Kaj Putin in Xi v Iranu s 'četverico kaosa' kujeta proti Trumpu?

Včeraj se je na prvem uradnem obisku po začetku iranske vojne v Pekingu mudil iranski zunanji minister Abbas Aragči, potem ko ga je konec aprila v Sankt Peterburgu gostil ruski predsednik Vladimir Putin. Ta pa naj bi se le nekaj dni po vrhunskem srečanju med Xi Jinpingom in Donaldom Trumpom v Pekingu sredi maja na prvem tujem obisku letos mudil tudi na Kitajskem. Gre za zgoščeni zunanjepolitični urnik voditeljev in visokih predstavnikov režimov, ki se povezujejo v ohlapno protizahodno konstelacijo CRINK.

Pozabite na Brics, spodnesti ekonomsko in strateško hegemonijo ZDA ter dolarja, ki svetu vladata vse od konca 2. svetovne vojne, je namreč misija geopolitične razbojniške četverice. Asimetrična podpora proksijev v Teheranu v času iranske vojne pa je metoda, s katero jo Kitajska, Rusija, Iran in Severna Koreja nameravajo uresničiti.

Os preobrata

Aragči je pred srečanjem s kitajskim šefom diplomacije Wang Yijem dejal, da bo to "dobra priložnost za razpravo o dogajanju v vojni in pregled najnovejših razmer". Prepričan sem, da bodo ta posvetovanja in usklajevanje med državama v zvezi s tem še zlasti pomembni, je dodal.

Diplomatska ofenziva na najvišji ravni je nazoren pokazatelj podpore, obenem pa tudi previdnih pridržkov Pekinga in Moskve pri oponiranju geopolitični in gospodarski prevladi ZDA. Če kaj, potem je iranska vojna pokazala, da gre za zelo prepleteno, usklajeno in razvejano sodelovanje med porajajočimi silami, ki ne pripadajo ohlapni opredelitvi zahodnega sveta. "To je povsem v skladu z načeli realne politike nastajajočega multipolarnega sveta. Namreč, velike sile v medsebojnem tekmovanju pač morajo izrabiti vsako priložnost, da okrepijo lastne pozicije in oslabijo tekmece," o usklajevanju Rusije in Kitajske na iranskem terenu meni geopolitični strokovnjak Klemen Grošelj.

Vseeno gre za povezavo, ki je manj nazorna in predvsem ideološko homogena kot denimo klasična zavezništva, kakršno je Nato, medtem ko vojni v Ukrajini in Iranu razkrivata naravo te koalicije in medsebojno hierarhijo. Nekateri povezavo CRINK zaradi prevratniške narave imenujejo kar os preobrata (Axis of Upheaval) oziroma četverico kaosa.

Vendar pa ta ni strukturirana kot zavezujoči vojaški pakt, temveč prej kot mreža asimetrične konvergence, kjer si države vzajemno pomagajo pri izničevanju učinkov zahodnih sankcij, tehnološkem prenosu in krepitvi odpornosti svojih ekonomskih sistemov prek skupne dedolarizirane trgovine, ocenjujejo poznavalci.

Nemški zunanji minister Johann Wadephul je nedavno dejal, da Rusija v bližnjevzhodni proksi vojni "očitno podpira Iran z informacijami o potencialnih tarčah". Ocena, s katero se strinja tudi Grošelj, ki pravi, da sodelovanje v osnovi obsega "obveščevalne podatke, prenos radarske slike dogajanja v regiji in nekaterih ključnih tehnologij in komponent, predvsem za balistične rakete in drone". 

To v grobem povzema tudi poglabljajoče se sodelovanje koalicije prevratnikov, katere strateški cilj je spodkopavanje mednarodnega reda pod okriljem ZDA. Države članice si izmenjujejo hrano, nafto, orožje, diplomatsko podporo in vojaško pomoč ter poskušajo ne le spodkopati vpliv zahodnih sil, temveč tudi zaobiti njihove sankcije. To je najbolj očitno na primeru ruske invazije na Ukrajino, kjer se je Moskva s pomočjo senčne flote tankerjev ter izvajanjem finančnih transakcij zunaj sistema Swift in dolarskega omrežja izmojstrila v umetnosti preživetja zunaj mednarodnega reda in njegovih institucij – lekcije pa so še kako prav prišle Iranu v spopadu z ameriško-izraelsko koalicijo.

