Nobena regija na svetu ne proizvede več nafte in plina kot države ob Perzijskem zalivu. Večino te energije je mogoče izvoziti le s tankerji, ki plujejo skozi Hormuško ožino, pomorsko pot, ki je dejansko zaprta že več kot tri mesece, odkar so ZDA in Izrael konec februarja začeli vojno proti Iranu.
Motnje so se razširile po vsem svetovnem gospodarstvu. Dobava nafte, plina in drugih surovin se je zaostrila, kar je cene potisnilo precej nad ravni pred vojno.
Zdaj se pojavlja upanje, da bi se razmere lahko kmalu spremenile. ZDA in Iran sta 15. junija napovedala začasni dogovor o ustavitvi vojne in ponovnem odprtju ožine, uradni sporazum pa naj bi podpisala 19. junija. Energetski in ladijski trgi so novico sprejeli s previdnim optimizmom, vendar ključna vprašanja o tem, kako bo plovna pot znova odprta in katera pravila bodo veljala za prehod, ostajajo neodgovorjena.
Vojna je hkrati razkrila ranljivost te poti in spodbudila razpravo o tem, ali je lahko svetovna trgovina z energenti še naprej tako močno odvisna od ene same strateške ožine.
Kakšen je pomen Hormuške ožine?
Hormuška ožina leži med Iranom na severu ter Združenimi arabskimi emirati in Omanom na jugu. Povezuje Perzijski zaliv z Indijskim oceanom. Dolga je približno 161 kilometrov, na najožjem delu pa široka le okoli 39 kilometrov. Plovna pasova v obe smeri sta široka le približno tri kilometre.
Ožina je ena ključnih poti za svetovni energetski trg, saj skoznjo poteka približno petina svetovne oskrbe z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom. Savdska Arabija, Irak, Iran, Kuvajt, Bahrajn, Katar in Združeni arabski emirati v običajnih razmerah skozi Hormuz izvažajo surovo nafto, večina teh pošiljk pa je namenjena v Azijo.
V zalivskih državah delujejo tudi rafinerije, ki proizvajajo velike količine dizelskega goriva, letalskega goriva, nafte, ki se uporablja za proizvodnjo plastike in bencina, ter drugih naftnih derivatov, ki se prek ožine izvažajo po vsem svetu.
Hormuz ni ključen le za energetske tokove, temveč je tudi strateška prometna točka za proizvode, kot so aluminij, gnojila in celo helij, ki se uporablja pri proizvodnji polprevodnikov.
Kako je vojna z Iranom vplivala na plovbo skozi Hormuško ožino?
Ladijski promet skozi Hormuško ožino se je od začetka vojne močno upočasnil. Povprečno število dnevnih prehodov skozi ožino je padlo na manj kot deset plovil na dan, medtem ko jih je bilo v mirnem času približno 135. Takšen padec prometa je regionalne proizvajalce nafte prisilil, da so ustavili večino proizvodnje, saj jim je začelo primanjkovati prostora za skladiščenje surove nafte.
Dejansko zaprtje ožine je bilo predvsem posledica iranskega odziva na ameriške in izraelske napade na njegovo ozemlje. Teheran je poleg povračilnih napadov uvedel stroge omejitve za plovbo skozi Hormuz in občasno napadal plovila v Perzijskem zalivu in njegovi okolici. Varnostna tveganja so postala tako velika, da je večina ladjarjev prenehala pošiljati ladje skozi ta prehod.
Nekatera plovila so se kljub temu še naprej odločala za tvegano plovbo, v nekaterih primerih tudi tako, da so izklopila transponderje, da bi se izognila zaznavi. Obstajajo tudi znaki, da je ameriška vojska nekaterim plovilom tiho pomagala pri prehodu skozi ožino. Iran je medtem nekaterim ladjam dovolil plovbo po koridorju blizu svoje obale, pogosto po pogajanjih o varnem prehodu, v nekaterih primerih pa naj bi zahteval tudi plačila v višini do dveh milijonov dolarjev.
Motnje so se še poglobile sredi aprila, ko so ZDA v Omanskem zalivu uvedle blokado ladij, povezanih z Iranom, da bi Teheran prisilile k ponovnemu odprtju plovne poti. Iran se pritisku ni uklonil. Maja je razširil območje okoli ožine, za katero si lasti nadzor, in ustanovil novo institucijo, Persian Gulf Strait Authority, pristojno za nadzor prehodov skozi ožino.
Iranski predstavniki so razpravljali tudi o uvedbi neke oblike stalnega sistema pristojbin, usklajenega z Omanom, ki leži južno od ožine. Napetosti so se dodatno zaostrile v začetku junija, ko so ameriške sile streljale na več ladij v ožini, med njimi tudi na naftni tanker, za katerega je Washington trdil, da je kršil blokado. V incidentu so umrli trije indijski mornarji.
