Zakaj je Putin stisnjen v kot in vse bolj nevaren?

Minuli teden za Rusijo in imperialne ambicije Vladimirja Putina ni bil samo slab, bil je katastrofalen. Začelo se je z drzno operacijo ZDA, ki so ugrabile venezuelskega samodržca in tesnega kremeljskega zaveznika Nicolasa Madura. A ameriški pritisk se tu ni ustavil. Sredi tedna so ZDA v severnem Atlantiku prestregle in zaplenile tanker Marinera, ki je plul pod rusko zastavo ob spremstvu ruske mornarice. Šlo je za plovilo iz obsežne senčne flote, ki jo os Moskva–Teheran–Caracas uporablja za izogibanje zahodnim sankcijam pri izvozu nafte na Kitajsko.  

Cena nafte je v tednu dni po ameriškem posegu upadla za približno dva do tri odstotke in se trenutno giblje okoli 60 dolarjev za sod; pred tem se je že lani pocenila za 18 odstotkov. Za leto 2026 je rusko finančno ministrstvo pod vodstvom Antona Siluanova v proračunske načrte vgradilo predpostavko o povprečni ceni nafte tipa urals v višini 59 dolarjev za sod.

Kot hladna prha je v torek sledila še napoved Velike Britanije in Francije o načrtih za napotitev vojakov v Ukrajino v primeru prekinitve ognja. Moskva se je na to odzvala predvidljivo: tuje vojake bo obravnavala kot legitimne bojne tarče. Medtem pa se že nekaj dni nevarno maje tudi islamistična teokracija ajatol v Teheranu, ki sestavljajo pomemben člen v globalni "osi prevratništva" CRINK (Kitajska, Rusija, Iran, Severna Koreja) zoper ZDA in zahodnim zaveznicam.

Sredi tedna so ZDA v severnem Atlantiku prestregle in zaplenile tanker Marinera. Vir: Obalna straža ZDA

Stisnjena v kot se je Rusija, podobno kot že v preteklosti, zatekla k asimetričnemu odgovoru in psihološkemu učinku zastraševanja. Podobno kot novembra 2024 je uporabila svoje najnovejše in najbolj zastrašujoče orožje – hipersonično balistično raketo orešnik, ki leti z ogromno nadzvočno hitrostjo in lahko nosi jedrske konice. Petkov napad na cilje v Ukrajini s tem izstrelkom srednjega dosega, pred katerim trenutno tako rekoč ni obrambe, ni povzročil veliko škode, saj je bil predvsem instrument strateškega signaliziranja.

Šlo je za preračunljiv odziv na niz ponižanj in poskus Kremlja, da znova vzpostavi ravnotežje strahu pod svojimi pogoji in si zagotovi čim ugodnejši položaj v mirovnih pogajanjih v Ukrajini.   

Raketa kot jezik diplomacije

Če odmislimo kinetični učinek samega orožja, dogodek razkriva obup, ne pa moč Moskve, ki si prizadeva redefinirati svoj položaj v globalni arhitekturi moči. Prostor za samostojno delovanje Ruske federacije se namreč v primerjavi z ZDA, še bolj pa v odnosu do domnevno zavezniške Kitajske, pospešeno oži.

To potrjuje tudi fokus ameriškega predsednika Donalda Trumpa na priključitev Grenlandije, ki po prepričanju Kremlja spada v njihovo interesno sfero arktičnih območij. Medtem ko so nedavni globalni dogodki povsem zasenčili ruske napore v Ukrajini, je Bloomberg v soboto poročal o še enem udarcu za Putina: ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski naj bi Trumpu že predlagal osnutek sporazuma o prosti trgovini, s čimer se ruski manevrski prostor zavlačevanja vojne za povečanje zasedenih ozemelj v Ukrajini krči.

Izstrelitev orešnika, razvitega med vojno, je treba razumeti kot simbolno razkazovanje moči. Je Putinovo sporočilo Zahodu, da Rusija – kljub seriji diplomatskih in geopolitičnih polomov – ostaja dejavnik, ki ga ni mogoče prezreti.

"Rusija nima prav veliko realnih zunanjepolitičnih sredstev, s katerimi bi lahko resno parirala ZDA oziroma vplivala na Trumpa," je za Bloomberg Adria razmerje sil ob ameriški napovedi aneksije Grenlandije ocenil Denis Mancevič, direktor podjetja NC3 in poznavalec razmer v Rusiji. "V nasprotju s Kitajsko, ki takšna sredstva ima in se jih je že naučila uporabljati – od carin do omejitev izvoza redkih zemelj –, Kremlju v tej tekmi ostajajo samo jedrski arzenal in grožnje. Te s pridom izkorišča vsaj na ravni retorike in postopnega stopnjevanja napetosti," pravi Mancevič in pri tem spomni na namestitev jedrskega orožja v Belorusiji.

Sporočilo je bilo jasno: Rusija je s hipersoničnimi raketami, ki dosegajo več kot petkratno nadzvočno hitrost, zadela cilje v zahodni Ukrajini, le 60 kilometrov od poljske meje. S tem je Moskva Zahodu telegrafirala neizpodbitno dejstvo – cilji v osrčju Evrope so v nekajminutnem dosegu ruske moderne oborožitve.

