Iran in ZDA poskušata v vojno potegniti EU; kakšen bo odziv Bruslja?

Ameriški predsednik Donald Trump je torkov obisk nemškega kanclerja Friedricha Merza v Beli hiši izkoristil za ostro kritiko evropskih zaveznikov, ki so ameriškemu vojaškemu posredovanju v Iranu odrekli svojo podporo. Ta umik za Washington ne pomeni le simbolne geste nesoglasja, temveč tudi resen logističen izziv, saj ameriške sile zaradi omejitev ne morejo več nemoteno uporabljati ključnih evropskih oporišč za napade na cilje v Iranu. To očitno oddaljevanje od ameriških strateških namer v tekoči operaciji dodatno razkriva unilateralno naravo posredovanja, ki bi se po mnenju številnih strokovnjakov lahko izkazalo tudi za pravno sporno.

Potem ko je Trump v Ovalni pisarni napovedal embargo na špansko blago in brez zadržkov dejal, da lahko z "grozno in nekooperativno" Španijo počne karkoli, saj je Združene države Amerike ne potrebujejo, se je obregnil še ob britanskega premierja Keira Starmerja. Trump je cinično pripomnil, da "nimamo opravka z Winstonom Churchillom", in dodal, da je Združeno kraljestvo izjemno nesodelujoče glede "tega neumnega otoka". Pri tem je mislil na letalsko oporišče na otoku Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki si ga London in Washington sicer delita, vendar britanska stran Američanom tokrat ni dovolila uporabe za napade na Islamsko republiko.

Iz podobnih razlogov si je Trumpov srd in napoved sankcij v obliki povišanih carin ter prepovedi uvoza prislužil tudi španski premier Pedro Sánchez. Madrid namreč ameriškim bombnikom ni dovolil uporabe letališč na jugu države, Sánchez pa je šel še korak dlje in ameriško-izraelsko posredovanje označil za neupravičeno, nevarno in nezakonito. Obenem je Trump opozoril, da Španija ne sledi zavezam članic zveze Nato glede dviga obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP.

Medtem ko je ameriški predsednik v svojem značilnem slogu izlival žolč in poskušal zvijati roke evropskim partnerjem, je nemški kancler Merz mirno sedel poleg njega. Z nekoliko kislim nasmeškom na obrazu je stoično prenašal ameriške kritike in se diplomatsko izogibal Trumpovim zbadljivkam na račun partnerjev v Uniji, kajti njegov namen je bil izpogajati ugodnejše trgovinske pogoje, ne pa načenjanje težavnih geostrateških vprašanj. Zato je glede vprašanja španskih obrambnih izdatkov Merz pritrdil Trumpu: "Poskušamo jih prepričati, da je to del naše skupne varnosti, da se moramo vsi držati teh številk."

EU: Vpletena, a brez vpliva

Ta nenavadna, a izjemno povedna epizoda plastično povzema neenoten evropski pristop k vojni v Iranu, ki ga ne razkrivajo samo različni odzivi posameznih držav članic, temveč tudi razhajanja znotraj samega vodstva Evropske komisije. Po poročanju portala Politico predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in visoka predstavnica EU za zunanje zadeve Kaja Kallas še nekaj ur in celo dni po začetku napada nista imeli usklajenih stališč. Pravzaprav sta si bili v laseh glede vprašanja, pod čigavo ingerenco naj bi bil odziv Unije. Kar je oviralo poenoteno ukrepanje v ključnih trenutkih in pri perečih temah, kakršna je evakuacija državljanov članic iz regije.

V soboto sta predsednica Von der Leynova in predsednik Evropskega sveta António Costa sicer pohitela s skupno izjavo, v kateri sta pozvala k največji zadržanosti vseh vpletenih strani, vendar ju je kabinet Kallasove prehitel z objavo, da EU aktivno išče diplomatske rešitve, medtem ko si konzularna mreža prizadeva za organizacijo odhodov državljanov EU iz regije.

