Zakaj se iranska gospodarska hrbtenica ne zlomi

Koalicijska zračna kampanja ZDA in Izraela je v mesecu dni uničila že več kot 10 tisoč iranskih ciljev. Letalstvo, mornarica, raketne sile, vojna industrija so pohabljeni, iranski vojaško-politični vrh povsem penetriran, predvsem pa v veliki meri likvidiran. Toda posledice operacije Epski bes so v z nafto bogati regiji za globalno gospodarstvo predvidljivo epsko negativne. Bistveno manj jasno pa je, kakšen bo njen dejanski vpliv na Iran in dolgoživost režima v Teheranu. Iran je taktično na kolenih, toda strateško zmaguje – zakaj?

Država se je namreč desetletja pripravljala na prav takšen scenarij, zato je režim hitro izbral najmočnejše orožje v arzenalu asimetričnega bojevanja: raketne in dronske napade na zalivske države, s čimer izvaja pritisk na ZDA in Izrael, ter zaprtje Hormuške ožine, s čimer draži energente, krepi inflacijo in tako stopnjuje pritisk na globalno gospodarstvo.

Teheran se namreč zelo dobro zaveda ranljivosti ZDA (in posledično Izraela). Ajatole vedo, da Trump svoje politične odločitve prilagaja trem ključnim dejavnikom: Wall Streetu, gospodarstvu in gibanju MAGA. Vsi trije "svetovalci" pa so odvisni od gibanja cen energentov. Toda kdo zdaj vleče niti v Teheranu in kako trdna je pravzaprav iranska gospodarska hrbtenica, ki bo odločila o koncu vojne?

 

Najbolj nenavadna vojna

"Gre za eno najbolj nenavadnih vojn, kar se jih spomnim. Presenetljivo je, da je Trump presenečen, da je režim zdržal tako dolgo, presenečen je, da lahko Iran z droni napada ameriška oporišča in druge cilje. To je zelo nenavadno," je v pogovoru za Val 202 dejala novinarka The Atlantic Anne Applebaum.

Po tednih spopadov, v katerih naj bi Iran utrpel velike vojaške izgube in žrtve v poveljniških strukturah revolucionarne garde IRGC kot tudi režima, še vedno ni povsem jasno, kakšni so cilji vojne, zaradi česar tudi ni mogoče realno oceniti, kako dolga bo. Vzporednice z Ukrajino so vse izrazitejše: napovedana bliskovita ofenziva vojaško mnogo močnejših nasprotnikov se kljub uvodnim taktičnim zmagam ni uresničila, spopad pa se preveša v strateško vojno izčrpavanja. Pred dnevi je v regijo prispela 31. ekspedicijska enota ameriških marincev MEU z okoli 2.500 vojaki, na poti v regijo je še dva tisoč pripadnikov elitne 82. padalske divizije in na stotine specialcev Ranger ter SEAL, ki bi lahko sodelovali pri amfibijski ofenzivi.

Vložki in stroški za koalicijo naraščajo, kar je v prid branilcem. "Dlje traja oboroženi spopad in bolj je linija stika med silami statična, večja je verjetnost, da bo prevladalo izčrpavanje, in ne manever," dinamiko spopadov pojasnjuje asistent na katedri za obramboslovje na fakulteti za družbene vede v Ljubljani Miha Šlebir. Izrael in ZDA se poskušata izogniti izčrpavanju, saj želita doseči čim hitrejšo zmago, medtem ko Iran računa, da bi boljše pogajalsko izhodišče pridobil s tem, ko podaljšuje spopad. "S finančnega vidika bo glede na uporabljeno oborožitev vojna zagotovo mnogo dražja za ZDA in Izrael kot pa za Iran," meni obrambni strokovnjak.

Ameriško-izraelski napadi so v mesecu dni zadeli več kot 10 tisoč ciljev, a taktična brezhibnost operacije "Epski bes" Irana in njegovega gospodarstva še ni potisnila v strateško podrejenost. Foto: Ameriško vojno letalstvo

 

Mojstri preživetja

Kaj pa z vidika gospodarstva? 90-milijonska država že pred vojno ni bila v zavidljivem gospodarskem položaju. Eden najtrdovratnejših makroekonomskih izzivov, ki so v zadnjih dveh desetletjih zaznamovali iransko gospodarstvo, je strukturno zakoreninjena visoka inflacija. Ta je lani znašala 40 odstotkov, po zadnjih podatkih iranskega statističnega centra SCI pa je letna stopnja inflacije za 12-mesečno obdobje, ki se je končalo sredi marca, dosegla 50,6 odstotka. Mesec pred tem je ta znašala 47,5 odstotka, kar jasno kaže na to, da se cenovni pritiski po začetku vojaških operacij konec februarja le še stopnjujejo.

