E-pismo: Strah in groza v Washingtonu

V sredo je minilo natanko leto dni, odkar je ameriški predsednik Donald Trump osvojil svoj drugi predsedniški mandat, s čimer se je začelo obdobje nepredvidljivosti, kaosa in nemirov brez primere, čuteno na globalnih trgih, v prestolnicah tako prijateljskih, kot tudi sovražnih držav ZDA, in v središču cirkusa, v Beli hiši.

Kar se morda zdi kot leta, se je uradno začelo 20. januarja letos, na inavguraciji 47. predsednika prvega gospodarstva sveta. V dneh, tednih in mesecih pred odločilnim volilnim dnem 5. novembra lani so bile izvedene številne analize, podani nešteti komentarji in oblikovane mnogokatere napovedi o tem, kako bi se lahko obnašal osramočeni nekdanji predsednik, če bi se vrnil na trenutni položaj.

"Carine so zgolj orodje za pogajanja," je skoraj soglasno odmevalo o takratnem republikanskem kandidatu in njegovi ognjeviti kampanji. Njegov drugi mandat ne bo tako drugačen od prvega, so pripomnili drugi, pričakujoči nekakšen status quo ante bellum iz obdobja 2017–2021.

Za tvegan posel napovedovanja izidov se je vnovič pokazalo bistvo tega, zaradi česar je v prvi vrsti tvegan. V besednjaku številnih analitičnih krogov se je istočasno pojavila tudi beseda iracionalnost, s katero so pričeli na novo opisovati izjemno nepredvidljivo globalno okolje, kjer prej dogovorjena pravila služijo kot le kot okras na nepomembnem kosu papirja.

Trumpova koalicija

Svet, ki ga 79-letni slovenski zet nasilno ustvarja, bodisi z reorganiziranjem svetovnega gospodarstva, sklepanjem sporazumov na desni, levi, spredaj in v središču, z dvomljenjem v tradicionalne zunanjepolitične zaveze Washingtona na mednarodnem prizorišču in z vojaškim posredovanjem v tujini sočasno ob zavezi "brez novih vojn", ni nekaj, čemur smo doslej lahko bili priča.

Če kaj, se je Trump 2.0 veliko naučil od Trumpa 1.0. Njegova prva administracija je bila polna ljudi, ki bi jih lahko imenovali sistemski republikanci, stari Bushevi konservativci, ki so predsednika zadrževali pri nekaterih mednarodnih vprašanjih. Čeprav nekateri tako imenovani neokonservativci še vedno ostajajo v Beli hiši, med njimi tudi sedanji državni sekretar Marco Rubio, njihov vpliv slabi.

Trump 2.0 je združil tudi izjemno koalicijo različnih struj, ki se vse potegujejo za pozornost predsednika. Na eni strani je združil ceh ljudi, ki jih zloglasni grški ekonomist Janis Varufakis imenuje tehnofevdalci, vodilne delavce največjih ameriških tehnoloških podjetij, ki so zaprisegli zvestobo Trumpu.

Bloomberg Mercury

 

Ta dinamika je bila najbolj izrazita na septembrski večerji v Beli hiši, na kateri je predsednik gostil 33 voditeljev iz Silicijeve doline. Ta je doživela strateško preusmeritev in pleše po naročilih Washingtona, saj družbe iščejo ugodno regulativno obravnavo in vladne pogodbe, hkrati pa se pozicionirajo v čedalje bolj tekmovalnem AI bumu. Več direktorjev teh podjetij je letos napovedalo pomembne naložbene zaveze v ZDA.

Hkrati je Trumpova administracija podrejena nekaterim izolacionističnim tendencam znotraj gibanja MAGA, ki pa od začetka mandata izgubljajo svoj glas. Mednje pogosto štejejo podpredsednika JD Vancea, ki je v preteklosti pogosto pozval, naj se ZDA vzdržijo pošiljanja svojih soldatov v vojne v tujini, in osramočenega nekdanjega voditelja Fox News Tuckerja Carlsona.

Shizma znotraj administracije se vije predvsem okoli zunanje politike, pri čemer je občutna predvsem v Pentagonu. Tam sedijo tako imenovani prioritetniki, ki želijo, da Washington svoje vire preusmeri iz Evrope in Bližnjega vzhoda na Pacifik ter se tam spoprime s trenutno največjo grožnjo ameriški prevladi, Kitajsko.