Ali je smiselno domnevati, da je ruska pomoč Iranu "eden od razlogov, zakaj imamo ameriške vojake ranjene ali mrtve na Bližnjem vzhodu?", se je vprašal ameriški senator Thom Tillis. "Mislim, da," mu je odgovoril Ilan Berman iz sveta za zunanjo politiko. Berman je ameriškim zakonodajalcem povedal še, da Rusija Iranu zagotavlja "taktične nasvete" iz izkušenj v Ukrajini, vključno s "smernicami o tem, koliko brezpilotnih letal naj uporabi za napad in na katerih višinah".

Mancevič: Podpora Moskve pričakovana

Poznavalec Rusije in partner v NC3 Denis Mancevič os Teheran–Moskva postavlja v okvir sporazuma o vseobsežnem strateškem partnerstvu, ki sta ga sklenila januarja 2025. "Ne predvideva neposrednega vojaškega vmešavanja v primeru napada na eno izmed podpisnic, a kljub temu narekuje obsežno – tudi vojaško oziroma obrambno – pomoč. S tega vidika rusko zalaganje Irana z obveščevalnimi podatki ni nekaj nepričakovanega, pravzaprav je to ena redkih oblik pomoči, ki jo lahko Kremelj v danih okoliščinah in ob omejitvah zaradi vojne v Ukrajini Iranu sploh ponudi."

Grošelj pravi, da tako Rusija, še bolj pa Kitajska aktivno spremljata dogajanje na Bližnjem vzhodu, podobno kot Peking to že od začetka ruske invazije počne v Ukrajini. Kitajska se na odzivih zahodnih zaveznikov, zlasti ZDA in članic Nata, uči in prek proksijev nabira pomembne lekcije o njihovi taktiki na bojišču, tehnologiji ter tudi o odzivanju na področju gospodarskih sankcij.

Poznavalec dodaja, da Rusija in Kitajska, ki sta osrednji sili neformalne koalicije, prek Irana poskušata ZDA odmerjeno prizadeti. ''Ravno toliko, da povečujeta bolečino ZDA, hkrati pa pomoč ni tolikšna, da bi Iranu omogočila zmago oziroma ogrozila njune ključne strateške interese v odnosih z ZDA,'' opiše ravnovesje odpora.

"Ne smemo pozabiti, da Rusiji ustreza vsako preusmerjanje ameriške pozornosti in vojaških virov na Bližnji vzhod," dodaja Mancevič, ki sicer dodatno razlikuje razloge, obliko in načine podpore Kitajske in Rusije.

Rusi vedno udarijo v tretje

Predstavniki ameriške administracije so v torek sicer sporočili, da je operacija Epski bes zaključena, vendar se spopadi v Hormuški ožini nadaljujejo. Iran je pred dnevi napadel tudi instalacije v Združenih arabskih emiratih, pomembnem sidrišču kitajskih interesov v regiji. Grošelj pravi, da ameriški neuspeh ali nedoločen konec vojne v Pekingu zaznavajo kot vnovičen znak postopnega slabljenja moči in vpliva ZDA. Po nedavni oceni ameriških obveščevalnih agencij države CRINK "spodbujajo alternativne sisteme za konkurenco Združenim državam, predvsem na področju trgovine, financ in varnosti".

Sodelovanje med državami, ki oporekajo ameriški hegemoniji, ni novo, saj sta bila tako Moskva kot Teheran s svojo osjo odpora pomembna sponzorja padlega diktatorskega režima Bašarja al Asada v Siriji. Gospodarsko sodelovanje se je med Rusijo in Kitajsko v zadnjih dobrih štirih letih vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij močno okrepilo, zaznamujejo pa jo eksponentna rast blagovne menjave, obsežen prenos energentov in dedolarizacija njunih finančnih tokov.

