Rešitev, ki za Evropo postaja nova ranljivost?

Nekoč je bila Evropa glede svoje energetske varnosti tako samozavestna, da je celo razmišljala o prepovedi uvoza ameriškega zemeljskega plina. To je bilo pred komaj desetimi leti, ko je bil ruski predsednik Vladimir Putin še dobrodošel v Berlinu in Parizu, ruski plin pa je ogreval evropske domove.

Od takrat je Kremelj začel vojno proti Ukrajini, ameriška industrija pridobivanja plina iz skrilavca pa je sprožila revolucijo, ki je Evropi že dvakrat priskočila na pomoč: najprej leta 2022, zdaj pa še leta 2026. Druga plat te zgodbe? Celina danes kupuje zelo velike količine ameriškega plina, kar odpira ključno vprašanje z energetskimi, gospodarskimi in diplomatskimi posledicami za Evropsko unijo: kdaj veliko postane preveč?

Ker Evropa od leta 2022 nima več dostopa do ruskih plinovodov, domača proizvodnja pa hitro upada, tako zaradi političnih kot geoloških razlogov, se je pri oskrbi obrnila na svetovni trg utekočinjenega zemeljskega plina. Prednost LNG je v tem, da se plin pri približno minus 160 stopinjah Celzija utekočini, nato pa ga je mogoče naložiti na tankerje in po svetu prevažati podobno kot nafto, s čimer odpade odvisnost od plinovodov. Tako ameriški LNG prihaja tudi do evropskih obal, Evropa pa ga uvaža v velikih količinah. Od začetka leta je približno 59 odstotkov evropskega uvoza LNG prišlo iz ZDA, aprila pa je ta delež dosegel 64 odstotkov, potem ko je zaprtje Hormuške ožine prekinilo dobave iz Katarja in Združenih arabskih emiratov. Delež se bo verjetno še povečal, saj bo Evropa pozneje letos ameriški plin potrebovala za polnjenje skladišč pred zimo.

Na večjih trgih surovin je nenavadno, da bi se pri več kot 30 do 40 odstotkih vseh nakupov zanašali na en sam vir. Odvisnost od enega dobavitelja pri več kot 60 odstotkih nakupov je izjemno redka. Evropa je tako močno vezana na en vir le še na nekaterih nišnih trgih, denimo pri manj razširjenih kovinah, kot so redke zemlje, galij ali volfram. Pa tudi tam ta odvisnost ni brez pomislekov: regija vlaga denar in politični kapital v njeno zmanjšanje.

Za zaprtimi vrati evropske uradnike ameriški LNG skrbi že nekaj časa. Ta skrb se je iz zasebnih pogovorov preselila v javno razpravo tik preden sta Izrael in ZDA 28. februarja napadla Iran. "Vemo, da se ne moremo zanašati na ruski plin, hkrati pa moramo paziti, da ne postanemo preveč odvisni od ameriškega," je januarja dejala Teresa Ribera, najvišja predstavnica EU za konkurenco. Nekaj dni pozneje je bil evropski komisar za energijo Dan Jorgensen še bolj neposreden: "Tvegamo, da bomo eno odvisnost zamenjali z drugo."

Zgodovina se očitno rada poigra z nami. Še leta 2016 je Evropa razpravljala o tem, ali bi omejila oziroma celo prepovedala uvoz ameriškega LNG, ker so predvsem politiki z levice nasprotovali hidravličnemu lomljenju oziroma frackingu, postopku za pridobivanje plina iz skrilavca. Francija je šla pri tem še korak dlje: velikima energetskima družbama Engie in Electricite de France je dala vedeti, naj ne sklepata novih pogodb z ameriškimi dobavitelji. Takratna ministrica za energijo Ségolène Royal je maja 2016 napovedala, da bo Francija preverila pravne možnosti za prepoved uvoza plina iz skrilavca in da se bodo morala podjetja preusmeriti na trge s konvencionalnim plinom.

Deset let pozneje je slika povsem drugačna. Evropa porabi več ameriškega plina kot kadarkoli prej. Razprava o omejevanju uvoza ameriškega LNG je leta 2026 zamrla skoraj takoj, ko se je pojavila v javnosti. Ko je izbruhnila vojna v Iranu, je Evropo znova zaskrbela zanesljivost oskrbe, tokrat z Bližnjega vzhoda. Ameriški LNG se je v tem trenutku pokazal kot rešitev, ne kot težava. Zdaj, ko se vojna končuje, pa bi moral Bruselj znova odpreti vprašanje, od kod Evropa danes dobiva energijo in na koga bo računala v prihodnje.