Vse bolj postaja jasno, da Evropska unija o izraelsko-ameriški akciji bodisi sploh ni bila obveščena bodisi je bila z njo seznanjena le nekaj ur pred začetkom napadov. To je za Bruselj posebej boleče, saj je Bližnji vzhod njegovo neposredno interesno območje, ki bo posledice konflikta občutilo na več ravneh, opozarjajo poznavalci.

Mednarodni politolog s Fakultete za družbene vede Faris Kočan ocenjuje, da je EU normativna sila, ampak brez realnega vzvoda. Po njegovem mnenju izjave vrha Evropske komisije "o uporabi vseh defenzivnih pritiskov za zaščito zaveznikov v regiji dejansko kažejo na njen podrejeni položaj v tej vojni". To razkriva globoko navzkrižje interesov, saj ameriški cilji niso nujno enaki kot evropski, pravi.

Kočan opozarja, da mora Bruselj resno premisliti o svoji kredibilnosti v odnosu do držav v regiji "in se verjetno za začetek jasno ločiti od interesov ZDA". Torkovo dogajanje v Ovalni pisarni je nazorno pokazalo, da bo pot do poenotenja evropskih interesov in njihovega suverenega izražanja, kar je pogoj za strateško avtonomijo, še izjemno dolga.

Razhajanja v Bruslju so simptomatična za zapleten odnos med izvršilno oblastjo Unije in njenim zunanjepolitičnim organom. Takšne razmere so za povezavo izrazito neugodne, sploh po tem, ko so napadi z droni na britansko oporišče Akrotiri na Cipru, ki je članica EU, Unijo hočeš nočeš neposredno potegnili v vojno. Drone naj bi po poročanju zahodnih medijev lansirali iranski podizvajalci v regiji, saj so poleteli iz Libanona, kjer deluje teroristična skupina Hezbolah. Proti tej je Izrael pred dnevi sprožil obsežno kopensko ofenzivo v južnem Libanonu.

Kočan je prepričan, da je EU že ujeta v konflikt prek vprašanj energetike, migracij in terorizma, saj "vsaka destabilizacija Perzijskega zaliva za EU pomeni sistemsko tveganje". Medtem je Teheran Bruselj že posvaril pred vmešavanjem v vojno. Potem ko je več evropskih držav napovedalo obrambne ukrepe zaradi iranskih napadov, je Teheran sporočil, da bi takšne poteze razumeli kot neposredno provokacijo, kar bi povzročilo razširitev povračilnih napadov na evropska mesta in države. "To bi bilo vojno dejanje," so bili jasni v Teheranu.

 

Iran: zaostrovanje kot način obrambe

Razplet dogodkov kaže na dvoje: Bruslju primanjkuje enotnega jezika in jasnih metod odzivanja na iransko eskalacijo, hkrati pa nima realnih vzvodov vplivanja na dogajanje v svojem neposrednem sosedstvu. To utegne biti največja težava pri omejevanju strateških, gospodarskih in socialnih posledic vojne.

Eskalacija je namreč eden od strateških ciljev obrambne doktrine Islamske republike, ki si z odmerjenimi napadi na zalivske države prizadeva izvajati posredni pritisk na Jeruzalem in Washington. Ob vakuumu odločanja v Bruslju so nekatere evropske države same prevzele pobudo.

Francija, ki ostaja kritična do vojne, je v vzhodno Sredozemlje preusmerila svojo edino letalonosilko, Grčija je v zaščito Cipra napotila bojne ladje in sisteme za protidronsko bojevanje, svojo prisotnost pa je okrepil tudi London.

Krepitev vojaških zmogljivosti evropskih sil v regiji kljub obsojajoči retoriki povečuje verjetnost razširitve konflikta na ozemlje članic EU. Geopolitični analitik Klemen Grošelj opozarja, da "seveda obstaja možnost, da se konflikt razširi na EU", pri čemer opozarja na ranljivost južnega krila Unije, ki sega do Grčije in Bolgarije. "Pri tem ne gre samo za doseg iranskih balističnih raket, temveč tudi za metode asimetričnega bojevanja."

