E-pismo: Wall Streetu balon, Kitajski AI revolucija

Rdeča nit kitajskega razvojnega modela od solarnih panelov in e-avtomobilov do čipov in umetne inteligence je, da si azijska sila nikoli več ne bo dovolila ponovitve tako imenovanega stoletja sramote, ko so kolonialne sile osrednje cesarstvo v času opijskih vojn potisnile v ponižujoč položaj. Zato dinastija, ki jo že več kot desetletje gradi voditelj Xi Jinping, temelji na ekonomski in tehnološki neodvisnosti, kjer bo v prihodnje ključno vlogo odigrala umetna inteligenca.

Azijska sila je v ta namen zastavila ambiciozni program njenega razvoja, imenovan AI+. Ta se v skoraj vsem razlikuje od zahodnega pristopa.

Cilji so sicer tako na zahodu kot na vzhodu enaki – tehnološka prevlada. A pomembne razlike so v pristopu, izvedbi in filozofiji, ki bodo na koncu odločile zmagovalca. Kavelj 22 umetne inteligence, zaradi katerega se na Wall Streetu napihuje borzni balon, je v tem, da si v resnici še nismo povsem gotovi, kakšne – če sploh – so njene praktične koristi.

Gre zgolj za akademsko vajo v slogu ali nosilca nove industrijske revolucije?

Velik del odgovora na vprašanje, ali tekma za razvoj umetne inteligence na zahodu napihuje borzni balon, je namreč odvisen od podvprašanja, kakšen bo njen konkreten učinek na prihodke in dobičke podjetij v realnem sektorju; se pravi izven panoge AI.

Zato je tudi izjemno poslovanje Nvidie v zadnjem kvartalu in spodbudne napovedi za prihodnje obdobje dvome na Wall Streetu pomirilo za manj kot dan, saj so indeksi do konca dneva zgrmeli na najnižjo raven od aprila. Zaleglo ni niti dejstvo, da je Alphabet nekaj dni pred tem predstavil novo različico AI klepetalnika gemini, ki v primerjavi s predhodnikom prinaša bistvene izboljšave.

Ti bliski pozitivnih novic iz tehnološkega sektorja v špici razvoja AI imajo pač vse manjši učinek na negotove vlagatelje, ki imajo z obljubo AI ob astronomskih vrednotenjih vse manj in krajše potrpljenje.

A težava je, da bo jasen odgovor na vprašanje, kolikšna je resnična dodana vrednost te nove tehnologije, prišel sčasoma. Medtem pa se bodo v gradnjo podatkovnih centrov in razvoj najzmogljivejših čipov za njen pogon še naprej stekale na stotine milijard evrov, saj so klepetalniki močni le toliko, kolikor je širok njihov zajem podatkov.  

Toda ravno to vprašanje, se pravi praktično vrednost AI, naslavlja kitajski model razvoja. Pri tem se bistveno razlikuje od pristopa ameriških tehnoloških veličastnežev, ki zasledujejo potencialno sicer mnogo bolj donosen, a trenutno skrajno ezoteričen cilj generativne umetne inteligence. V ZDA se živahne razprave osredotočajo na možnost superinteligence, saj podjetja tekmujejo, kdo bo prvi izumil model, ki bo lahko opravljal vse kognitivne naloge bolje od človeka.

A Kitajski je za to malo mar. V prihodnjem letu bo njena prednostna naloga hitro prevajanje obstoječih modelov umetne inteligence s strani potrošnikov in industrije. Partijske elite na zadnjem 4. plenumu centralnega komiteja niso potegnile revolucionarnih potez, so pa za revolucijo AI naredile pomembno spremembo – v vrstnemu redu razvojnih prioritet pobudo namesto tehnološkega razvoja prevzema industrijski razvoj. Kar je povsem v skladu s praktično uporabo AI.

Jedro kitajske strategije tvori za azijsko silo tako značilen pragmatizem, s katerim se poskuša zavarovati pred ponavljanjem temnih plati njene zgodovine. V praksi se ta odraža v hitrem uvajanju tehnologije v njenem nepopolnem razvojnem stanju, namesto odložene gratifikacije ob nastopu njene popolne generativne razvojne faze. Prvič, njihov cilj je, da se AI do leta 2027 uvede na šestih področjih, in sicer v raziskavah, industrijskih procesih, potrošniških izdelkih, zdravstvu in izobraževanju, digitalni vladi in izvozu tehnologije. Drugič, AI naj bi bila do leta 2030 tako razširjena kot internet in bo pomemben dejavnik gospodarske rasti. In tretjič - Kitajska bo do leta 2035 postala inteligentna družba, ko bo AI v stilu spleta preoblikovala kulturo in človeško interakcijo.

Če imaš od tehnologije konkretne koristi, potem borzni balon ni mogoč, saj njegova mehanika na principu dvomljivo uresničljivih napovedi odpove.

Kitajski pristop k uvajanju AI ima za razliko od ameriškega predhodne praktične reference v vsesplošnem uvajanju interneta pred več kot desetletjem. Reprezentativen odraz tega so kitajske superaplikacije, kot sta Wechat ali Alipay, ki omogočajo vse od naročanja hrane in prevoza do nakupov delnic, lahko pa služijo tudi kot družbena omrežja in administrativno orodje.

Njihov uspeh in široka uporaba v družbi sta porok za uspeh AI. To mimogrede napovedujejo tudi ankete Ipsosa, saj so azijati med največjimi navdušenci uporabe AI, medtem ko smo zahodnjaki njeni največji dvomljivci.   

Na adute kitajske iznajdljivosti in pragmatizma ironično igra tudi ameriški embargo na čipe za pogon AI. Kitajski razvijalci AI, kakršen je DeepSeek, so namreč svetovni prvaki v obvodih in improvizaciji, ki jih povzroča pomanjkanje. Huaweijevo serijo čipov CloudMatrix 384 denimo tvori mreža 384 čipov, ki presegajo zmogljivosti primerljivih Nividijinih najboljših pospeševalnikov GB200 NVL72.

Kitajska je v AI tekmi morda manj dodelana v teoriji, a neprimerno učinkovitejša v praksi. In v tehnoloških prebojih velja preprosto pravilo, ki pravi, da zmaga ne pripada tistemu, ki najbolje napove prihodnost, temveč tisti, ki jo prvi začne uporabljati. Pa čeprav pri tem dela napake.