Bodo ZDA napadle iranske otoke? Kako bi se na to odzvali trgi?

 Ameriški predsednik Donald Trump pomembne geopolitične odločitve pogosto sprejema prav ob koncih tedna – kar med drugim potrjujeta operacija v Venezueli in invazija na Iran, ki sta se obe zgodili v soboto.

Danes je v ZDA praznik in ameriški trgi bodo zaprti tri dni zapored. Kaj bo Trump storil zdaj, je težko napovedati. Vendar pa zaostrena retorika glede morebitne kopenske operacije v Iranu in dejstvo, da ne bo takojšnjega učinka na trge, nakazujeta možnost burnega vikenda.

Kopenska invazija na Iran – specifično kopenska operacija na nekatere strateško pomembne otoke v Perzijskem zalivu in Hormuški ožini – se pripravlja že nekaj čas. Takšna poteza bi pomenila novo raven zaostrovanja in odprla vrata močnim povračilnim ukrepom Irana, predvsem proti ameriškim in zalivskim ciljem.

Kot osrednja tarča morebitne ameriške operacije se omenja iranski otok Harg, ki leži približno 24 kilometrov od iranske obale in je osrednja izvozna točka za približno 90 odstotkov vse iranske surove nafte. Iran ga pri izvozu nafte še naprej uporablja, izraelske in ameriške sile pa so sredi marca že napadle vojaške objekte na otoku.

Bo predsednik Trump izkoristil podaljšano zaprtje borz in ukazal kopensko operacijo na Harg (in druge manjše iranske otoke)? Kakšen vpliv bi takšna poteza imela na borzne in naftne trge?

Kopenska invazija, ki se pripravlja že nekaj časa

Preden je Trump včeraj stopil na oder, da bi imel poseben govor o vojni v Iranu, so številni pričakovali napovedi o morebitnem koncu konflikta. A to se ni zgodilo. Namesto sprave je ameriški predsednik vztrajal, da je vojna nujna, da so ZDA že zmagale, da se bodo spopadi kmalu končali in da je treba nadaljevati pritisk.

V govoru otoka Harg sicer ni omenil, je pa v intervjuju za Financial Times, objavljenem v nedeljo, dejal, da bi ZDA lahko zavzele otok. "Morda bomo zavzeli otok Harg, morda pa ne. Imamo veliko možnosti." Dodal je, da bi takšna operacija zahtevala uporabo kopenskih enot in da bi morala ameriška vojska tam ostati nekaj časa.

Zavzetje otoka bi ZDA v morebitnih pogajanjih o koncu vojne prineslo močan pogajalski adut, predvsem glede iranskih koncesij v okviru morebitnega dogovora. Iran je namreč v preteklih dveh krogih jedrskih pogajanj pred trenutno vojno zavrnil omejitev bogatenja urana, zmanjšanje raketnih zmogljivosti in prenehanje podpiranja nedržavnih akterjev v regiji. Najnovejša zahteva Irana se osredotoča na suverenost nad Hormuško ožino.

"Napad na Harg ali njegov zaseg bi s trga praktično izbrisal večino iranske nafte ter odprl pot širši eskalaciji v Hormuški ožini, vključno z napadi na tankerje, rastjo stroškov pomorskega prevoza in resnimi motnjami v dobavnih verigah. Trumpove izjave nakazujejo tri cilje: vojaško oslabiti Iran in ga prisiliti k soglasju, stabilizirati cene z energijo z odprtjem Hormuške ožine in okrepiti pogajalski pritisk z grožnjo napada na ključno infrastrukturo," pove analitik Bloomberga Adria Matej Vujanić.

Te dni so v regijo po poročanju tujih agencij prispele tudi dodatne ameriške enote. Pomenljiva je napotitev vsaj tisoč vojakov iz tako imenovane 82. zračnodesantne divizije, ki so usposobljeni za padalske skoke na sovražno ozemlje, da zavarujejo ključne točke in letališča. Vse skupaj je v regiji tako že okoli 50 tisoč ameriških vojakov. Za primerjavo, ZDA so leta 2003 Irak napadle s koalicijskimi silami, ki so štele okoli 300 tisoč vojakov.