Financial Times poroča, da je Teheran že pripravil protokole za povzročanje vsesplošnega kaosa v primeru ogroženosti režima, kar vključuje napade na energetsko infrastrukturo po celotni regiji. Vir iz Teherana je za omenjeni časnik dejal: "Nismo imeli druge izbire, kot da smo stopnjevali razmere in zanetili velik požar, da bi vsi videli."

Grošelj ocenjuje, da bo EU v primeru nadaljevanja napadov "morala sprožiti vojaško misijo za obrambo svojih ogroženih delov, kot je Ciper, kjer pa bo ključen in težaven dogovor s Turčijo glede nameščanja obrambnih sistemov na Cipru".

 

Teheran zasleduje narativno zmago

Da ima vojna velik širitveni potencial, meni tudi Kočan, saj sta zaveznika z likvidacijo vrhovnega verskega voditelja Iran potisnila v kot. "Likvidacija ajatole pomeni, da Iran vsaj v začetnih fazah boja ne sme pokazati niti malo razumevanja, ker bi s tem pokazal šibkost," pravi, "Teheran stremi k strateški, narativni, zmagi."

Iran bi EU najlažje dosegel s svojimi obsežnimi raketnimi silami. Čeprav je Trump dejal, da so te večinoma onesposobljene, podatki inštituta ISW pa kažejo na uničenje tretjine izstrelišč v lanskem konfliktu, iranski uradniki trdijo, da so si opomogli. "Veliko neodgovorjeno vprašanje je, ali je doseg iranskih raket omejen na dva tisoč oziroma 2.500 kilometrov," opozarja Grošelj.

"Ocene iranskih zmogljivosti so se pokazale za pomanjkljive in ključno vprašanje pri regionalnem obsegu krize je, ali ima Iran v arzenalu samo rakete, ki imajo do 2.500 kilometrov dosega, ali pa mu je uspelo razviti rakete IRBM, ki imajo do pet tisoč kilometrov dosega."

Nato sile so včeraj 700 kilometrov od Irana sestrelile iransko balistično raketo, ki je letela proti Turčiji, članici alianse.

Poleg tega je tu še nevarnost terorizma, ki je pomemben člen iranskega koncepta "prednje obrambe". Nemški strokovnjak Nicolas Stockhammer je za Euronews ocenil, da fatva, ki so jo teheranske oblasti razglasile po smrti ajatole Alija Hameneja, deluje kot pospeševalec morebitnih napadov po Evropi. "Aktivirale bi se lahko šiitske speče celice v EU, ki bi v EU povzročile nov val terorizma," opozarja Grošelj.  

Čeprav je iranska "os odpora" zaradi izraelskih likvidacij in ameriških napadov oslabljena, še zdaleč ni onemogočena. Grošelj opozarja predvsem na hutijevce, ki lahko paralizirajo Sueški kanal. "Osebno me bolj kot Hamas skrbijo hutijevci," meni, saj lahko kljub evropski vojaški pomorski prisotnosti pri zaščiti trgovske flote paralizirajo Sueški kanal. To bi prisilo EU, ki je s svojimi pomorskimi silami tam že prisotna, da poveča vojaško prisotnost, pravi, s tem pa tudi, da postanemo stran v konfliktu.

Analitiki zavarovalnice Coface sicer mirijo, da so ladijske družbe tokove preusmerile že ob prejšnjih napadih, vendar so posledice v obliki podražitev in podaljšanja poti iz Azije v Evropo vidne že vse od leta 2024, ko so se začeli napadi v Rdečem morju. Kot pravi Kočan, vojna postaja ključen izziv za EU tudi zaradi predhodne energetske travme, povezane z Ukrajino, medtem ko evropska strateška avtonomija na področju energetike še zdaleč ni zaključena. "Ameriško-izraelska agresija potiska EU v položaj, ko bo zaradi razmer v regiji pred dilemo obrata – stran od ruskega plina h katarskemu samo zato, da bo šla nazaj na ruski plin," pravi.

"Evropa kupuje energijo po svetovni ceni, zato se šok prenaša predvsem skozi poslabšanje menjalnih razmer in višjo inflacijo," pa je o energetski ranljivosti in njenih širših posledicah v pogovoru za televizijo Bloomberg Adria dejal ekonomist Rok Spruk.