Zakaj je Trump obseden z Grenlandijo?

Ameriški predsednik Donald Trump je človek bliskovite akcije in ozkega razmišljanja – pomembni so predvsem geopolitični in ekonomski interesi ZDA, potem pa dolgo nič. Kmalu po spektakularnem vdoru v Venezuelo in zajetju latinskoameriškega diktatorja Nicolasa Madura je na vprašanje, kdo bo po discipliniranju čavizma vodil državo, lakonično odvrnil: "Mi bomo vodili državo."

Šlo je za prvi korak v udejstvovanju Monrojeve doktrine s Trumpovim dodatkom, ki v svojem bistvu predvideva popolno ameriško prevlado na zahodni polobli – interesni sferi ZDA. Nakar je zažugal Kolumbiji in Kubi, Mehiko pa opozoril, da bo "nekaj treba ukreniti", če se bodo mamila še naprej stekala v ZDA. Kriterija za izbiro prevzemnih tarč Trumpove vlade sta hkrati pragmatična in strateška: surovine in lega. Povezuje pa ju uresničevanje agende America First. Z obojim se 'ponaša' tudi največji svetovni otok, Grenlandija.

Zato Trump v maniri obujene "topnjaške diplomacije" (gunboat diplomacy), kot njegov pristop opisuje politolog Tomaž Deželan, ni izgubljal ne časa in besed, ko je čez nekaj dni na krovu predsedniškega letala Air Force One prostodušno priznal, da ZDA "Grenlandijo potrebujejo z vidika nacionalne varnosti".

Prva obrambna linija

Izjava o nujnosti prevzema nadzora nad Grenlandijo odraža širši strateški premik v ameriški zunanji in ekonomski politiki, ki pod Trumpom prehaja od globalnega intervencionizma k hemisferni konsolidaciji. Prevzem nadzora nad Grenlandijo prinaša zaščito severnega boka za vzpostavitev popolne panameriške strateške avtonomije.

"Ta administracija že od prvega dne govori o krepitvi obrambe ZDA v Atlantiku in Tihem oceanu," pravi Terry Haines, ustanovitelj agencije Pangaea Policy. "Grenlandija tu igra pomembno vlogo, saj tako na Atlantiku, v Evropi, še bolj pa prek Arktike velja za prvo obrambno linijo pred Kitajsko in njenimi vazali, kot je Rusija."

Gre za vertikalno integracijo varnostnega in ekonomskega prostora zahodne poloble. Medtem ko venezuelska intervencija zagotavlja nadzor nad ogljikovodiki, nujnimi za energetsko neodvisnost, Grenlandija ponuja rešitev za dve ključni ranljivosti ZDA v 21. stoletju: dostop do kritičnih mineralov in nadzor nad Arktiko v času, ko ta postaja plovna in militarizirana.

Po navedbah Bloomberga ZDA, opogumljene s taktičnim uspehom venezuelske akcije, pripravljajo predloge za skupne projekte na področju rudarjenja redkih mineralov pa tudi izgradnjo hidroelektrarn in drugih energetskih projektov. Haines meni, da se bo krepitev ameriškega vpliva sprva odrazila prav na ta način.

Različni scenariji

Bela hiša je sicer pred dnevi sporočila, da poleg odkupa ozemlja (tega je predlagala že v Trumpovem prvem mandatu) ne izključuje vojaške akcije, evropski voditelji pa so izdali opozorilo Washingtonu in izrazili podporo Danski, ki otok upravlja od leta 1953. Glede tega politolog in predavatelj s Fakultete za družbene vede Faris Kočan pravi, da gre le za realizacijo predhodne ameriške logike: "Razlika med prejšnjimi administracijami in Trumpom je v slogu: on implicitno logiko imperija udejanja eksplicitno."

Pristop k prisvajanju Grenlandije namreč kaže, da Trumpova doktrina namesto klasičnih zavezništev (Danska je članica Nata) preferira neposreden nadzor nad ozemlji. "Po enem letu Trumpa 2.0 vemo, da tisto, kar govori, ni samo retorika ali prazna grožnja, ampak da običajno sledijo tudi konkretne poteze – ne glede na posledice, racionalne okoliščine, zavezništva in podobno," ocenjuje Denis Mancevič, direktor podjetja NC3 in poznavalec posvojetskega prostora.

"Njegova ekipa trenutno razpravlja o tem, kako bi bil videti morebitni nakup," je o mehki prisvojitvi Grenlandije včeraj dejala tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt. Podrobnosti ameriške ponudbe uradno niso znane, je pa ameriška vlada sporočila, da se bo zunanji minister Marco Rubio prihodnji teden na to temo sestal z danskim in grenlandskim zunanjim ministrom.

Različni viri navajajo, da bo Washington najbrž poskušal zaobiti København z neposrednim nagovarjanjem vlade v Nuuku. Z obljubo finančnega paketa, ki bi nadomestil in presegel dansko letno subvencijo, bi ZDA kupile lojalnost lokalne vlade in spodbudile osamosvojitvene težnje Grenlandije, ki bi nato vstopila v ekskluzivni varnostni pakt z ZDA.

Kočan opozarja, da bi bil nakup brez formalnega soglasja lokalnega prebivalstva politično in pravno težko legitimen: "ZDA bi zato morale ponuditi kombinacijo finančne obsežne kompenzacije Danski ter Grenlandiji za razvoj, infrastrukturo, socialne transferje in morda celo poseben status ali dolgoročno pot do neodvisnosti pod ameriško zastavo."