Bloomberg

 

 

Ta dejstva postavljajo pričakovanja o hitrem koncu konflikta na glavo. "Ameriško-izraelska vojaška operacija proti Iranu je vstopila v dinamiko samovzdržne eskalacije, v kateri sta obe strani v konfliktu še vedno prepričani, da je nadaljevanje spopadov koristnejše in racionalnejše kot popuščanje," trenutni vojni položaj komentira geopolitična strateginja Velina Tchakarova.

Strateginja pove, da je to odločilna logika trenutne faze. "Ne napačna ocena ali naključje, temveč premišljena obojestranska odločenost, da se vojna nadaljuje vsaj do konca aprila oziroma začetka maja. Izhod iz te faze zahteva bodisi odločno asimetrijo sil bodisi preboj s posredovanjem tretje strani ali previsoke ekonomske stroške, ki bi prisilili eno stran k spremembi računa."

Geopolitični strokovnjak Terry Haines kot tveganje omeni tudi vojaško ukrepanje za prisilno odprtje ožine. To bi lahko po njegovih besedah "močno povečalo nihajnost, odvisno od sprejetega ukrepa". "Težavo bi morali razumeti kot vprašanje: kako onesposobiti iranski izvoz nafte, saj je to vzvod za odprtje ožine, kar nakazuje širok razpon možnih ukrepov," dodaja.

"Veliko pozornosti je namenjene tudi konvencionalnim vojaškim operacijam proti otoku Harg ali iranskim vojaškim objektom, čeprav je to danes še vedno malo verjetno. Resna diplomacija za rešitev položaja je zdaj verjetnejša, deloma zato, ker jo Trump še naprej spodbuja," pa Haines komentira morebitno operacijo proti otoku Harg.

Harg ni edini otok na Trumpovem radarju

Harg pa ni edini iranski otok, ki bi ga ZDA lahko poskušale zavzeti s kopensko operacijo. Hormuška ožina vključuje tudi otok Kešm, ki ga nekateri analitiki označujejo za najpomembnejši strateški cilj za ameriške marince.

Upokojeni libanonski brigadni general Hasan Džuni je v intervjuju za Al Jazeero pojasnil, da so na Kešmu pomembne iranske vojaške zmogljivosti, med drugim tudi podzemni kompleks, ki ga opisujejo kot »mesto raket«. Po njegovih besedah so ti obsežni sistemi namenjeni predvsem temu, da Iran nadzoruje ali po potrebi zapre Hormuško ožino.

Med tistimi, ki menijo, da bi lahko bila prava tarča ZDA prav otok Kešm, je tudi analitik Mohamed Abu Breeg. Opozarja, da so ZDA v regijo poslale 18 letal A-10 warthog, ki so posebej zasnovana za naloge neposredne zračne podpore. »Ta namestitev povečuje možnost ameriške invazije na katerikoli otok,« pove.

»Glavni razlog za morebitni napad na Kešm je, da so Iranci vzpostavili nadzorno točko med otokom in celino; plovila, ki imajo dovoljenje za odhod, lahko plujejo naprej, vse, kar pluje zahodno od Kešma, pa je tarča napadov. Če se bo ta scenarij uresničil, bo Iran verjetno povračilno ukrepal proti zalivskim državam, pri čemer bodo Združeni arabski emirati na vrhu tega seznama,« pojasnjuje Abu Breeg.

Bloomberg

 

Kot možne tarče se omenjajo še otoki Abu Musa, Veliki Tunb in Mali Tunb. Ti mali otoki v Perzijskem zalivu so že dolgo vir napetosti med Iranom in ZAE, saj so jih iranske sile zavzele leta 1971, le nekaj dni po umiku Združenega kraljestva iz Zaliva in tik pred ustanovitvijo ZAE. Iran na otokih vzdržuje vojaške enote.

Kako bi napad na Harg (ali druge otoke) vplival na naftni trg?

Kakršnakoli prekinitev iranskega izvoza nafte z otoka Harg bi takoj vplivala na naftni trg. Čeprav Iran prispeva približno tri odstotke svetovne proizvodnje, je prav Harg ključen izvozni kanal, ki presega zmogljivosti večine držav OPEC. Velik del te nafte konča na Kitajskem, ki bi v primeru motenj morala hitro iskati alternativne vire, kar bi še povečalo pritisk na globalno ponudbo in cene, navaja Bloomberg.