Obseg trgovine v predvojnem letu 2021 je znašal dobrih 140 milijard ameriških dolarjev, leta 2024 pa se je ta povzpela na zgodovinski vrh 244,8 milijarde dolarjev. V letu 2025 je nato prišlo do približno 7-odstotnega padca vrednosti trgovine, ki je bil posledica nižjih cen nafte in ruskih zaščitnih ukrepov, s katerimi je Moskva zavrla naval kitajskih avtomobilov. V letu 2024 je Rusija na Kitajsko izvozila rekordnih več kot 108 milijonov ton nafte, s čimer je utrdila status najpomembnejše dobaviteljice največji svetovni porabnici energije. Hkrati je prišlo do velikega pospeška pri dobavi zemeljskega plina, saj je strateško pomembni plinovod 'Moč Sibirije' v letu 2025 z dobavljenimi 38,8 milijarde kubičnih metrov plina dosegel svojo polno kapaciteto.

Prav sklenitev trajnejšega premirja z ZDA je med glavnimi temami Aragčijevega obiska na Kitajskem, ki je Peking obiskal tik pred srečanjem Xija in Trumpa konec prihodnjega tedna. Povedno je tudi, da bo partnersko državo le nekaj dni za Trumpom v okviru svoje prve letošnje poti na tuje obiskal Putin.  

Ob iranskem obisku je ameriški zunanji minister Marco Rubio dejal, da bi Kitajska morala stopiti na prste Iranu. "Upam, da bodo Kitajci iranskemu ministru povedali, kar mu je treba povedati, in sicer, da so zaradi tega, kar počnejo v ožini, globalno izolirani," je sporočil. "Kitajska se s tem pogledom ne strinja, saj za izbruh vojne krivi Izrael in ZDA. Uradno stališče Pekinga je, da se morajo vse vpletene strani pogovoriti ter zagotoviti odprtost Hormuške ožine, katere morebitna zapora ogroža razvoj kitajskega gospodarstva," je o pogledu iz Zhongnanhaina ocenil dolgoletni dopisnik televizije BBC iz Pekinga Stephen McDonell.

Sočasno z naraščajočo trgovino med osrednjim pogonom CRINK-a poteka dedolarizacija, ki je iz različnih razlogov zanimiva tudi za države globalnega juga. Medtem ko so bila pred vojno plačila v nacionalnih valutah marginalna, so do konca leta 2025 obračuni v kitajskem juanu in ruskem rublju dosegli več kot 90 odstotkov vseh dvostranskih transakcij, poroča Radio Free Europe. Kitajski juan se je hkrati močno zasidral kot ena glavnih valut za rezerve ruske centralne banke in postopoma prevzel skoraj tretjinski delež v celotni ruski zunanji trgovini, kažejo uradni ruski podatki.

Ukrajina trdi, da Severna Koreja Rusijo zalaga s strelivom, na fronto pa je poslala več kot 12 tisoč vojakov. Ukrajinski obveščevalci navajajo, da kar polovica ruskega streliva prihaja iz Severne Koreje. Podobno je tudi z droni, ki jih Rusija v vse večjem številu izdeluje po iranskih licencah. Trgovina z opremo poteka prek pristanišč v Kaspijskem morju, kar je tudi razlog, zakaj jih je marca ob začetku iranske vojne bombardiral Izrael.

Rusija je izboljšala prvotno iransko zasnovo poceni brezpilotnikov shahed, ki so smrtonosnejši in jih je težje zaznati, poroča Wall Street Journal. Visoka predstavnica Evropske unije za zunanjo politiko Kaja Kallas je prejšnji mesec dejala: "Iranska brezpilotna letala, uporabljena proti našim zalivskim partnerjem, verjetno vključujejo ruske tehnološke nadgradnje." Podobno pa trdi tudi Kijev. Na začetku iranske vojne je Hezbolah iz Libanona proti britanskemu oporišču na Cipru izstrelil drone iranske izdelave, analiza razbitin pa je pokazala, da so bili opremljeni z rusko vojaško opremo za izogibanje motenju.

