Zakaj Trump usmerja pozornost na iransko naftno izvozno vozlišče otok Harg

Iranski izvoz nafte je skoraj v celoti odvisen od majhnega, a ključnega vozlišča v Perzijskem zalivu – otoka Harg.

Ta otok, ki leži približno 24 kilometrov od iranske obale, je osrednja izvozna točka za približno 90 odstotkov vse iranske surove nafte. Kljub vojaškim napetostim in napadom ZDA ter Izraela je izvoz ostal razmeroma stabilen, saj Iran še naprej uporablja lastne tankerje za prehode skozi Hormuško ožino, medtem ko je promet za večino drugih ladij močno omejen in pod strogim nadzorom.

Čeprav je bil otok Harg že vključen v spopade, so ameriški zračni napadi sredi marca ciljali predvsem vojaške objekte, medtem ko je naftna infrastruktura ostala nedotaknjena. Od takrat je Donald Trump omenjal celo možnost, da bi ZDA prevzele ali "uničile" ključno iransko izvozno točko, hkrati pa zatrjuje, da pogovori o koncu konflikta napredujejo. Takšni scenariji bi pomenili občutno stopnjevanje napetosti, pri čemer bi bila morebitna kopenska operacija izjemno tvegana in bi lahko prinesla precej več žrtev kot dosedanje ameriške izgube.

Kaj bi ZDA lahko dosegle z invazijo na otok Harg?

Prevzem nadzora nad otokom Harg bi ZDA prinesel precej več kot le zmanjšanje iranskega izvoza nafte. Ker skoraj ves izvoz surove nafte poteka prav prek tega vozlišča, bi Washington dobil neposreden vpliv na glavni vir iranskih prihodkov in s tem možnost, da tok nafte praktično ustavi ali močno omeji. To bi dodatno pritisnilo na že tako oslabljeno iransko gospodarstvo, ki se spopada s sankcijami in dolgotrajnimi gospodarskimi težavami.

Hkrati bi tak korak predstavljal močan politični vzvod, saj bi ZDA z nadzorom nad izvozom lahko okrepile svoj položaj v morebitnih pogajanjih in poskušale doseči iranske koncesije, tudi glede pomorskega prometa v Hormuški ožini. Harg tako ni le strateška točka, temveč predvsem gospodarsko in politično orodje pritiska.

Iran ima sicer tudi druge izvozne terminale za nafto, vendar noben ne dosega zmogljivosti otoka Harg, ki dnevno obdela približno 1,5 milijona sodčkov surove nafte. Terminal Jask, ki je na vzhodnem robu Hormuške ožine, je bil zasnovan kot alternativa, da bi Iran zmanjšal odvisnost od te strateške morske poti, a je njegov izvoz za zdaj zelo omejen – od odprtja leta 2021 je od tam odplulo le pet tankerjev.

Kljub temu je Iran že večkrat v preteklosti deloval v pogojih močno zmanjšanega izvoza nafte, tudi v času prvega mandata Donalda Trumpa, ko je politika "maksimalnega pritiska" z ostrimi sankcijami znižala izvoz na manj kot tretjino današnjih ravni.

Kakšna so tveganja invazije na otok Harg?

V vojni z Iranom je bilo do zdaj ubitih že več kot deset ameriških vojakov, vsak poskus zavzetja in zadrževanja otoka Harg pa bi ameriške sile izpostavil še večjemu tveganju kot doslej. Poleg vojaških izgub obstaja tudi nevarnost civilnih žrtev, saj so na otoku predvsem delavci v naftni industriji.

Kopenska operacija na iranskem ozemlju bi pomenila bistveno širitev konflikta onkraj zračnih napadov, hkrati pa bi lahko okrepila politične pritiske v ZDA proti nadaljevanju vojne. Tak razvoj dogodkov bi povečal tudi tveganje za širšo eskalacijo in Ameriko potisnil globlje v dolgotrajen konflikt na Bližnjem vzhodu. Trump je sam opozoril, da bi morebitni prevzem Harga zahteval daljšo prisotnost - ameriške sile bi morale tam ostati dlje časa.

V istem intervjuju je dejal, da bi ZDA Harg lahko zavzele "zelo enostavno", vendar bi lahko že sam dostop do otoka predstavljal velik izziv. Harg leži na severnem robu Perzijskega zaliva, kar pomeni, da bi morale ladje z vojaki in opremo najprej skozi Hormuško ožino in nato še skozi zaliv, kjer bi bile izpostavljene iranskim raketam in dronom z obale, manjšim napadalnim plovilom ter morebitnim minam na morju.

Tudi če bi se odločili, da ladje ostanejo zunaj zaliva in bi kopenske sile prepeljali z letali, bi bila tudi ta pot zelo tvegana, saj bi bila letala prav tako ranljiva za napade iz zraka in z zemlje.

Kako bi invazija na otok Harg vplivala na naftni trg?

Vsaka prekinitev izvoza z otoka Harg bi se hitro poznala na globalnem naftnem trgu, kjer so cene že sicer visoke zaradi omejene zmožnosti držav v Perzijskem zalivu, da nafto varno izvažajo skozi Hormuško ožino.

Čeprav Iran prispeva približno tri odstotke svetovne proizvodnje, je prav Harg ključen izvozni kanal, ki presega zmogljivosti večine držav OPEC (Organizacija držav izvoznic nafte). Velik del te nafte konča na Kitajskem, ki bi v primeru motenj morala hitro iskati alternativne vire, kar bi še povečalo pritisk na globalno ponudbo in cene.

Iran bi se na napad na Harg verjetno odzval z eskalacijo napadov na energetsko infrastrukturo po širši regiji Bližnjega vzhoda, kar bi dodatno zamajalo že tako občutljive trge nafte in plina. Takšna poteza bi lahko spodbudila tudi hutijske upornike, ki jih podpira Iran, da okrepijo napade na ladijski promet v Rdečem morju, eni ključnih alternativnih poti za izvoz nafte mimo Hormuške ožine.

Posledično bi višje cene energije hitro prešle v širšo inflacijo po svetu, tudi v ZDA, kjer se cene goriv že zvišujejo, dostopnost življenjskih stroškov pa postaja ena ključnih političnih tem pred prihodnjimi volitvami.

Katere so ključne naftne zmogljivosti na otoku Harg?

Nafta iz iranskih naftnih polj po podmorskih cevovodih prihaja na Harg, kjer se najprej skladišči, nato pa nalaga na tankerje za izvoz.

Otok ima obsežen sistem skladiščnih rezervoarjev s skupno kapaciteto do približno 30 milijonov sodčkov surove nafte, kar je približno tretjina zmogljivosti največjega ameriškega skladiščnega vozlišča v Cushingu v Oklahomi. Zaradi globokega morja ob otoku lahko Harg hkrati sprejme do osem tankerjev. Po iranskih podatkih je mogoče dnevno naložiti več kot 6 milijonov sodčkov nafte, v izjemnih razmerah pa celo do 10 milijonov.