E-pismo: Nova geografija strahu

Dobro jutro. Pred natanko tednom dni je novinarski kolega v e-pismu zapisal, kako je po zgolj desetih dnevih novega leta že izmozgan. Ta teden ga je čakalo še več.

Leto 2025 se je končalo nekoliko pozitivno, saj se je zdelo, da se bo štiriletna vojna v Ukrajini morda celo končala. Nekaj več kot dva tedna po začetku leta 2026 je ameriški predsednik nazaj pri ostrem kritiziranju svojega ukrajinskega kolega Volodimirja Zelenskega, medtem ko so Rusi, v strahu, da bi izpadli iz trenutnega novičarskega cikla, izstrelili hipersonično balistično raketo na Ukrajino.

Dogodek razkriva obup, ne pa moč Moskve, ki si prizadeva redefinirati svoj položaj v globalni arhitekturi moči. Prostor za samostojno delovanje Ruske federacije se namreč v primerjavi z ZDA, še bolj pa v odnosu do domnevno zavezniške Kitajske, pospešeno oži, smo pisali.

Zaenkrat je leto 2026 shizofreno. V post-Madurovi Venezueli še vedno velja "pravilo džungle", ZDA pa so v četrtek zajele že šesti tanker ob obali latinskoameriške države in vnovič potrdile nadzor nad Caracasom.

A največja gneča je bila na zaledeneli Arktiki. Danska diplomacija je sredi tedna odpotovala v Washington, od koder prihajajo čedalje glasnejši pozivi in tudi grožnje po arktičnem ozemlju nordijske kraljevine. Danski zunanji minister je povedal, da ZDA niso uspeli prepričati v spremembo stališča, saj Trump vztraja pri ideji, da bi moral biti otok ameriški.

Bloomberg Mercury

 

Predsednik Donald Trump, človek, ki rad postavlja svoje ime na vse – zlate ure, nebotičnike in memekovance –, je nedavno celo uzurpiral tako imenovano Monroejevo doktrino, zunanjepolitično stališče iz začetka 19. stoletja, ki nasprotuje vsakršnemu tujemu vmešavanju v zahodni polobli, in jo poimenoval "Donroejeva doktrina".

Ta ne prinaša ničesar dobrega ne zgolj za latinskoameriške države, ki so še pred ameriškim carinskim zidom poglabljale svoje vezi s Kitajsko in se neuspešno skušale ograditi nove hladne vojne, temveč predvsem za Evropo.

Stara celina, še vedno brez samozavesti in reakcionarna, brez idej in z mankom voditeljstva, je sicer napovedala pošiljanje vojaškega osebja na Grenlandijo z Nemčijo na čelu, a nalijmo si čistega vina. Na svetu obstaja le en vojaški hegemon, čigar predsednik pa se ne požvižga na mednarodno pravo, tradicionalna zavezništva ali trohneči liberalni red, za katerega Trump meni, da je predolgo izkoriščal ZDA.

Kar si želi, to tudi dobi. Njegov seznam želja je dolg, vendar se zdi, da se mu ne bodo uresničile večne sanje Nobelove nagrade za mir. Čeprav je venezuelska opozicijska voditeljica María Corina Machado, lanskoletna dobitnica nagrade, v četrtek svojo Nobelovo medaljo podarila predsedniku Trumpu, je norveški Nobelov odbor to odločitev razveljavil. Glede na Trumpov začetek leta, zlasti njegovo venezuelsko avanturo, vse večjo željo po priključitvi Grenlandije in grožnje Iranu, pa je mogoče, da nagrade nikoli ne bo dobil.

V zgodovino se bo zapisal tako ali drugače, morda tudi kot prvi ameriški predsednik po Woodrowu Wilsonu, ki bo razširil ozemlje Združenih držav Amerike. V tem je zgodovinska ironija, saj je največje gospodarstvo na svetu nazadnje razširilo svoje ozemlje z nakupom danskega ozemlja – sedanje lastnice Grenlandije. Ameriški Deviški otoki še danes ostajajo v rokah ZDA.

Bloomberg

 

Verjetno najbolj odmeven dogodek iztekajočega se tedna je bilo dogajanje v Iranu. Tudi tu je Trump našel način, da se vmeša. Od začetka leta je ameriški predsednik Teheranu, kjer so se decembra zaradi močnega upada tečaja iranske valute začeli največji protesti v letih, odkrito grozil, da bo vojaško posredoval na strani protestnikov.

Demonstracije so se sicer zaradi izjemne brutalnosti režimskih sil precej umirili, Trump pa je ubral nekoliko pomirjujoč ton. Verjetno to ni produkt nenadne spremembe v mišljenju, temveč intenzivnega lobiranja njegovih partnerjev v Zalivu, ki bi v primeru ameriškega napada na Iran bili na drugem koncu palice. Predsednik je transakcijski človek, ki ga motivira le to, kar pridobi – zalivske monarhije pa so pripravljene ponuditi največ.

Ameriškega posredovanja v Iranu pač ne moremo še izključiti, saj s predsednikom Trumpom nikoli ne moreš vedeti zares.

"Trump nima strategije," politiko administracije komentira politolog Tomaž Deželan. Trumpova stališča je od zunaj pogosto težko povezati v koherentno strategijo, še manj predvideti njegov naslednji korak. "Njegova strategija norosti je, da v ozadju ni strategije," pravi in dodaja, da je nestanoviten tudi glede lastnih odločitev, saj jih "pozneje pogosto sam negira".

Zanimivo bo tudi spremljati predsednikov nastop na Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) v Švici, ki se bo pričel v ponedeljek. To je tudi precej paradoksalno: po eni strani bodo v Davosu zbrane globalne liberalne elite, kasta ljudi, ki jih Trump najbolj prezira, a tudi sam ne more iz svoje kože, ko pride do javnih nastopov.

Če bi novo leto ocenjevali na podlagi dosedanjih dogodkov, bi bilo bolje, da ga končamo že zdaj. Lep vikend.