Trumpov iranski manever pušča regijo v negotovosti: kakšne možnosti ima?

Preden so Američani leta 2003 vstopili v Irak in sprožili to, kar nekateri imenujejo "največja geopolitična katastrofa 21. stoletja doslej", je ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld izrekel svoje najslavnejše besede. Med opredeljevanjem vrst tveganj je na vrh postavil 'neznane neznanke', stvari, o katerih ne vemo nič in jih je zato nemogoče predvideti. Kategorijo negotovosti je v prvem letu svojega drugega mandata na novo opredelil ameriški predsednik Donald Trump, ki postaja definicija maksimalnega hazarda.

Nepredvidljivost in impulzivnost ameriškega predsednika te dni tehtajo v Iranu, kjer od decembra potekajo največji protesti v 47-letni zgodovini Islamske republike Iran. Trump je protestnike večkrat javno podprl, jih pozval, naj "prevzamejo svoje institucije" in Teheranu zagrozil z "zelo strogimi ukrepi", če bodo še naprej nasilno zatirali protestnike in izvajali napovedane usmrtitve. V sredo popoldne je bilo celo videti, da bomo priča ponovitvi junijskega konflikta, tokrat sicer brez vključitve Izraela kot pobudnika.

Washington je namreč v sredo popoldne sporočil, da iz svojega največjega vojaškega oporišča Al Udeid v Katarju umika del osebja. Spomnimo, to so Američani storili dan prej, preden so Izraelci junija napadli Iran. Toda na presenečenje skoraj vseh je ameriški predsednik nato novinarjem v Ovalni pisarni povedal, da je prejel "precej prepričljive informacije, da so se usmrtitve in poboji v Iranu končali". Na vprašanje, ali je vojaško posredovanje za zdaj izključeno, je Trump odgovoril, da "bodo počakali, kako se bo dogajanje razvijalo".

Ravno ko se je zdelo, da je Bližnji vzhod na pragu nove regionalne vojne, se je vrnil v stanje nekakšne odložene resolucije. A protesti v Iranu še vedno potekajo, četudi nekateri tuji mediji poročajo, da se zaradi nasilja represivnih organov čedalje manj Irancev odpravlja na proteste. Iran je vmes sicer odprl svoj zračni prostor.

Bo Trump pritisnil na 'rdeči gumb'?

"Trump nima strategije," politiko administracije komentira politolog Tomaž Deželan. Trumpova stališča je od zunaj pogosto težko povezati v koherentno strategijo, še manj predvideti njegov naslednji korak. "Njegova strategija norosti je, da v ozadju ni strategije. To dokazujeta skrajna neusklajenost in neinformiranost njegovega ožjega kroga, ki zgolj spremlja predsednikovo delovanje in se temu prilagaja," pove strokovnjak. Trump, pravi, je ne nazadnje nestanoviten tudi glede lastnih odločitev, saj jih "pozneje pogosto sam negira", o neznanki na čelu največjega gospodarstva meni politolog.

Nihče ne more vedeti, ali bo Trump izvedel napad na Iran, vendar je treba izpostaviti, da je ameriški predsednik na kocko postavil svojo verodostojnost, saj je večkrat izjavil, da bodo ZDA posredovale, če bo Teheran ubil svoje protestnike. Islamska republika je to mejo večkrat prekoračila, Trump pa je ostal pri besedah. Hkrati je vredno proučiti vihravo in precej sovražno zgodovino med predsednikom in Iranom, ki morda lahko ponudi vpogled v Trumpove naslednje korake.

Antagonizem do Islamske republike Iran je bil luciden tudi v Trumpovem prvem mandatu. Leta 2018 je enostransko izstopil iz jedrskega dogovora, ki ga je s Teheranom sklenil njegov predhodnik Barack Obama in proti režimu uvedel obsežne gospodarske sankcije. Na začetku januarja 2020 je naročil tudi atentat na poveljnika elitnih enot iranske revolucionarne garde, generala Kasema Sulejmanija.

Od vrnitve v Belo hišo je najprej poskušal po hitrem postopku obnoviti jedrski sporazum s sicer drugačnimi določili, vendar posredna pogajanja z Iranom za predsednika niso dovolj hitro obrodila sadov. Nato se je proti koncu tako imenovane 12-dnevne vojne med Iranom in Izraelom z bombardiranjem iranskih jedrskih kapacitet pridružil strani slednjega.

Razmere danes so nekoliko drugačne kot junija, saj ZDA v regiji nimajo nobene letalonosilke. Jeseni se je administracija namreč odločila, da pomorske sile razporedi v Karibsko morje, ko je začela pritiskati na Venezuelo. A kot poročajo tuje agencije, je Pentagon v zadnjih dneh odredil, da se letalonosilka USS Abraham Lincoln in njena bojna skupina iz Južnokitajskega morja odpravita na Bližnji vzhod. Washington ima v bližnjevzhodni regiji trenutno šest vojnih ladij, kljub temu pa imajo ZDA tu še vedno široko mrežo oporišč – vsaj 19 –, med njimi osem stalnih baz.

