raven, ki je bila doslej običajna predvsem za plovbo na območja vojnih spopadov in z njih.

Za skokovito rast sta ključna dva dejavnika: posredne posledice konflikta med ZDA in Iranom ter velika stava južnokorejskega milijarderja, ki je cene ladijskega prevoza začela dvigovati že pred izbruhom vojne.

Tankerji, ki prevažajo nafto skozi Hormuško ožino, zaradi pretovarjanja tovora v bližini Omana ostajajo dlje časa na poti in s tem zasedajo več plovil. Drugi tankerji plujejo več tisoč milj okoli Afrike, da bi prevzeli tovor v Sredozemlju. Azijski kupci pa so doslej izpadle dobave z Bližnjega vzhoda nadomeščali z nafto iz obeh Amerik, ki mora prepotovati precej daljšo pot. Vse to dodatno obremenjuje razpoložljivo floto tankerjev in potiska cene prevozov navzgor. 

Za trgovce z nafto je ključno vprašanje, kako dolgo bodo lahko tako visoki stroški prevoza vztrajali. Terminske pogodbe za dizel v Evropi so blizu 200 dolarjev za sod, kar kaže, da morajo evropske rafinerije še vedno poskrbeti za čim več dobav. 

"Stroški prevoza doslej nikoli niso predstavljali pomembnega deleža končne cene nafte, zdaj pa imajo na naftnih trgih precej večjo vlogo," je dejal Xavier Tang, višji tržni analitik pri analitični družbi Vortexa. "To se posledično pozna tudi pri končnih kupcih."