Konec "carry trada": kako S&P 500 plačuje ceno japonskega dolga

Ob gledanju novic se vse zdi popolno: BDP raste, recesija je odpisana, vse je pripravljeno za "mehak pristanek". A vlagatelj je ob pogledu na svoj portfelj zbegan: delnice stagnirajo, padajo ali se borijo. Vsak, ki je v zadnjih tednih spremljal ameriški delniški trg, občuti to kognitivno disonanco. Če je vse tako popolno in se tehnološka podjetja kar tepejo, katero bi vložilo milijarde v drugo, v čem je torej težava?

Še vedno prevladuje mantra, da ne moreš zgrešiti, če slediš indeksu S&P 500. In res: pasivno vlaganje deluje odlično, dokler plima dviguje vse čolne. Kaj pa se zgodi ob oseki? Na prvi pogled se zdi, da ljudje pozabljajo, da borza ni enaka ekonomiji. Ekonomija je motor, a borzo poganja le eno: denar. Natančneje: likvidnost.

In prav likvidnost je v zadnjem času težava. Ta pipa je bila naglo in močno zaprta. Kdo jo je zaprl? Japonska.

Japonski bankomat ostal brez elektrike

Kdor je sledil trgu, je verjetno svoj portfelj napolnil z velikimi tehnološkimi igralci. Ta podatek je odločilen za nadaljevanje zgodbe. Tak portfelj se zdaj v veliki meri bori zaradi t. i. yen carry tradea. Čeprav se sliši kompleksno, je v resnici precej preprosto.

Japonska je več let delovala kot globalni bankomat. Obrestne mere so bile pri nič odstotkih. Veliki igralci so si izposojali denar v jenih skoraj brezplačno, ga pretvarjali v dolarje in kupovali ameriške delnice. To je bila nevidna sila, ki je pogosto gnala trg navzgor tudi brez realne podpore v poslovanju podjetij.

Kdor je to izkoristil, je ujel ta val. A ko so Japonci zvišali obrestne mere in se je jen okrepil, je ta brezplačni denar nenadoma postal drag.

Skladi morajo vrniti milijarde, tokrat z obrestmi, ki se ne izplačajo, in tu se ustavi. Da bi vrnili dolg, morajo prodati, kar imajo. In česa imajo največ?

Da ne bomo govorili brez podlage, si pomagajmo z matematiko, ki najbolje pokaže, s kakšno silo imamo opravka.

Deutsche Bank navaja podatke, ob katerih se lahko zvrti v glavi: neto mednarodne naložbe japonskih vlagateljev znašajo 3,5 tisoč milijard dolarjev, k temu je treba prišteti še milijardo prek tujih posojil njihovih bank. Ko vse seštejemo in odštejemo, je ocenjena vrednost tistega famoznega carry trada okoli 3,4 tisoč milijard dolarjev.

Če se vam te številke zdijo abstraktne, ponujamo preprosto primerjavo: to je celotna Microsoftova tržna kapitalizacija.

Torej ne govorimo o nepomembni rotaciji kapitala. Govorimo o likvidnosti v velikosti likvidnosti enega največjih podjetij na svetu, ki se mora premakniti. Pričakovati, da bo tak premik minil brez potresa, je najmanj naivno.

Tvoj tehnološki portfelj plačuje tuji davek

Marsikdo bo rekel, da delnice tehnoloških podjetij upadajo, ker so vrednotenja prenapihnjena. A kot pri večini stvari, tudi tu ni vse črno-belo – prenapihnjene vrednosti so le del zgodbe.

Ko velik fond nujno potrebuje gotovino za poplačilo dolga na Japonskem, ne prodaja nepremičnin ali naložb v zasebni kapital, saj bi to trajalo predolgo. Prodaja tisto, kar lahko v sekundi pretvori v denar: delnice Appla, Amazona, Nvidie, ki so najlikvidnejše delnice na svetu. Uporabljajo se kot bankomat.

Delnice torej ne izgubljajo vrednosti, ker bi bila podjetja slaba. Vsaj za zdaj ne. Upadajo, ker nekaterim velikim igralcem gori pod nogami in potrebujejo denar. Portfelj s podjetji iz S&P 500 je samo kolateralna žrtev njihovega čiščenja bilanc.

Kam zdaj?

V času nastajanja tega prispevka večina še vedno kriči: Kupuj, ko pada (Buy the dip)! Morda imajo prav, a v trenutnih okoliščinah je slepo sledenje indeksu S&P 500, blago rečeno, tvegano.

Če morajo tisti, ki zdaj prodajajo, nujno prodati za vsako ceno, se odpira prostor za drugo igro. Mogoče bodo dolgočasna podjetja postala veliko zanimivejša. Komunalne storitve, zdravstvo in podobni sektorji delujejo tudi brez cenejšega japonskega denarja.

Posebno poglavje so podjetja z majhno tržno kapitalizacijo (small caps). Mala ameriška podjetja (Russell 2000) pogosto ostanejo pod radarjem takih globalnih denarnih tokov. Če Fed zniža obresti, bi lahko zadihala.

In na koncu, kot dobro ve Warren Buffet, je tu še gotovina. Imeti denar pri roki, dokler se razmere ne umirijo, ni neumno.

Potrpežljivo čakamo, kdo nam bo prvi očital, da je pravočasno opozoril, kam vse to vodi. Bodo to tisti, ki kričijo, da je konec sveta, ali tisti, ki še vedno slepo verjamejo, da delnice samo rastejo (stoks go only up)? Oba tabora sta že zdaj neverjetno glasna. Resnica pa je, kot vedno, nekje vmes.