Najprej je treba ločiti resnično težavo od navidezne. Res je, da EU približno 60 odstotkov utekočinjenega zemeljskega plina kupuje iz ZDA. Toda celotna slika oskrbe s plinom je širša. Če prištejemo še plinovodne dobave iz Norveške, Alžirije, Libije in Azerbajdžana, ameriški delež v skupni oskrbi pade na približno 26 odstotkov. To je še vedno pomemben delež, vendar precej manj od približno 40 odstotkov, kolikor je pred vojno predstavljal ruski plin, dobavljen po plinovodih in kot LNG.

S političnega vidika je Donald Trump v Evropi morda res zelo nepriljubljen, vendar ni Putin, Bela hiša pa ni Kremelj. Tudi ameriške industrije LNG, ki je v zasebnih rokah, ni mogoče primerjati z Gazpromom, ruskim plinskim velikanom pod državnim nadzorom. Ameriški utekočinjeni plin ni enak ruskemu plinu iz plinovodov. Če prodajalec pri plinovodu zapre ventile, kupcu ne ostane skoraj nobena možnost. Pri LNG je drugače: dobave se sicer lahko ustavijo, vendar jih je z globalnega trga precej lažje nadomestiti, če je Evropa pripravljena plačati več od drugih kupcev.

Z gospodarskega vidika tokove plina usmerja trg, ne vlade. Če ameriški LNG prihaja v Evropo, je razlog preprost: Evropa je za ameriške proizvajalce trenutno cenovno najbolj privlačen trg, pravi Anne-Sophie Corbeau, strokovnjakinja za plin pri newyorškem Centru za globalno energetsko politiko.

Strokovnjaki za energetsko varnost kljub temu opozarjajo, da je najboljša zaščita pred motnjami v oskrbi vedno razpršenost virov. Gledano s tega vidika, se Evropa preveč naslanja na enega samega dobavitelja. To Washingtonu daje dodatno diplomatsko težo v pogovorih z Brusljem, predvsem pri trgovini in energetskih pravilih. A večje tveganje ni nujno to, da bi Trump ustavil izvoz LNG ali uvedel izvozne dajatve. Bolj problematično je, da velik del ameriškega utekočinjenega plina prihaja iz nekaj izvoznih terminalov, skoncentriranih ob obali Mehiškega zaliva v Teksasu in Louisiani. Močan orkan na tem območju bi lahko hitro povzročil resne motnje, podobno kot so neurja Katrina in Rita leta 2005 ter Gustav in Ike leta 2008 poškodovala ameriške naftne rafinerije.

Rešitev je večja razpršenost, ne le stran od ameriškega LNG, ampak tudi stran od prevelike odvisnosti od utekočinjenega plina nasploh. Evropa bi morala okrepiti domačo proizvodnjo plina, tudi na območju Severnega morja in, kjer je politično mogoče, s frackingom na kopnem. Hkrati bi morala pospešiti razvoj obnovljivih virov, predvsem sončne in vetrne energije v kombinaciji z baterijskimi sistemi, ter povečati proizvodnjo jedrske energije. Pri LNG pa bi morala sklepati dogovore tudi z drugimi dobavitelji. Težava je, da se številne evropske države izogibajo dolgoročnim pogodbam, ki so pogosto pogoj za zanesljive dobave. Kljub temu se od Kanade do Afrike razvijajo novi projekti, ki bi Evropi lahko ponudili več manevrskega prostora.

V najboljšem primeru bi Evropa delež ameriškega LNG znižala na varnejšo raven, zagotovo pod 50 odstotkov. Toda sedanje politične in tržne razmere jo potiskajo v nasprotno smer. Trumpu je obljubila več nakupov ameriških surovin, od leta 2027 namerava prepovedati ruski LNG, dobave iz Katarja in Združenih arabskih emiratov pa ostajajo negotove. Če ne bo previdna, bi se lahko v ne tako oddaljeni prihodnosti znašla v položaju, ko bi več kot tri četrtine vsega utekočinjenega plina dobivala iz ZDA.