Nafta in plin v 2026: od geopolitičnega šoka do dolgotrajnega strahu

Razglašeno dvotedensko premirje od 8. aprila 2026 v ameriško-iranskem konfliktu zmanjšuje kratkoročni cenovni stres na energetskih trgih, vendar ne odpravlja temeljnega problema – geopolitične krhkosti ključnih energetskih poti.

Za vlagatelje to pomeni, da se volatilnost vrača kot trajna značilnost, ne kot začasna anomalija. V okolju, kjer je mir negotov, infrastruktura pa ranljiva, ostajajo cene energentov zelo občutljive, vsak ponovni izbruh konflikta pa bi imel še večji in '’bolj boleč'’ vpliv na cene kot ta.

V marcu 2026 je energetske trge zaznamoval močan geopolitični šok brez primere po letu 2022, z eskalacijo konflikta na Bližnjem vzhodu, ki je neposredno prizadel največjo svetovno energetsko arterijo – Hormuško ožino. Trgi so zelo hitro v cene vključili scenarij fizične prekinitve dobave, zlasti nafte in LNG, kar je povzročilo eksplozijo volatilnosti in močno rast cen energentov.

Ključni dejavnik rasti cen nafte v marcu je bilo tveganje zaprtja Hormuške ožine, ki se je nato tudi uresničilo. Skozi ožino v mirnodobnih razmerah potuje približno 20 odstotkov svetovne nafte.  Eskalacija od konca februarja je hitro potisnila ceno nafte Brent nad 100 dolarjev na sod; zaradi sekundarnih šokov – napadov na infrastrukturo in širjenja konflikta v Perzijski zaliv – je cena dosegla tudi približno 115 dolarjev.

Kapitalski trg je to tveganje ''nagradil'' z močno rastjo delnic naftnih podjetij, zlasti tistih z nizkimi stroški preloma donosnosti (break-even) in močnimi denarnimi tokovi. Energetski sektor je bil eden absolutnih zmagovalcev prvega četrtletja 2026, medtem ko je ''vojna premija'' v ceni nafte dosegla zgodovinsko visoke ravni.

Razglasitev dvotedenskega premirja med ZDA in Iranom 8. aprila je prinesla nenadno korekcijo – Brent je padel pod 100 dolarjev, prav tako cene delnic energetskih podjetij. Kljub temu padcu so cene nafte še vedno približno 30 dolarjev višje kot pred izbruhom konflikta, kar pomeni, da trg ne verjame v hitri povratek v ''normalno'' stanje.

Hkrati je razglašeno oziroma sprejeto premirje izrazito krhko, zato bi lahko vsak znak njegovega kršenja hitro vrnil cene nad 100 dolarjev, medtem ko je tudi v bolj optimističnem scenariju prostor za padec pod 90 dolarjev omejen.

Za dodatni vpogled v dejanska pričakovanja trga poskrbi analiza terminskih krivulj in opcijskih premij. Kljub korekciji promptnih cen po razglasitvi premirja ostaja terminska krivulja nafte Brent izrazito v stanju backwardationa, kar signalizira, da trg kratkoročna tveganja dojema kot bistveno večja od dolgoročnih. Z drugimi besedami, cene terminskih pogodb kažejo, da se trenutni padec dojema kot taktično olajšanje, ne kot začetek trajne normalizacije.

Hkrati so premije za opcije z višjimi izvršilnimi cenami (strike) ostale povišane, kar kaže, da trg še vedno plačuje zavarovanje pred ekstremnimi scenariji, vključno z vrnitvijo cen nad 110 dolarjev na sod v primeru nove eskalacije.

Del izrazitih cenovnih premikov v marcu ni bil zgolj posledica fizičnega tveganja dobave, temveč tudi nenadnega premika špekulativnih pozicij. Hedge skladi in strategije CTA so agresivno povečevali neto dolge pozicije v nafti in evropskem plinu, kar je dodatno okrepilo volatilnost. Razglasitev premirja je nato sprožila hitro zapiranje dela teh pozicij, kar pojasnjuje nenadno, a tehnično pogojeno korekcijo cen.

Zaradi takšne strukture trga so cene izjemno občutljive za novice, pri čemer lahko že relativno majhni geopolitični signali povzročijo nesorazmerno velike premike.

Plin: strukturna razdeljenost Evrope in ZDA

Še izrazitejši šok je viden na trgu zemeljskega plina, kjer smo bili priča zgodovinskemu razhajanju evropskih (TTF) in ameriških (Henry Hub) cen. Medtem ko je Henry Hub ostal razmeroma stabilen, podprt z močno domačo proizvodnjo in visokimi zalogami, je TTF ''eksplodiral'' in v nekaj tednih zrasel tudi do 80 odstotkov.

Ključni razlog je bila blokada tokov LNG iz Katarja po napadih na obrate v Ras Laffanu in skoraj popolni paralizi Hormuške ožine. Katar, ki zagotavlja približno 20 odstotkov svetovnega LNG, je tako rekoč izpadel s trga, zaradi česar je Evropa – že tako strukturno odvisna od LNG po izgubi ruskega plina – postala izjemno ranljiva.

