Podjetja višjih uvoznih cen še ne prenašajo na potrošnike

Uvozne cene so aprila znova poskočile, kar nakazuje na ponoven pritisk na stroške v slovenskem gospodarstvu. Na mesečni ravni so se cene uvoženih proizvodov zvišale za 3,8 odstotka. Podražitev je bilo več pri blagu iz držav evrskega območja. Dražji so bili za 4,5 odstotka. Pri dobavah iz tretjih držav so bile podražitve 2,9-odstotne., kažejo podatki Statističnega urada (Surs).

Najbolj so rast uvoznih cen poganjale surovine, ki so bile dražje za 7,3 odstotka. Energenti so bili dražji za 4,4 odstotka. Izstopale so cene surove nafte in zemeljskega plina, ki so poskočile za 23,2 odstotka. Cene v segmentu oskrbe z energijo pa so se znižale za 27,8 odstotka.

Na letni ravni so uvozne cene zrasle za 4,1 odstotka. Znotraj evrskega območja za 6,1 odstotka, zunaj njega pa za 1,7 odstotka. Strukturno so k rasti največ prispevale podražitve v proizvodnji koksa in naftnih derivatov, ki so poskočile za 34,9 odstotka. To dokazuje, da energija ostaja ključni dejavnik uvoznih cen. Cen tobačnih izdelkov so se zvišale za 14,9 odstotka, medtem ko so se cene v energetični oskrbi na letni ravni znižale za več kot petino.

Podrobnejši podatki še kažejo, da trenutni pritisk ni kratkoročen, temveč se kopiči že več mesecev. V primerjavi z decembrom 2025 so se uvozne cene zvišale za 5,6 odstotka. Energenti so poskočili za 20,7 odstotka, surovine pa za 11,1 odstotka. Najmanj so k rasti prispevali investicijski proizvodi, ki so bili dražji na meseni ravni za 0,3 odstotka, na letni pa za odstotek.

Podatki razkrivajo še razhajanje med segmenti. Cene proizvodov za široko porabo so medletno celo upadle za 2,9 odstotka, kar lahko kaže na omejeno prenosnost stroškov na končne potrošnike ali na pritisk konkurence v maloprodaji. Na drugi strani pa so cene v industrijskih dejavnostih, zlasti v predelovalnih dejavnostih zrasle za 4,4 odstotka, kar pomeni, da se stroški še naprej rastejo v proizvodnih verigah.

Uvozni podatki nakazujejo na dvojno dinamiko. Na eni strani vztrajen inflacijski pritisk iz energetskih in surovinskih trgov, po drugi pa vse bolj omejen prenos teh pritiskov v končne cene blaga za potrošnike. To pomeni, da se del stroškov absorbira v podjetjih, kar lahko v prihodnjih mesecih pritisne na marže ali pa se šele z zamikom prelije v višjo inflacijo.