Iran: Trumpov proksi boj proti Xiju

Pravega prijatelja spoznaš v stiski. Pa tudi nasprotnika, si je verjetno mislil ameriški predsednik Donald Trump, ko je zaveznike in tekmice pozval k pomoči pri deblokadi Hormuške ožine. Kot vselej velike krize razkrijejo interese in namene glavnih igralcev in iranska vojna v tem pogledu ni izjema. Spopad na vse ali nič z Iranom namreč ne odstira le tančic z odnosa med ZDA in Izraelom, ampak tudi z veliko pomembnejšega in bistveno bolj niansiranega odnosa med Washingtonom in Pekingom.

O tem priča preloženo vrhunsko srečanje med Trumpom in kitajskim voditeljem Xi Jinpingom, ki ga je z marčevske agende izpodrinila iranska vojna. Spopad, s katerim ZDA izzivajo Kitajsko, da mednarodni skupnosti pokaže, kakšna velesila bo: miroljubna ali agresivna. 

Nizka pričakovanja

Trump je ob zadržanosti evropskih in azijskih zaveznic pri deblokadi Hormuške ožine dejal, da si bodo ZDA to zapomnile, predvsem pa, da alianse Nata Amerika niti ne potrebuje. Medtem pa je bil glede kitajske zavrnitve pomoči veliko manj zgovoren, a bistveno bolj nazoren. Svoje neodobravanje je predsedniku Xiju telegrafsko sporočil z odpovedjo srečanja, na katerem bi morala voditelja konec marca opredeliti prihodnje trgovinske odnose in reševati naraščajoče varnostne izzive v azijsko-pacifiški regiji.

Srečanje leta, kakor poznavalci imenujejo vrh Trump-Xi, je tako enostransko preloženo in prestavljeno v nedoločeno prihodnost "petih ali šestih tednov", kakor je napovedal ameriški voditelj. Vendar pa to po oceni opazovalcev že tako ni imelo pretirano visokih ciljev. "Od tega srečanja trgi ne bi smeli pričakovati velikega zgodovinskega preboja, ampak predvsem umiritev razmer," je ocenil Matej Mazi, namestnik direktorja Sektorja investicijskih skladov NLB. Najbolj verjeten scenarij je kratkoročno zmanjšanje napetosti med ZDA in Kitajsko, kar bi "izboljšalo razpoloženje na trgih in nekoliko okrepilo poslovno zaupanje", ne pa bistveno spremenilo smeri globalnega gospodarstva ali umirilo rivalstva, dodaja.

Konkretno upravljavec premoženja največ možnosti za vsaj delne dogovore vidi v povezavi z redkimi minerali, povečanjem kitajskih nakupov soje in nadaljnjim sodelovanjem pri fentanilu. "Na drugi strani pa je malo verjetno, da bi prišlo do resnejše sprostitve pri najnaprednejših čipih za umetno inteligenco in širših tehnoloških omejitvah, saj to "ostaja jedro strateškega rivalstva".

 

Zvijačni, a neprepričljivi Trump

Trump je, kot odraža specifično pridušeni, negodujoči odziv Pekinga, odločitev o preložitvi sprejel z zelo malo ali skoraj nič predhodnega obveščanja nasprotne strani. Tudi način in to, po katerih kanalih je bilo sporočilo posredovano v Peking v napetem ozračju zgodovinsko slabih odnosov med velesilama, šteje.

Kot veleva praksa, je Peking kritiko prepustil partijskim tabloidom, kakršen je Global Times, in tako poskušal ohraniti svoj ugled odgovorne in benevolentne sile. Seveda v nasprotju z ZDA, saj avtorji v zapisu ugotavljajo, da je razlog za odpoved srečanja posledica kitajske zavrnitve Trumpovega poskusa, da bi Kitajsko potegnil v vojno prek vprašanja varovanja Hormuške ožine kot ključne energetske poti, pri čemer naj bi ameriški predsednik to pogojeval s svojim obiskom v Veliki dvorani ljudstva na Trgu nebeškega miru v Pekingu.

Kitajska zavrnitev Trumpovih pozivov k pomoči v vojni tako še naprej zapleta konflikt, ki je ob podivjanih cenah energije nazadnje spodnesel tudi upanje, da bi lahko izločili še en dejavnik negotovosti v globalni ekonomiji – Trumpove carinske vojne. "Po mnenju poznavalcev Kitajske in Xija je prav Kitajska sposobna toliko deeskalirati situacijo, da bi bila Hormuška ožina spet prevozna," se s ključno vlogo Ljudske republike v vojni, v katero ni vpletena, strinja politolog in poznavalec ZDA s Fakultete za družbene vede Tomaž Deželan. Zato Trumpu ni preostalo drugega, kot da srečanje preloži, saj bi bilo popuščanje oziroma podrejanje po zavrnitvi "lahko predrago".

Ameriško utemeljevanje je na prvi pogled razumno. Oceni, da je energija pomembnejša od trgovine, pritrjuje tudi Mazi: "Za trge je v tem trenutku energija pomembnejša od samega srečanja." Ameriški predsednik je zaposlen z vojno v Iranu, pri kateri mu ob strani očitno stoji kvečjemu Izrael; težava je, da ima Jeruzalem, kot so pokazali njegov neusklajeni sredin napad na naftno polje Južni Pars in izjave nekdanjih ameriških obveščevalcev, očitno svoje interese in cilje. Po razlagi Washingtona so namreč interesi nacionalne varnosti prevladali nad gospodarskimi koristmi vrhunskega srečanja v Pekingu. "Pri tem ne gre za nikakršne trike," je ob preložitvi vrha zatrdil Trump. "Trenutno je vse zelo preprosto. Imamo vojno in mislim, da je pomembno, da sem tu."