Posebej uničujoč je vpliv na osnovne življenjske potrebščine. Stroški v skupini hrane, pijače in tobačnih izdelkov so se na medletni ravni zvišali za več kot 105 odstotkov. Za iranska gospodinjstva so te številke skrb vzbujajoče, saj so se cene osnovnih živil, kot sta kruh in žito, povišale za več kot 140 odstotkov, cene jedilnega olja pa so poskočile celo za 207 odstotkov, kažejo uradni podatki. Šibka točka Irana je oskrba s hrano. Čeprav naj bi bila samooskrba okoli 80-odstotna, je država prav pri pšenici, soji, koruzi, drugih vrstah žita ter rižu močno odvisna od uvoza.  

Pomanjkanje reform, nevzdržna fiskalna politika in korupcija povečujejo delež revnega prebivalstva, po nekaterih navedbah je revnih skoraj 40 odstotkov. Prav slabe življenjske razmere, draginja in celo pomanjkanje pitne vode so na ulice v zadnjem letu privedli protirežimske protestnike, ki jih je vlada v začetku tega leta krvavo zatrla.  

Maksimalni pritisk Donalda Trumpa je že lani v času pogajanj o iranskem jedrskem programu zamrznil 90 odstotkov iranskih deviznih rezerv v tujini v vrednosti 120 milijard dolarjev. "Iransko gospodarstvo je premalo razpršeno, preplitko in zelo preprosto, zaradi česar je manj odporno proti napadom," opozarja predavatelj ekonomije Rok Spruk. Vseeno pravi, da iransko gospodarstvo med vojno ni prešlo v klasičen vojni režim totalne mobilizacije, temveč deluje kot sistem, ki je desetletja optimiziran za preživetje v ekstremnih razmerah – pod mednarodnimi sankcijami, v geopolitični izolaciji in ob ponavljajočih se zunanjih šokih.

Krepitev gardistov

V Iranu veliko gospodarsko vlogo igra vojska oziroma njeno politično krilo IRGC. Ta nadzoruje približno 20 do 40 odstotkov gospodarstva, zlasti velike gradbene in industrijske konglomerate ter banke. "Iransko gospodarstvo je popolnoma vertikalno integrirano in ga nadzorujejo državne elite," pojasni Spruk. IRGC, ki šteje okoli 190 tisoč mož, je že desetletja lastnik 50 milijard dolarjev vrednega konglomerata Khatam al-Anbiya, ki ustvarja pomembne prihodke za gardiste, navaja organizacija Rand. 

 

Poznavalec bližnjevzhodne regije Primož Šterbenc je kot reprezentativen primer razvejenosti gospodarskega vpliva garde omenil še iraški gradbeni konglomerat Muhandis. S privolitvijo vlade Mohameda Al Sudanija so ga ustanovile proiranske šiitske stranke, saj lahko prek njega milijarde dolarjev iz iraškega proračuna preusmerjajo k lastnim paravojaškim skupinam.

Ironija vojne, katere cilj je med drugim sprememba režima, je, da je pravzaprav utrdila vlogo in vpliv IRGC. Likvidacija Alija Hameneja in imenovanje progardističnega kandidata radikalne oziroma militaristične linije Modžtabe Hameneja pomeni, da je Islamska republika še bolj odločno zavila v smer militaristične hunte, ki zdaj očitno vodi tako vojno kot državo in njeno gospodarstvo. "Vojna je za IRGC blagoslov," je za The Economist dejal iranski izseljenec s stiki z režimom. Pri tem ni nepomembno, da je v obsežni in donosni naftni državni posel vpleten tako sam Mojtaba kot tudi klika okoli njega.

"Mojtaba je kandidat, ki bo IRGC omogočil nadaljevanje statusa quo, vsekakor si na čelu teokracije ne želijo reformista, ki bi ta zanje ugodni položaj kakorkoli spremenil," je v podkastu za Foregin Affairs dejal Afshon Ostovar, izredni profesor za nacionalno varnost na Pomorski podiplomski šoli. Ob tem opozarja na popolno odvisnost verskega vodstva od IRGC: "Verski voditelj je po ustavi odgovoren za posvetne zadeve in zato nima inherentne politične moči. To si je pred desetletji Ali Hamenej ustvaril prav z navezo z IRGC, ki je osrednja točka moči v iranskem političnem sistemu."

Kako dolgo še?

"Režim je verjetno nekaj mesecev še sposoben absorbirati visoke stroške," glede odpornosti iranskega gospodarstva meni Spruk, ker je zgrajen za preživetje, ne za blaginjo, zato socialni pritisk sam po sebi še ne povzroči preloma.