V tem kontekstu smo tudi pri Bloombergu Adria revidirali pričakovane cene TTF za leto 2026 na 50 do 60 EUR/MWh (s prejšnjih 30 do 35 EUR/MWh). Močna rast cen zemeljskega plina pa znova zastavlja vprašanje industrijske konkurenčnosti Evrope.

Hkrati je Henry Hub ostal ''geopolitično izoliran'', s cenami okoli 3 do 4 USD/MMBtu, kar potrjuje globoko regionalizacijo energetskih trgov in trajno visoko razhajanje med HH in TTF, dokler ostaja logistika LNG omejena.

Olajšanje po razglasitvi premirja bolj spominja na ''izpust pare iz pregretega sistema'' kot na trajni ''reset''. Čeprav so se pojavili prvi znaki omejenega prometa skozi Hormuško ožino, Iran še vedno ohranja nadzor nad prehodom  in ga pogojuje z vrsto tehničnih in varnostnih zahtev.

Če se izkaže, da je premirje zgolj ''kupovanje časa'' za Iran – zaradi konsolidacije vojaških zmogljivosti, diplomatskega pozicioniranja ali doseganja notranjepolitičnih ciljev – bi lahko bila ponovna rast cen nafte izjemno ''boleča''. Trg je zdaj bolj občutljiv kot februarja: zaloge so nižje, infrastruktura delno poškodovana, zaupanje v varnost dobave pa trajno načeto.

V takšnem primeru bi se lahko nafta zelo hitro vrnila nad 100 dolarjev z možnostjo testiranja prejšnjih vrhov že ob prvih znakih eskalacije. Plin TTF bi lahko znova poskočil v razpon 70 do 100 EUR/MWh, zlasti če se tokovi LNG iz Katarja ne normalizirajo ali če pride do dodatnega šoka (hladna zima, težave z norveškimi nahajališči). Razhajanje med indeksoma Henry Hub in TTF bi ostalo zgodovinsko visoko, kar bi dodatno utrdilo strukturni razkorak med evropskim in ameriškim energetskim trgom.

Podaljšano obdobje visokih cen energentov ima pomembne makroekonomske posledice, zlasti za Evropo. Rast cen nafte in plina ponovno odpira inflacijske pritiske prav v času, ko se je pričakovalo postopno umirjanje, kar zmanjšuje prostor za monetarno rahljanje in podaljšuje obdobje restriktivne politike.

Na fiskalni ravni izvoznice energije beležijo kratkoročne dobičke, medtem ko se uvoznice soočajo s poslabšanjem trgovinskih bilanc in dodatnim pritiskom na subvencije za gospodinjstva in industrijo. Tako energetski šok preraste iz tržnega v širše makroekonomsko tveganje.

Premirje znižuje cenovne ravni in blaži najhujše scenarije, vendar cen energentov ne vrača na prejšnje ravni – dolgoročno ostajamo v režimu višje ''osnovne'' cene nafte in trajno dražjega evropskega plina.

Višja cena nafte kratkoročno povečuje dobičkonosnost sektorja, dolgoročno pa pospešuje uničevanje povpraševanja in energetski prehod, kar omejuje vzdržnost teh dobičkov. Promet, ki zajema največji del povpraševanja po nafti, se hitro spreminja. Električna vozila so že izrinila več kot 1,3 milijona sodov nafte dnevno, do leta 2030 pa naj bi ta številka narasla na 5 milijonov sodov. Energetski sektor postopno izgublja pomen, v ospredju ostaja petrokemija, industrija pa postaja segment z divergentnimi trendi (upad v državah OECD, rast zunaj OECD).

Čeprav so geopolitične napetosti ustvarile pogoje za skoke cen nafte nad 100 dolarjev, se strinjamo s prevladujočim tržnim pogledom, da bo trg v letu 2026 vstopil v pomemben presežek ponudbe – seveda ob predpostavki normalizacije proizvodnje in tokov nafte ter derivatov na Bližnjem vzhodu. Nedavna odločitev OPEC, da ne poveča proizvodnje, je še ena potrditev teh pričakovanj. Večina strokovnjakov pričakuje, da bo povprečna cena nafte Brent v letu 2026 padla proti 60 dolarjev na sod zaradi rasti proizvodnje zunaj zavezništva OPEC+, če se konflikt med ZDA in Iranom konča.

Kljub temu je ob upoštevanju krhkosti premirja in poškodb proizvodnih zmogljivostih na Bližnjem vzhodu pomembno pripraviti različne scenarije. V naslednjih šestih do 12 mesecih se bo trg energentov verjetno gibal v okviru treh scenarijev: (1) deeskalacija in normalizacija tokov, kjer bi se Brent stabiliziral v razponu 80 do 90 USD, TTF pa okoli 40 do 50 EUR/MWh; (2) nestabilno premirje kot osnovni scenarij z Brentom pri 90 do 105 USD in TTF pri 50 do 70 EUR/MWh; (3) ponovna eskalacija, ki bi lahko zelo hitro potisnila nafto nad 110 dolarjev, evropski plin pa proti 80 do 100 EUR/MWh.