Trumpov načrt, ki se (za zdaj) ni uresničil

"Amerika bo spet postala proizvodna država," je pred natanko letom dni v svojem inavguracijskem govoru ponosno razglasil 47. predsednik ZDA Donald Trump. Njegov velikopotezni carinski načrt, ki je bil javnosti predstavljen kot pomoč ameriškim delavcem in sredstvo, da bi tujim državam preprečili "izkoriščanje ZDA", je do zdaj imel ravno nasprotni učinek.

Posebno pozornost je pritegnila napoved ob tako imenovanem "dnevu osvoboditve" lanskega aprila, ko je predsednik Trump napovedal uvedbo visokih carin za ves svet. Ob tem je obljubil, da se bodo tovarne vrnile z vso silo. Kako se je doslej izkazal ameriški proizvodni sektor? Ali so se začela ustvarjati tovrstna delovna mesta, kot je obljubil predsednik, in katera podjetja so se zavezala, da bodo zgradila svoje tovarne?

Doslej brez uspeha

Trumpova administracija je carine predstavila kot orodje za vnovično oživitev domače industrije in vrnitev proizvodnje v ZDA, kar naj bi odprlo nova delovna mesta. Po tej logiki naj bi višje trgovinske ovire – povprečna efektivna carinska stopnja je kar 16,8 odstotka – spodbudile podjetja, da več proizvajajo doma, zmanjšajo odvisnost od tujih dobaviteljev ter s tem krepijo ameriško delovno silo.

Vse od zloglasnega "dneva osvoboditve" zaposlenost v proizvodnih dejavnostih vsak mesec upada. Danes v ameriških tovarnah dela približno 12,7 milijona ljudi, kar je okoli 72 tisoč manj kot na začetku lanskega aprila. Število zaposlenih v proizvodnji v ZDA je doseglo vrh junija 1979, ko je bilo v tovarnah zaposlenih približno 19,6 milijona Američanov.

"Za zdaj podatki ne kažejo, da bi carine spodbudile večje vračanje industrijske proizvodnje v ZDA ali povečale tuje neposredne naložbe z motivom izogibanja carinam," poudarja ekonomistka Katja Zajc Kejžar z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. "Lani je bilo v ZDA ustvarjenih manj novih delovnih mest kot v letu 2024, rast zaposlenosti ostaja majhna, hkrati pa je brezposelnost najvišja po septembru 2021."

Bloomberg

 

Trenutni konsenz ekonomistov je, da carine ameriškemu proizvodnemu sektorju praviloma bolj škodijo, kot koristijo. Ker je približno polovica uvoza sestavljena iz vmesnih izdelkov, ki jih podjetja potrebujejo za svojo proizvodnjo, carine številnim panogam višajo stroške. Prizadeta so predvsem mala in srednja podjetja.

Po podatkih Nacionalnega združenja proizvajalcev 91 odstotkov podjetij za proizvodnjo v ZDA uporablja uvoz, ti vložki pa zajemajo približno polovico vsega ameriškega blaga, uvoženega na letni ravni. Napredne veje industrije (polprevodniki, vesoljska industrija in medicinski pripomočki) so še posebno odvisne od kompleksnih globalnih dobavnih verig in najsodobnejših komponent.

"Carine so vplivale na prilagoditveno vedenje podjetij, vendar niso sprožile obsežnega vračanja proizvodnje in delovnih mest v ZDA," je povedala predavateljica mednarodne ekonomije na Ekonomsko-poslovni fakulteti Romana Korez Vide. "Čeprav višje uvozne dajatve na robu spreminjajo stroškovne spodbude, praviloma ne morejo prevladati nad strukturnimi dejavniki, kot so razlike v stroških dela, visoka stopnja avtomatizacije in kompleksnost globalnih dobavnih verig, ki dolgoročno usmerjajo naložbene odločitve."

Negotovost visi nad proizvodnim sektorjem

Čeprav bi carine v teoriji morale spodbuditi domačo proizvodnjo, način njihovega izvajanja ni povsem jasen. Najprej so bile uvedene visoke carine, nato so bile znižane, za nekaj časa odpravljene ali odložene. Gotovost, ki je temelj poslovnih odločitev, je tako skoraj izginila.

Fedova Bež knjižica o regionalnih gospodarskih razmerah nedavno dokumentira primere, ko so proizvajalci zaradi šibkih tržnih razmer, naraščajočih stroškov, krčenja dobičkonosnih marž in vztrajne negotovosti odlašali z zaposlovanjem in naložbami.

Carine so v industrijo vnesle veliko nestabilnosti. Nedavna anketa regionalne centralne banke v Richmondu v Virginiji je denimo pokazala, da več kot polovica srednjih in 40 odstotkov malih proizvajalcev ne zna oceniti prihodnjih vhodnih stroškov, pri velikih pa je takih le okoli četrtina. Manjša podjetja tudi pogosteje prestavljajo naložbe v opremo in obrate, poroča časnik Washington Post.