Belo hišo skrbi stanje ameriškega gospodarstva, ki ga ZDA uporabljajo kot vzvod v tekmi z vzpenjajočo in antagonistično Kitajsko. New York Times navaja, da Grenlandija, zlasti območje Kvanefjeld, razpolaga z enim največjih nahajališč redkih mineralov na svetu, vključno z neodimom, disprozijem in terbijem. Ti elementi so nenadomestljivi v proizvodnji visokotehnoloških obrambnih sistemov, od magnetov za e-vozila, sestavnih delov za lovce F-35 do sistemov za vodenje raket. Zato Mancevič meni, da pri Grenlandiji ni več vprašanje, če, ampak samo še kdaj in kako si bodo ZDA prilastile de facto nadzor nad ozemljem.

Nato in EU: trenutek biti ali ne biti

Druga dimenzija je varnostna in se nanaša na vojaško arhitekturo severnega Atlantika. S taljenjem ledu Arktika postaja nov teater rivalstva med velikimi silami. "Grenlandija je povsod prekrita z ruskimi in kitajskimi ladjami," je o varnostnem vidiku regije dejal Trump, pri tem pa zatrdil, da Danska in Nato nista kos tej nalogi.

"Transatlantsko zavezništvo je v obliki, ki smo jo poznali desetletja, mrtvo že zdaj," ocenjuje Mancevič, ki meni, da bo vprašanje Grenlandije za Nato "daleč največji preizkus njenega obstoja".

Kdor nadzoruje Grenlandijo, obvladuje ključno pomorsko ožino GIUK (Greenland-Iceland-UK), ki je glavna pot za ruske podmornice s polotoka Kola proti Atlantiku. Nadzor nad to točko je ključen za preprečevanje projekcije ruske pomorske moči proti ameriški vzhodni obali. Poleg tega na otoku deluje oporišče Pituffik, najsevernejše ameriško oporišče z radarjem za zgodnje opozarjanje, ki je 'oči in ušesa' ameriškega protiraketnega ščita.

"Vendar pa geostrateška teža otoka presega zgolj nadzor nad podmornicami," za Bloomberg Adria poudarja Zsanett Gréta Papp, arktična geopolitična analitičarka in strokovnjakinja za energetsko in podnebno politiko, Grenlandija namreč "stoji na križišču prizorišč, ki jih Evropa ne more več obravnavati ločeno". Po njeni oceni lokacija Grenlandije vse bolj povezuje severni Atlantik s Tihim oceanom, saj taljenje ledu odpira poti, ki krajšajo razdalje med Evropo in Azijo ter neposredno povezujejo arktični razvoj z globalnimi dobavnimi verigami in vojaškim načrtovanjem.

Nasilen prevzem ozemlja članice Nato bi bil po mnenju Kočana kršitev "tabuja zahodnega reda po letu 1945, da se meje znotraj zavezništva ne spreminjajo z orožjem". ''Tudi če bi ZDA to poskušale upravičiti kot 'poseben primer', bi bil precedens uničujoč, Nato kot politična skupnost pa de facto razbit.''

Kdor nadzoruje Grenlandijo, obvladuje ključno pomorsko ožino GIUK, ki je glavna pot za ruske podmornice s polotoka Kola proti Atlantiku. Foto: Bloomberg Mercury

Ko Trump kopira Putina

Ameriška doktrina konsolidacije vpliva na zahodni polobli je za Evropo dvorezen meč, saj jo po eni strani osvobaja Trumpovega pritiska, po drugi pa skupaj z ruskim pritiskom v Ukrajini in brez ameriškega vojaškega kritja postavlja v položaj strateške negotovosti.

''Prevzem Grenlandije bi Rusija videla kot nadaljnjo priložnost za poglabljanje lastnega vpliva,'' opozarja Mancevič. "Največje tveganje za Evropo nista zgolj preoblikovanje pravil in umik ZDA, ampak paraliziranost strateškega odločanja znotraj EU. Evropa bo geostrateško in varnostno še bolj ranljiva, kot je danes, kar bodo akterji poskušali unovčiti za dosego svojih geopolitičnih ambicij," meni in med njimi na prvo mesto postavlja prav Rusijo.

"Pri tem ne gre le za lokalno rivalstvo, temveč za globalne posledice takšnega dejanja." Gréta Papp namreč svari, da bi Moskva in Peking takšno potezo interpretirala skozi globalno prizmo, saj bi to postavilo nevaren mednarodni precedens. "Rusija bi to verjetno videla kot potrditev svoje dolgoletne trditve, da se suverenost in meje uporabljajo selektivno," kar bi okrepilo ne le njen narativ o Ukrajini, temveč tudi opravičevanje povečane militarizacije Arktike.

Prav ruski vidik te nove ameriške doktrine je posebej zanimiv, saj razkriva paradoksalno dinamiko med Washingtonom in Moskvo. Pogled iz Kremlja je razdvojen. Po eni strani Moskva iz notranje- in zunanjepolitičnih razlogov ne more molčati ob dogajanju v Venezueli ter enostranskem poseganju ZDA v Arktiko. Vendar pa je strateški imperativ Vladimirja Putina ohranitev odnosa s Trumpom. Kot lucidno ugotavlja Mancevič, Trump v svojem geopolitičnem bistvu "kopira ideje Putina", kar predstavlja točko zbliževanja.