Preverili smo strategijo "prodaj delnice maja in jih kupi jeseni" – ali zares deluje?

Vsako leto, ko koledarski list obrnemo na maj, se med vlagatelji znova začnejo razprave o znani naložbeni strategiji: "prodaj maja in odidi stran", torej prodaj delnice maja, umakni se s trga in se vrni jeseni. Strategija ima zgodovinsko podlago, vendar podrobnejši pogled razkriva, da slika vendarle ni tako preprosta, kot se pogosto prikazuje na spletu.

Kaj ta strategija pravzaprav pomeni

Bistvo strategije je precej preprosto. Vlagatelji konec aprila ali na začetku maja prodajo delnice, kapital čez poletje hranijo v gotovini ali ga preusmerijo v obveznice, na trg pa se vrnejo septembra ali oktobra. Logika v ozadju se na prvi pogled zdi smiselna. Borze so v zgodovini od maja do oktobra pogosto dosegale slabše rezultate kot v obdobju od novembra do aprila, ko je institucionalni kapital na trgu dejavnejši.

Zakaj številni menijo, da je strategija smiselna

Simulacije, ki temeljijo na evropskem indeksu STOXX Europe 600, kažejo, da je strategija od leta 1987 do danes prinašala povprečni letni donos v višini devet odstotkov, kar je več kot pri klasičnem pristopu "kupi in drži". S preusmeritvijo denarja v državne obveznice v poletnem obdobju se povprečni letni donos poveča celo na 11 odstotkov, kar je na prvi pogled zelo privlačno.

A če gledamo samo povprečne številke, lahko hitro dobimo napačen vtis. Za temi rezultati se skriva precej bolj neenotna zgodba, povprečja brez širšega konteksta pa lahko pri vlaganju pogosto vodijo do napačnih sklepov.

 

Zakaj strategija v resnici ne deluje

Ugotovitve Deutsche Bank kažejo, da je bila strategija v kar 25 od 39 analiziranih let slabša od preprostega pristopa "kupi in drži". Z drugimi besedami, vlagatelj, ki bi sledil tej strategiji, bi več kot polovico časa zaostajal za trgom.

Njen na videz impresiven kumulativni donos v celoti temelji na le treh letih, 1998, 2001 in 2002, ko so trgi poleti doživeli močne padce. Brez teh specifičnih let strategija ne bi dosegla dobrih rezultatov. Ko iz analize izključimo ta tri leta, letni donos upade na 10 odstotkov, stopnja uspešnosti pa pri vseh analiziranih indeksih in kombinacijah z obveznicami ali gotovino ostane pod 50 odstotki.

To pomeni, da bi bili z metom kovanca približno enako natančni kot s to strategijo, zato v resnici ne bi ustvarili prednosti pred najbolj znanim pristopom "kupi in drži".

Na ameriškem trgu je slika še manj ugodna. Analiza indeksa S&P 500 od leta 1973 do danes kaže, da je strategija prinašala 9,3 odstotka na leto, v primerjavi z 10 odstotki, kolikor je ustvaril preprost pristop "kupi in drži". Lani, ko so ameriške delnice od maja do septembra zrasle za 14 odstotkov, državne obveznice pa so prinesle le tri odstotke, bi vlagatelj, ki bi sledil tej strategiji, za trgom zaostal za kar 11 odstotnih točk. Ena napačna sezona lahko tako izbriše večletni trud, saj vam nihče ne zagotavlja, da se bodo znova ponovila leta s poletnim borznim zlomom.

Kaj to pomeni za malega vlagatelja

Tu pridemo do bistva: strategija "prodaj maja" je za male vlagatelje večinoma neprimerna, in sicer iz več razlogov.

Vsak izstop s trga in vnovični vstop nanj pomenita transakcijske stroške in davčne obveznosti od ustvarjenega dobička. Ti stroški lahko individualnemu vlagatelju poberejo velik del donosa, ki ga strategija tako in tako ne zagotavlja. Poleg tega v času, ko ste zunaj trga, zamujate dividende, ki jih podjetja pogosto izplačujejo prav v poletnem obdobju.

Najslabši scenarij je videti tako: maja prodate, trg poleti še vedno raste, vi pa se znajdete v položaju, ko se vam noben trenutek ne zdi dovolj varen za vnovični nakup, ker se indeksi že zdijo dragi. Raziskave dosledno kažejo, da tempiranje trga dolgoročno ne deluje niti pri profesionalnih upravljavcih skladov. Za individualnega vlagatelja, ki trga ne spremlja 24 ur na dan, lahko to pomeni niz napačnih odločitev z visokimi stroški.

Potrpežljivost in diverzifikacija sta odgovor

Pravo vprašanje ni, kdaj izstopiti s trga in kdaj se nanj vrniti, temveč kaj kupiti in zakaj. Tempiranje trga lahko zaradi ene napačne odločitve izniči donose, ki ste jih gradili več let.

Odgovor, ki ga trg vedno znova potrjuje, se skriva v podjetjih s kakovostnim poslovnim modelom in močno konkurenčno prednostjo oziroma v tem, kar se v naložbenem žargonu imenuje moat. To so podjetja z blagovnimi znamkami, ki jih potrošniki ne želijo zamenjati, patenti, ki ščitijo dobičkonosnost, mrežnimi učinki, zaradi katerih je prehod h konkurenci drag, ali stroškovno strukturo, ki jo drugi težko posnemajo. Prav takšna podjetja lahko prenesejo recesije, inflacijo, visoke obrestne mere in sezonske padce ter iz teh obdobij izidejo brez večjih motenj v poslovanju.

Razpršitev naložb v takšna podjetja se je ob reinvestiranju dividend in dovolj dolgem časovnem obdobju vlaganja zgodovinsko izkazala za učinkovitejšo od poskusov premagovanja tržnega koledarja. Potrpežljivost ni pasivnost, temveč aktivna strategija, ki temelji na temeljni vrednosti podjetij, ne na mesecu v letu.

Zgodba za klike, ne pa za donose

"Prodaj maja" je zanimiva zgodba za finančne portale in dobra vaba za klike, a kot naložbena strategija je približno tako zanesljiva kot vremenska napoved za tri mesece vnaprej. Njen uspeh temelji na treh specifičnih letih v skoraj štirih desetletjih, medtem ko več kot polovico časa prinaša slabše rezultate kot preprosto vztrajanje na trgu.

Za malega vlagatelja odgovor ni v iskanju popolnega trenutka za izstop s trga in vrnitev nanj. Odgovor je v iskanju podjetij, katerih poslovanje razume, ki imajo resnično in dolgoročno konkurenčno prednost ter katerih vodstvu zaupa. Nato jim je treba dati čas, da opravijo svoje. Trg je kratkoročno lahko nepredvidljiv, dolgoročno pa nagrajuje lastnike kakovostnih podjetij.