Vir: Podatki CSIS Missile Threat, ocene Pentagona in ukrajinskih obveščevalnih služb (GUR)

Putinov boj za relevantnost

Vendar pa rožljanje z orožjem ne more prikriti strateških porazov. Padec Madura je bil za ruski mednarodni ugled jasen signal o krhkosti varnostnih jamstev, ki jih Moskva lahko zagotovi partnerjem na globalnem jugu. Še bolj pomenljiva je bila mlačna reakcija Pekinga. Kitajska zadržanost ob padcu venezuelskega diktatorja in majanju iranskega režima kaže na pragmatično držo Pekinga, ki nima ne želje ne zmožnosti za konkretnejše omejevanje ameriških interesov. To v Moskvi nedvomno vzbuja nelagodje glede zanesljivosti kitajskega partnerstva, v katerega je Rusija ujeta od invazije leta 2022.

Sliko nemoči je dopolnila zaplemba ruskega tankerja v severnem Atlantiku. Dogodek je razgalil omejen doseg ruske mornarice, saj je zaplenjeno ladjo spremljala ruska podmornica, a si ni drznila vmešati v ameriško akcijo nedaleč od domačih voda. Ruska agencija TASS je sicer prenesla izjavo poslanca Leonida Sluckega, ki je dejanje označil za "piratstvo 21. stoletja", a Putin je ob tem pomenljivo molčal. Kot opozarja Mancevič, ruski voditelj s pretiranim protestiranjem proti ameriškim potezam ne želi "pokvariti odnosov s Trumpom".

V tem vakuumu zaznane šibkosti je prišlo še do napovedi Francije in Velike Britanije o morebitni napotitvi enot v Ukrajino. Ta poteza za Moskvo pomeni kršitev "rdeče črte" in je še bolj boleča kot morebitni ameriški prevzem Grenlandije, saj neposredno izziva rusko percepcijo varnostnih tamponskih con. Putin namreč vseskozi vztraja pri lažnem narativu, da je invazija na Ukrajino odgovor na kršitev obljub o neširjenju Nata, ki naj bi jih sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu leta 1990 dal ameriški državni sekretar James Baker.

"Velika ambicija Putina je, da Rusijo vrne na zemljevid velesil, ki imajo pravico do lastnih interesnih sfer in jim to pravico druge velesile tudi priznavajo," meni Mancevič. Dodaja, da si Rusija prizadeva za enakopraven položaj z ZDA in Kitajsko. Putinov odgovor, da bodo tuji vojaki "legitimne tarče", in uporaba rakete, sposobne nositi jedrske konice, sta opozorilo Zahodu pred neposrednim vstopom v konflikt.

 

Napad z orešnikom ni bil namenjen uničevanju infrastrukture – za to ima Rusija cenejše sisteme – temveč prikazu dosega evropskih prestolnic. Gre za klasično hladnovojno odvračanje, s katerim Moskva kompenzira svojo konvencionalno inferiornost glede na Nato in poskuša preprečiti odrivanje na rob mednarodnega odločanja.

Strah pred irelevantnostjo je v Kremlju upravičen. Obrisi Trumpove varnostne politike, ki je zajeta v Donrojevo doktrino, nakazujejo, da se bosta o ključnih vprašanjih 21. stoletja – vključno z Ukrajino – dogovarjala le Trump in kitajski voditelj Xi Jinping.

"Dogovor o miru v Ukrajini bo na koncu dogovor med ZDA z majhnim pridihom stališč EU in Rusije ter večjim Kitajske na drugi strani," razmerje moči realistično pojasnjuje geopolitični strokovnjak Klemen Grošelj, ki ne verjame, da se bo Rusija spustila v neposredno konfrontacijo z Natom. "Kar pa ne izključuje možnosti, da ne bi Moskva poskusila z notranjepolitično in družbeno destabilizacijo katere izmed držav članic Nata in EU v okviru ruskega hibridnega delovanja."

 

ZN na nogah

Kot kaže, se je Putinov gambit delno obrestoval, saj je italijanska premierka Giorgia Meloni takoj opozorila na nujnost ohranjanja diplomatskih kanalov, kar kaže na strah pred zastrovanjem. A hkrati je sprožil nov val mednarodne obsodbe. Zaradi uporabe balističnih raket bo danes na zahtevo Kijeva, ki jo je podprlo šest članic (Francija, Združeno kraljestvo, Latvija, Danska, Grčija in Liberija), izredno zasedal Varnostni svet ZN.

Ukrajinski veleposlanik pri ZN Andrij Melnik je v zahtevi za srečanje jasno potegnil črto pod ruskimi dejanji: "Rusija je v svojih napadih na civiliste in civilno infrastrukturo dosegla grozljivo novo raven vojnih zločinov." Medtem ko Kremelj poskuša projicirati moč, se tako v New Yorku znova spoprijema z statusom izobčenca, ki ga nobena hipersonična raketa ne more popraviti.