Kaj ameriško-iranski dogovor pomeni za Hormuško ožino?
V okviru začasnega mirovnega dogovora sta se ZDA in Iran dogovorila o prekinitvi medsebojnih napadov in ponovnem odprtju Hormuške ožine takoj po uradnem podpisu sporazuma. Iran naj bi v poznejši fazi dobil tudi delno omilitev naftnih sankcij.
Številne ključne podrobnosti kljub temu še niso javno znane, med drugim, kako naj bi ožino ponovno odprli, katere omejitve bi lahko ostale v veljavi in kdo bo urejal promet skoznjo. Iran je sporočil, da bosta plovbo skozi ožino nadzorovala Teheran in Oman, kar kaže, da si želi ohraniti določen nadzor nad to plovno potjo, namesto da bi se razmere preprosto vrnile v predvojno stanje. Dogovor med ZDA in Iranom hkrati odpira 60-dnevna pogajanja o prihodnosti iranskega jedrskega programa, kar poudarja njegovo začasno naravo.
Zato sporazum najverjetneje ne bo takoj prinesel vrnitve rednega prometa na raven pred vojno. Ladjarji bodo potrebovali zagotovila, da bodo lahko plovila, ki jih pošljejo v Perzijski zaliv, od tam tudi varno izplula, brez dolgih zamud ali novih tranzitnih pristojbin. Tudi odpravljanje zastoja ladij, ki čakajo na prehod skozi ožino, bi lahko trajalo več tednov.
Ali ima Iran pravico nadzorovati Hormuško ožino?
V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu lahko države izvajajo suverenost do 12 navtičnih milj oziroma približno 22 kilometrov od svoje obale. To območje se imenuje teritorialno morje.
Hormuška ožina poteka skozi teritorialne vode Irana in Omana. Države pa morajo tujim plovilom omogočiti tako imenovani neškodljiv prehod skozi svoje teritorialno morje in ne smejo ovirati neškodljivega oziroma tranzitnega prehoda skozi ožine, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo. Konvencija določa tudi, da države tujim ladjam ne smejo zaračunavati zgolj prehoda skozi svoje teritorialno morje.
Čeprav je iranska vlada leta 1982 podpisala konvencijo UNCLOS, je iranski parlament ni nikoli ratificiral.
Ali lahko proizvajalci nafte obidejo Hormuško ožino?
Kuvajt, Katar in Bahrajn nimajo drugih izvedljivih poti za izvoz svojih energentov.
Savdska Arabija, ki skozi Hormuz izvozi največ nafte, je del izvoza preusmerila po naftovodu, ki poteka proti zahodu do pristanišča Janbu ob Rdečem morju. Maja je iz Janbuja izvozila 3,65 milijona sodov surove nafte na dan, kar je nekaj več kot polovica januarskega obsega izvoza, zadnjega meseca pred zaprtjem Hormuške ožine, ko dobava še ni bila motena. Čeprav lahko naftovod prepelje do sedem milijonov sodov na dan, je del nafte namenjen domači porabi, sama trasa pa je bila tarča iranskih napadov.
Tudi Združeni arabski emirati lahko Hormuz obidejo po naftovodu, ki njihova naftna polja povezuje s pristaniščem Fudžajra ob Omanskem zalivu. Vendar ta pot omogoča prevoz manj kot polovice običajnega obsega izvoza države, infrastruktura na obeh koncih pa je bila tarča napadov. Državna družba Abu Dhabi National Oil Co. zato pospešuje gradnjo drugega naftovoda, s katerim naj bi do leta 2027 podvojila izvozne zmogljivosti iz Fudžajre.
Irak ima le malo izvedljivih alternativ. Naftovod do turškega sredozemskega pristanišča trenutno ni povezan z glavnimi naftnimi polji na jugu države, načrti za obnovitev izvoza prek sosednjih Jordanije in Sirije pa bi omogočili le delček količin, ki jih Irak običajno pošilja skozi Hormuz.
Motnje so tudi azijske države, ki so med najbolj odvisnimi od bližnjevzhodne oskrbe, spodbudile k iskanju nafte drugje, tudi v ZDA. Čeprav so te alternative pogosto dražje, so številni uvozniki pripravljeni plačati višje premije, da bi si zagotovili dobavo. Kriza je hkrati razkrila tveganja prevelike odvisnosti od ene same trgovske poti, kar bi lahko tudi po ponovnem odprtju ožine pospešilo prizadevanja za diverzifikacijo virov surove nafte.
.webp){kind=icon}