Bloomberg

 

Visoki ameriški uradnik je v sredo pozno zvečer za New York Times potrdil, da Trump ni opustil vojaških možnosti, ki so mu jih njegovi poveljniki predstavili v zadnjih dneh, in da je vse odvisno od tega, kaj bodo storile iranske varnostne službe.

Kakšne možnosti imajo ZDA?

ZDA se lahko odločijo za več različnih oblik intervencije. V javnosti so se kot najbolj verjetne izpostavile namestitev dodatnih terminalov Starlinka, ki bi protestnikom pomagali s koordinacijo zaradi režimske blokade interneta, ter kibernetski in zračni napadi na varnostne sile Islamske republike Iran, predvsem na Iransko revolucionarno gardo (IRGC).

Shahram Akbarzadeh z avstralske univerze Deakin je za Aljazeero dejal, da Trump daje prednost kratkim, odločnim operacijam, pri katerih je tveganje za ameriške vojake čim manjše. Kot primera je omenil nedavno ugrabitev Nicolasa Madura in likvidacijo Sulejmanija. Ocenjuje, da bi bil napad na vrhovnega voditelja teoretično mogoč, a bi moral Trump računati na neizogiben povračilni odziv. Po njegovem bi v primeru odstranitve Alija Hameneja oblast najverjetneje prevzela IRGC, kar bi bilo za ZDA slaba možnost, saj bi Iran lahko zdrsnil v odkrito vojaško vladavino, še bolj sovražno do Washingtona.

Vojaško posredovanje, kot smo ga videli v Venezueli, je malo verjetno, saj so logistične razmere bistveno zahtevnejše. Razdalje do položaja vrhovnega voditelja so za helikopterje daljše, iranske varnostne sile pa v veliki pripravljenosti. Malo verjetna je tudi kopenska invazija na Iran, ker bi bila predraga in bi zahtevala dolgotrajno zavezo, čemur se Trump izogiba.

Strokovnjak za Iran Vali Nasr medtem pojasnjuje, da Iran morda domneva, da bi Washington s ciljanim udarom poskušal odstraniti vrh režima in nato preostanek oblasti prisiliti k popuščanju pri jedrskem ali raketnem programu. Po tej logiki želijo ZDA spremeniti pravila igre, ne pa nujno izvesti kopenske invazije ali se lotiti menjave režima in dolgotrajne 'gradnje države' kot v Iraku ali Afganistanu.

Bloomberg

 

Kako bi se v primeru ameriškega napada odzval Iran?

Iran je večkrat v minulem tednu opozoril, da bo v primeru ameriškega napada ostro odgovoril. Kot 'legitimne' tarče navaja ameriške vojaške baze po regiji, ki stojijo predvsem v sosednjih državah Perzijskega zaliva. Med tarčami so omenili ameriške ladje v regiji in Izrael.

Zalivske države, vključno s Savdsko Arabijo in Katarjem, medtem lobirajo v Washingtonu proti napadu na Teheran, je poročal Wall Street Journal. Bloomberg pa je poročal, da se te in druge države, kot so Združeni arabski emirati, bojijo vpletanja v regionalni konflikt, ki bi lahko nastal zaradi ameriškega napada na Iran.

Zalivske države skrbita predvsem prelivanje ameriško-iranskega konflikta po regiji in nestabilnost v Iranu, ki bi škodovala njihovim gospodarskim ambicijam. Zalivske monarhije so se namreč v zadnjih letih uveljavile kot regionalna zatočišča stabilnosti in turizma.

Tokrat pa ni veliko govora o ostrih iranskih protiukrepih v primeru tujih napadov kot med 12-dnevno vojno junija; takrat se je veliko govorilo o iranskem ukrepu zaprtja Hormuške ožine. Skozi ožino, katere širina na najožji točki znaša pičlih 39 kilometrov, se namreč steka kar tretjina svetovne dobave zemeljskega plina in približno 25 odstotkov svetovne nafte.

Zaprtje Hormuške ožine bi nenadno povečalo inflacijo in stroške energije ter zmotilo delovanje industrije po vsej Evropi. Zlasti ranljivi bi bili proizvodni, transportni in kmetijski sektorji, pri čemer bi posledice čutile tudi globalne borze. Za zaprtje se Iran junija ni odločil, saj bi močno prizadelo iransko gospodarstvo, kajti Teheran skozi ožino izvaža večino svoje nafte. Prav tako bi razjezilo Kitajsko, največjega kupca iranske nafte. A če bi režim čutil, da se njegov konec bliža, bi bile vse možnosti na mizi.

Terminske pogodbe za nafto brent so v četrtek upadle za približno tri odstotke na okoli 64,5 dolarja za sod in s tem prekinile petdnevno rast, saj se je geopolitično tveganje nekoliko umirilo po Trumpovi izjavi, da bi ZDA lahko odložile vojaško ukrepanje proti Iranu. Kljub temu napetosti ostajajo visoke, cene nafte pa imajo že 'geopolitično premijo'.