The Economist je nedavno objavil zaupen dokument, ki razkriva, da je Rusija ponudila Iranu brezpilotne letalnike, ki jih ni mogoče motiti, in usposabljanje za njihovo uporabo proti ameriškim vojakom v Perzijskem zalivu in morda tudi drugod.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je marca v pogovoru za mrežo NBC zatrdil, da obveščevalni podatki kažejo, da so ruski sateliti pred iranskim napadom na ameriško oporišče v Savdski Arabiji več dni zaporedoma opazovali območje napada. Zelenski je dejal, da je na podlagi ukrajinskih izkušenj rusko večkratno fotografiranje objektov znak načrtovanja napada. "Vemo, da se ob prvem snemanju pripravljajo. Če posnamejo drugič, je to simulacija. Tretjič pomeni, da bodo čez dan ali dva napadli," je dejal.

Kako učinkovita je bila doslej obveščevalna pomoč iranskih podpornic, je včeraj razkril Washington Post. Iran je poškodoval ali uničil vsaj 228 objektov ali kosov opreme na ameriških vojaških lokacijah po Bližnjem vzhodu. Gre za hangarje, vojašnice, skladišča goriva, letala ter ključno opremo za radarje, komunikacije in zračno obrambo, obseg uničenja pa je precej večji od tistega, kar je javno priznala ameriška vlada.

 

Grošelj: Vojna razkriva omejitve ZDA

S satelitskimi posnetki Iran zalaga tudi Kitajska, čeprav ta to počne bolj iz ekonomskih razlogov. Da se motivacija Kitajske za pomoč Iranu razlikuje od ruske kalkulacije, meni tudi Mancevič. "Njen pristop je predvsem ekonomsko ter strateško pogojen", ocenjuje in dodaja, da ta Iranu pomaga z odkupovanjem sankcionirane nafte in dobavo tehnologije dvojne rabe. Podatki kažejo, da Iran približno 90 odstotkov nafte izvozi na Kitajsko. Mancevič ocenjuje, da Kitajska podobno kot Rusija resda poskuša oslabiti ameriški geostrateški vpliv v regiji, vendar se Peking "bistveno bolj skrbno kot Rusija izogiba neposredni vojaški konfrontaciji z Washingtonom".

Dodaten razlog za kitajsko zadržanost je dejstvo, da so pomembne oskrbovalke z energenti tudi druge zalivske države. Te so prav tako tarče iranskih povračilnih napadov in si že dlje časa želijo režimske spremembe v Teheranu, medtem ko v njih živi precej kitajskih izseljencev. "Kitajska se zelo zanima za ZAE, kjer živi veliko Kitajcev, in menim, da bo Peking na Iran pritisnil tudi zaradi tega," je v času Aragčijevega obiska dejal Abbas Milani, direktor iranskih študij na Stanfordu.

Plastičen primer kitajske podpore razkrivajo objave uporabnikov socialnih omrežij v času vojne, ki prikazujejo javno dostopne posnetke ameriških vojaških instalacij na Bližnjem vzhodu, posnetih s kitajskimi sateliti. Vojna z Iranom je namreč kitajskim satelitskim podjetjem ponudila priložnost za promocijo njihovih produktov, saj je napredek v vesoljski tehnologiji eden od strateških razvojnih ciljev kitajskega političnega vodstva. Da so sateliti državnega podjetja China Siwei naredili posnetke ameriških baz, je pred nedavnim poročal tudi Financial Times, ki je razkril celo, da je iranska revolucionarna garda IRGC kupila vohunski satelit kitajske družbe Earth Eye Co. Kitajska je sicer druga največja vesoljska oziroma satelitska velesila, saj ima v Zemljini obriti več kot 640 satelitov, kar jo uvršča na drugo mesto za ZDA.

Grošelj zaključuje, da je iranska vojna ne glede na njen razplet razkrila ''omejitve ameriške vojaške in siceršnje moči''. Prav to pa je namen osi CRINK, kar bodo tekmeci ZDA po njegovem izkoristili tako v medsebojnih odnosih kot pri reševanju odprtih vprašanj skupnega interesa. ''Tako kot je v primeru Rusije to Ukrajina, so v primeru Ljudske republike Kitajske to trgovinska menjava in varnostno vprašanje Tajvana,'' sklene.