Ekonomistka Zajc Kejžarjeva je pojasnila, da so investicijske odločitve dolgoročne narave, zato je za končno oceno treba še počakati: "Trenutno je v povezavi s trgovinsko politiko veliko negotovosti, kar negativno vpliva na tovrstne odločitve. Učinke je treba presojati v kontekstu splošnega globalnega trenda krajšanja verig vrednosti, ki se selijo bližje končnim kupcem, pri čemer geopolitični dejavniki igrajo vse pomembnejšo vlogo."

Ali se gradijo tovarne?

Trump je v svojem govoru v Davosu izjavil, da se je gradnja tovarn v ZDA povečala za približno 41 odstotkov, a tega ne potrjujejo niti uradni podatki Bele hiše. Po podatkih centralne banke St. Louisa je skupna poraba za tovarniške naložbe v prvih osmih mesecih leta 2025 upadla glede na vrh, dosežen v letu 2024. Wall Street Journal navaja, da je bila izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti v ameriških tovarnah decembra 75,6 odstotka, kar je pod dolgoletnim povprečjem zadnjega pol stoletja.

Slabe razmere v ameriškem proizvodnem sektorju potrjuje tudi statistika. Indeks proizvodnega sektorja Inštituta za upravljanje ponudbe je decembra dosegel 47,9 točke – vrednosti pod 50 nakazujejo krčenje –, kar je deseti zaporedni mesec krčenja, saj so bila nova naročila še zlasti šibka, stroški pa na rekordno visokih ravneh.

Vzrokov za krčenje proizvodnje po podatkih Inštituta Cato ni mogoče pripisati samo enemu dejavniku. Vpliv imajo namreč višje cene, strožja denarna politika, spremembe povpraševanja in dolgoročne strukturne spremembe. Kljub temu ankete in pričevanja podjetij kažejo, da so dražji uvoženi materiali zaradi carin in negotovost glede trgovinske politike v letu 2025 pomembno poslabšali razmere.

Bloomberg

 

Redke proizvodne panoge, ki so lani sicer beležile povečanje zaposlenosti, so bila tiste, povezane s primarno proizvodnjo kovin. Koristi carin so torej koncentrirane pri peščici proizvajalcev, stroški pa razpršeni in precej višji za celotno industrijo.

Trumpova administracija je sicer z "velikim, čudovitim proračunskim zakonom" uvedla boljšo davčno in regulativno politiko, ameriška centralna banka pa je lani začela rahljati obrestne mere. Vse to bi moralo spodbuditi proizvodnjo, kar pa se doslej ni zgodilo.

"V omejenem številu strateških sektorjev so carine, pogosto v kombinaciji s subvencijami in varnostnimi pomisleki, spodbudile nove domače naložbe, vendar so ti projekti predvsem kapitalsko intenzivni in ustvarjajo razmeroma malo delovnih mest," pojasnjuje ekonomistka Korez Vide.

Naložbe v ameriški proizvodni sektor so začele upadati še pred prihodom Trumpa in njegovih carin. Proizvodna dejavnost je bila pod pritiskom predvsem zaradi visokih obrestnih mer centralne banke, s katerimi je Fed želel zajeziti podivjano inflacijo po koncu pandemije. Poleg tega so številna podjetja pred carinami na hitro povečala uvoz, zato imajo zdaj preveč zalog.

Trumpov paradoks

Sočasno, ko je administracija sprejemala in napovedovala visoke carine, je zmanjšala številne domače spodbude za naložbe v električna vozila, tovarne baterij in alternativne vire energije. Prav ti sektorji so po mnenju ekonomistov viri proizvodnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo.

Subvencije so bile zasnovane z namenom, da bi ameriškim avtomobilistom omogočile boljše možnosti za konkurenco s hitro rastočimi kitajskimi proizvajalci električnih vozil. Z odpravo teh spodbud pa je administracija ogrozila ključne poslovne naložbe in visoko plačana delovna mesta ter posledično prevlado predala Kitajski.

"Za večino podjetij so carine pomenile spodbudo k preusmerjanju proizvodnje v tretje države, reorganizaciji dobavnih verig ali delni absorpciji višjih stroškov, kar je vodilo predvsem k preoblikovanju trgovinskih tokov, ne pa k sistemski revitalizaciji domače industrijske baze," sklene ekonomistka Korez Videtova.

Prav tako ne drži retorika administracije, da bodo carine plačevali ameriški trgovinski partnerji. Po novi raziskavi Kielškega inštituta za svetovno gospodarstvo ameriške uvozne carine plačujejo predvsem ZDA same. Kar 96 odstotkov bremena nosijo ameriški uvozniki in kupci, tuji izvozniki pa absorbirajo le okoli štiri odstotke. Carine zato delujejo kot davek na potrošnjo, hkrati pa zmanjšujejo izbor in količino razpoložljivih izdelkov.