Nafta in plin upadla, Iran preučuje ameriški predlog za konec vojne

Cene nafte so začasno padle pod 100 dolarjev za sod, cene plina pa so močno zdrsnile, potem ko je Iran začel preučevati nov ameriški predlog za končanje skoraj 10 tednov trajajoče vojne.

Referenčna cena nafte brent je v Londonu izgubila do 12 odstotkov in padla na 96,75 dolarja za sod, medtem ko se je ameriška nafta West Texas Intermediate pocenila za do 13 odstotkov. Evropski zemeljski plin je izgubil do 14 odstotkov. Pozneje so se izgube delno zmanjšale, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump na družbenem omrežju Truth Social zapisal, da se bo "bombardiranje začelo", če Iran ne sprejme predloga.

Po besedah vira, seznanjenega z dogajanjem, bi enostranski memorandum o soglasju, ki ga je pripravila ameriška stran, ob iranskem sprejetju vodil v postopno ponovno odprtje Hormuške ožine in odpravo ameriške blokade iranskih pristanišč. Končnega dogovora sicer še ni, podrobna pogajanja o iranskem jedrskem programu pa naj bi sledila pozneje.

Novica o možnem preboju – o kateri je prvi poročal Axios – prihaja v času, ko se Trump sooča z vse večjim pritiskom, naj konča konflikt, ki ga je skupaj z Izraelom začel konec februarja. K diplomatskemu pritisku za končanje vojne se je pridružila tudi Kitajska, le dva dni po tem, ko so spopadi v ključni ožini dvignili cene nafte in okrepili strahove, da se premirje med ZDA in Iranom krha.

Iran naj bi svoj odgovor na ameriški predlog prek posrednika Pakistana poslal v naslednjih dveh dneh. Po poročanju iranske poluradne agencije ISNA naj bi del predloga vseboval "pretirane in nerealistične zahteve", ki so jih iranske oblasti že zavrnile.

"Cene nafte se odzivajo na spremembo razpoloženja in ne na temeljna razmerja na trgu," je dejal analitik pri UBS Giovanni Staunovo. "Še vedno ni jasno, kdaj bi se pretok skozi ožino lahko normaliziral."

Cene surove nafte so od začetka konflikta konec februarja zrasle za približno 40 odstotkov, saj je bilo z globalnih trgov izločenih več sto milijonov sodov nafte iz Perzijskega zaliva. Pretok skozi Hormuško ožino je omejen zaradi dvojne blokade – Iran ovira ladijski promet, ZDA pa preprečujejo dostop do iranskih pristanišč.

Iran je v sredo sporočil, da bi bil varen prehod skozi ožino v okviru novega protokola zagotovljen.

Na srečanju v Pekingu je kitajski zunanji minister Wang Yi iranskega kolega Abbasa Araghchija pozval k nadaljevanju pogajanj in poudaril, da "obnovitev sovražnosti ni priporočljiva". To se dogaja pred napovedanim srečanjem Trumpa s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom 14. in 15. maja.

Trump je v torek dejal, da bodo ZDA začasno ustavile spremljanje ladij skozi Hormuško ožino, da bi omogočile dosego dogovora z Iranom. Po njegovih besedah je bila odločitev sprejeta na zahtevo Pakistana, ki posreduje v pogajanjih, ter drugih držav.

Pred tem je ameriški državni sekretar Marco Rubio dejal, da so ofenzivne operacije proti Iranu zaključene.

 

Trump sicer že večkrat trdi, da je bil dosežen pomemben napredek v pogajanjih, vendar konkretnih rezultatov doslej ni bilo. Iranski predsednik Masoud Pezeshkian je v torek ameriško stališče označil za nerealistično in dejal, da se Teheran ne bo "na koncu podredil enostranskim zahtevam".

Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je medtem potrdil, da premirje, sklenjeno pred manj kot mesecem dni, še vedno velja. Predsednik združenega štaba ameriške vojske Dan Caine pa je ocenil, da iranski napadi na ladje v Perzijskem zalivu in energetsko infrastrukturo v Združenih arabskih emiratih ne pomenijo kršitve premirja.

Zaprtje Hormuške ožine je po njegovih besedah ujelo več kot 1.550 komercialnih ladij s približno 22.000 mornarji v Perzijskem zalivu.

Kljub morebitnemu preboju v pogajanjih bo normalizacija energetskih trgov trajala dlje časa. "Ko se ožina ponovno odpre, bo trajalo približno pol leta, da se trg nafte vrne v normalno stanje," je dejal finančni direktor družbe Equinor Torgrim Reitan. "Pri plinu bo to trajalo bistveno dlje."

Dejanska zapora Hormuške ožine je odrezala približno petino svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom. Čeprav večina teh količin običajno odide v Azijo, motnje povečujejo konkurenco za omejene globalne dobave, zlasti v času, ko Evropa pred zimo polni skladišča plina.