A racionalnost njegovega 'opravičila' v manj verodostojno luč postavlja razdor v republikanski stranki. Kot smo poročali na straneh Bloomberga Adria, je nekdanji vodja ameriškega Nacionalnega centra za boj proti terorizmu Joe Kent, potem ko je zanikal trditve administracije, da je bil Iran za ZDA eksistencialna grožnja, razloge za vključitev ZDA v vojno pripisal Izraelu oziroma njegovemu lobiju v predsedniški administraciji. Njegove izjave združujejo kritike iz krila gibanja MAGA, ki meni, da napada na Iran ni sprožila ogroženost ameriške nacionalne varnosti, temveč uresničevanje izraelskih interesov v regiji. To pa spodkopava prepričljivost Trumpove pretveze za odpoved srečanja s Xijem, češ da Kitajska še zdaleč ni dovolj velika sila, da bi diktirala ameriško, kaj šele svetovno geopolitično agendo.

Kitajska dvojna igra

Ne glede na resnične razloge za vojno, je ta postala priročen Trumpov vzvod v igri merjenja moči s Xijem. Z geopolitično razlago preložitve srečanja se strinja tudi Terry Haines, ustanovitelj in analitik agencije Pangaea Policy. "Trump sili Kitajsko, da se opredeli glede lastnih razglašenih miroljubnih in vključujočih globalnih ambicij. S tem jo postavlja v položaj, ko mora bodisi dokazati svojo resnično zavezanost miroljubnemu sodelovanju z drugimi narodi bodisi se razkriti kot sovražna do njihovih interesov, če bi Iranu pomagala ustaviti pretok nafte, surovin in trgovine," meni strokovnjak.

Da je Trump s tem poskušal razkriti blef Pekinga, ki podobno kot v ukrajinski vojni vztraja pri nevtralnosti, kažejo tudi navedbe o kitajski logistični podpori Iranu in dejstvo, da je peščica ladij, ki jim je uspelo prečkati Hormuško ožino, plula pod kitajsko zastavo.

"Kitajska in Rusija iransko stran očitno oskrbujeta z obveščevalnimi podatki v realnem času; gre za satelitske posnetke. Ti so podlaga za iranske napade na cilje v Zalivu in Izraelu," ocenjuje geopolitični strokovnjak Klemen Grošelj, ki pravi, da Kitajska in Rusija za uresničevanje lastnih večjih strateških ciljev pozorno spremljata potek ameriškega posredovanja.

Glede na to, da se skozi Hormuško ožino pretaka petina svetovne nafte, večinoma pa ta teče v smeri Azije, se zdijo zaključki opazovalcev utemeljeni. Kitajska si je namreč v poldrugem letu zagotovila ene največjih svetovnih strateških rezerv energentov. Čeprav naj bi se zaradi iranske krize po navedbah Bloomberga pripravljala na postopno sproščanje po milijon sodov nafte na dan iz svojih komercialnih rezerv, ima azijska velikanka še vedno 1,4 milijarde sodov strateških rezerv, kar je bistveno več od ameriških zaveznic in kitajskih nasprotnic v regiji, kot sta Južna Koreja in Japonska. Prva ima za 207 dni zalog glede na povprečno dnevno porabo, druga pa 254.

Tako je v ponedeljek po poročanju Reutersa za pomoč pri oskrbi obe državi zaprosil tudi Vietnam, ki naj bi imel za komaj devet dni naftnih rezerv. Prošnja Hanoja, namenjena ameriškim zaveznicam v regiji, pa je hkrati zgovoren komentar Xijevih navedb, da Kitajska v JV Aziji gradi veliko in harmonično azijsko družino. "Trenutno dogajanje v Hormuški ožini prav gotovo koristi Kitajski, tudi za treznjenje ameriških zaveznic v Aziji, predvsem Japonske in Južne Koreje," pritrjuje Deželan. 

 

Pogovoriti se moramo o Tajvanu

Ali bo do srečanja prišlo, je trenutno nejasno, kar povečuje možnost oportunističnih in potencialno usodnih enostranskih potez. Kitajska na primeru Irana – tako kot v Ukrajini – pozorno opazuje taktično in strateško delovanje ZDA in zahodnih zaveznikov; če bi pri tem zaznala ranljivosti, bi to lahko pospešilo njene načrte v zvezi z aneksijo Tajvana. Tudi tej nevralgični točki sino-ameriškega odnosa je bil namreč posvečen preklicani vrh.  

Xi je armadi PLA sicer odredil, da mora biti za zahtevno operacijo amfibijskega izkrcanja usposobljena do leta 2027, a Peking lahko morda izkoristi ranljivosti in nepazljivost ZDA. "Vojna lahko razkrije meje ameriške vojaške moči", opozarja Grošelj, ki pravi, da ne bi bil presenečen, če bi Rusija ali Kitajska izkoristila priložnost in ZDA zadala kak boleč udarec.

Opazovalci v kontekst uresničevanja ekspanzionističnih ciljev Pekinga v Jugovzhodni Aziji umeščajo tudi nedavne čistke v vrstah PLA. Xi je v najobsežnejši čistki domnevno koruptivnih generalov po času Mao Zedonga leta 1976 odstranil več kot polovico visokih častnikov in izvotlil Centralno vojaško komisijo (CMC), s čimer si je povsem podredil najvišji poveljniški organ.

Mnenja o razlogih so različna; nekateri trdijo, da je Xi odstranil hujskače, drugi pa, da daje prednost mladim generalom, željnim vojskovanja. "Xi čisti vojsko v smeri njene čim večje bojne zmožnosti," meni Deželan, kar skupaj z odlogom srečanja in izolacionizmom agende America First Tajvan potiska v čedalje večjo negotovost.