Poznavalec gospodarstev Bližnjega vzhoda opozarja, da je treba pri ocenjevanju odpornosti Irana v času vojne ločiti med vzdržljivostjo države in režima. "Kot država lahko še precej časa ohranjajo določeno raven vojaške in ekonomske aktivnosti, tudi ob znatni degradaciji kapacitet," opozarja. Toda nasproti mu stojita ZDA in Izrael, ki imata izrazito prednost v obveščevalnem prodoru v sistem, preciznih vojaških zmogljivostih in sposobnosti sistematičnega ciljanja najbolj občutljivih točk ekonomskega in varnostnega sistema.

V praksi je z Modžtabo oblast še bolj v rokah korpusa. Izrael je v vojni prevzel nalogo likvidacije političnih in poveljniških struktur, toda ubitega profesorja filozofije Alija Larijanija, glavnega sekretarja sveta za nacionalno varnost SNSC, ki določa strategijo povračilnih udarcev, je zamenjal Mohamed Zulgard, nekdanji poveljnik IRGC in predstavnik njene trde linije. Med člani so še Mohamed Bager Galibaf, vplivni predsednik parlamenta, ki se je povzpel skozi vrste garde, in še kopica osrednjih figur IRGC. Povedno je, da ima operativni nadzor nad vsem Khatam al-Anbiya, osrednji konglomerat in pomemben gospodarski člen, dejaven tako v gradbeništvu kot tudi v avtomobilski industriji.  

Ameriško-izraelski napadi so prizadeli kritično infrastrukturo, vključno s skladišči goriva, črpališči plina, jeklarnami in drugimi industrijskimi obrati, za katere obveščevalci menijo, da so povezani z gardisti; tarča napadov je bila celo bančna infrastruktura. Toda režim ostaja trdno v sedlu, vsako grožnjo ali namig Trumpovega diplomatskega dogovora pa kljubovalno zavrne. Vseeno bi uresničitev napovedi ZDA, da bodo zračne napade usmerile na iransko energetsko infrastrukturo, močno prizadela sicer izrednim razmeram prilagojeno iransko gospodarstvo.

Manj pogosto omenjene so pozitivne posledice povišanih cen energentov za Iran. Te, podobno kot Rusiji, koristijo islamistom, saj zavezniki niso omejili iranske trgovine z nafto zaradi blaženja globalnega energetskega šoka. Pojavljajo se ocene, da država s trgovino zdaj zasluži celo več kot pred vojno, predvsem po zaslugi svoje zveste odjemalke – Kitajske. The Economist, sklicujoč se na neimenovani vir, navaja, da država še vedno izvaža od 2,4 do 2,8 milijona sodov nafte in derivatov na dan, kar je sicer v povprečju podobno kot pred vojno, a po dvakrat višji ceni.

Ekonomist Spruk poleg tega poudarja, da so avtokratski režimi, kakršen je v Teheranu, precej strpni do ekonomskih stroškov, imajo razmeroma učinkovite represivne mehanizme in dolgoletne izkušnje z upravljanjem kriznih razmer, zato ni pričakovati, da bi se režim zrušil zaradi neposrednega izčrpanja materialnih virov, temveč prej zaradi postopnega razpada notranje kohezije.

Stroški v skupini hrane, pijače in tobačnih izdelkov so se v Iranu na medletni ravni zvišali za več kot 105 odstotkov. Foto: Bloomberg Europe

Financial Times ob tem navaja, da država ni odvisna samo od nafte, saj lahko z izvozom izdelkov, kot so kovine, kemikalije in hrana, zasluži dve milijardi dolarjev na mesec. Nekdanji predsednik Masoud Pezeškian je z upravnimi reformami decentraliziral in porazdelil oblast med pokrajinske uprave, kar je skupaj s poenostavitvijo birokratskih postopkov okrepilo trgovino. Teheran je v pripravah na vojno trgovinske poti preusmeril s Hormuške ožine na kopno, predvsem z železniškimi povezavami na severu države do Kitajske, s čimer je okrepil svojo sposobnost asimetričnega bojevanja v primeru zaprtja strateške vodne poti.

"Iran lahko prenese kratkoročen pritisk, ne more pa neskončno dolgo ohranjati sistema, ki ta pritisk absorbira," vpliv zavezniškega pritiska na Iran ocenjuje Spruk. Režim lahko kar nekaj časa prenaša gospodarsko poslabšanje, bistveno težje pa prenaša postopno erozijo mehanizmov, na katerih temelji njegova oblast, pravi. "Trenutni razvoj dogodkov pa nakazuje, da se ravnotežje premika prav v tej smeri," sklene ekonomist.