Pomemben je tudi protiudarec Teherana. Ta bi se na zavzetje Harga verjetno odzval z napadi na energetsko infrastrukturo zalivskih držav, kar bi dodatno pretreslo naftni in plinski trg. Nekateri analitiki menijo tudi, da bi tovrstna poteza aktivirala jemenske hutijevce, ki bi tudi sami začeli napadati ladijski promet skozi Rdeče morje.

"Invazija na Harg bo zagotovo ustvarila zelo optimističen scenarij za nafto. Trg ne gleda le na izgubo iranskih sodov, temveč tudi na drugi krog učinkov: tveganje min, napadov na tankerje, porast zavarovanj in morebitne povračilne ukrepe proti infrastrukturi drugih proizvajalcev v regiji. Prav ta učinek 'drugega reda' je ključen. Že omejena fizična motnja lahko povzroči nesorazmerno rast cen zaradi premije za tveganje – vsaj kratkoročno," pojasnjuje Vujanić.

Analitik poudarja, da ravno zato vlagatelji za zdaj ne verjamejo zgodbi o hitrem koncu konflikta. "Namesto tega trg računa na daljše obdobje nestabilnosti, v katerem je oskrba negotova in je geopolitična premija, vgrajena v ceno nafte, povišana. Za druge razrede sredstev to pomeni klasično stagflacijo."

Ključni kratkoročni učinek kopenskega napada na Harg bi bil po Vujanićevem mnenju višja cena nafte, ki zvišuje inflacijska pričakovanja in omejuje možnosti za sproščanje monetarne politike, kar bo dvigovalo donose in pritiskalo na vrednotenje delnic.

Kaj so torej varna zavetišča? "Dolar in obveznice prevzemajo vlogo varnih zavetišč, medtem ko so najbolj izpostavljeni energetsko občutljivi sektorji, kot so promet, industrija in potrošniško blago. Tudi če je končni cilj kopenske invazije stabilizacija trgov, pot do tega vodi skozi fazo povečane nestanovitnosti in višjih cen energije ter potencialno v dolgoročne težave, če ne bo potekalo tako, kot si predstavlja Trump," sklene analitik Bloomberga Adria.

Strateginja Tchakarova medtem pove, da bodo tudi v najbolj optimističnem scenariju – premirju do konca aprila ali na začetku maja – kaskadne motnje v svetovnih dobavnih verigah, na energetskih trgih, v sistemih prehranske varnosti in pri finančni stabilnosti trajale najmanj 12 do 24 mesecev. "Trajanje in resnost se bosta razlikovala glede na geografsko izpostavljenost, strukturo odvisnosti od uvoza in globino strateških rezerv."

Bloomberg

 

Tržna manipulacija

Retorika Bele hiše glede vojne je bila, milo rečeno, zelo neenotna. Med vojno je Trump svoje izjave pogosto kar naslednji dan negiral, vse bolj pa se zdi, da so bile doslej številne namenjene pomiritvi trgov.

Pogoste in hitro spreminjajoče se izjave ameriškega predsednika so vlagatelje že pošteno utrudile in zmanjšale obseg trgovanja, saj se trgi po svetu spoprijemajo z neprekinjenim tokom pogosto nasprotujočih si informacij z vseh strani.

"Postavlja se vprašanje, ali so napovedi Bele hiše le začasna zastranitev, namenjena pomiritvi zaskrbljenosti trga zaradi stopnjevanja konflikta in poglabljanja svetovne energetske krize. To bi ZDA lahko kupilo več časa za ustvarjanje večjega vojaškega pritiska na Iran in pripravo na daljšo vojno," je pred tednom dni ocenil Francesco Sassi, strokovnjak za energetiko na Univerzi v Oslu.

"Trgi zdaj razumejo, da pravega ali lahkega konca operacij v Iranu ni na vidiku. Iran mora znova odpreti Hormuško ožino, preden je mogoče kakršnokoli premirje, kar pa se glede na trenutne razmere ne bo zlahka zgodilo. Največje geopolitično tveganje v več kot 50 letih se bo kratkoročno in srednjeročno nadaljevalo brez popuščanja," sklene poznavalec Haines.