Kot je neki ugledni politolog z druge strani luže komentiral Trumpov slog zunanje politike: Zdi se, kot da predsednik zunanjo politiko obravnava kot svojo nekdanjo oddajo The Apprentice. Skače od sklepanja enega posla k drugemu, pogosto brez poglobljenega razumevanja težav, ki jih skuša rešiti, ali potrpljenja, da jih izpelje do konca. Če kitajska komunistična partija prisega na petletke, Trump prisega na epizode resničnostnega šova.

Trgi pod Trumpom 2.0

Eden od njegovih številnih prodajnih argumentov, ki so ga običajno zagovarjali on in njegov ožji krog, so odlični in cvetoči trgi. Eno leto po njegovi ponovni izvolitvi ameriški finančni trgi cvetijo, a ne brez nestabilnosti.

"Administracija je s kombinacijo agresivnih izvršnih ukrepov, močnih sprememb trgovinske politike in drastičnih proračunskih rezov ustvarila stanje povečane negotovosti, ki je načelo temeljno zaupanje stabilnosti finančnih trgov," je stanje na ameriških kapitalskih trgih pred nekaj časa ocenjeval Ven Florjančič, upravitelj premoženja pri NLB Skladih. 

Pri Bloombergu opozarjajo, da si predsednik in njegovi sodelavci še ne bi smeli odpirati šampanjca. Najprej omenjajo obveznice: v preteklem letu je bil vodilni položaj ZDA na svetovnih trgih dolga večkrat postavljen pod vprašaj zaradi carin, zakona o znižanju davkov, naraščajočih proračunskih primanjkljajev in napadov na centralno banko Fed.

Trge je Trump potopil posebej s tako imenovanim dnevom osvoboditve v aprilu, kar je privedlo do borzne razprodaje, obveznic in dolarja. Nato se je po razglasitvi 90-dnevnega moratorija na carine lotil najprej prvega moža Feda Jeroma Powlla in nato tudi ostalih guvernerjev, saj, tako Trump, niso hiteli z zniževanjem obrestnih mer s tempom, s katerim bi on želel.

Glenn Harvey/Bloomberg

 

Kljub temu so borze na rekordih. Indeks S&P 500 je sredi najdaljšega niza rasti od leta 2018, saj je delež delnic, ki trgujejo nad svojim 50-dnevnim drsečim povprečjem 40-odstoten. Od 5. novembra 2024 je indeks S&P 500 pridobil približno 16 odstotkov, dolar je izgubil dva odstotka in pol, ameriške 10-letne obveznice so izgubile 0,1664 odstotne točke, vrednost bitcoina je narasla za 46,5 odstotka, zlato pa je pridobilo kar 46 odstotkov.

Za zdaj ostajajo stvari "pod kontrolo", saj so se stroški zadolževanja znižali, donosi so narasli, najbolj črni scenariji pa se niso uresničili. Donosnosti referenčnih 10-letnih obveznic so padle za približno pol odstotne točke, na približno štiri odstotke.

A trg kaže znatne znake notranje šibkosti. Kot smo v petek pisali v dveh ločenih analizah – o kriptotrgu in borznem trgu –, svarila pred novim balonom postajajo čedalje bolj glasnejša.

Pod površjem se vseeno kažejo šibkost temeljnih spodbujevalcev rasti. Povprečna vrednost delnic v indeksu S&P 500 se je v tem mesecu dejansko znižala za 1,2 odstotka, kar poudarja izjemno razhajanje med največjimi komponentami indeksa in posameznimi delnicami, ki ga sestavljajo. To tveganje koncentracije je postalo glavna skrb med upravljavci portfeljev. Iztekajoči teden je bil odličen izraz stanja, saj so se referenčni ameriški delniški indeksi znižali dvakrat v zadnjih treh dneh, pri čemer so se znižale vrednosti podjetij, povezanih z umetno inteligenco, kot je Nvidia, medtem ko se je kazalnik volatilnosti VIX močno zvišal, navaja Bloomberg.

Umik Amerike

Človeštvo je po koncu najbolj krvavega konflikta v zgodovini na pogorišču druge svetovne vojne na čelu z Združenimi državami Amerike vstopilo v obdobje, ki ga danes imenujemo pax americana. Skoraj osem desetletij trajajoče obdobje, ki je koristilo predvsem zahodnemu svetu in ki ga je ohranjal ameriški hegemon – tako gospodarsko kot vojaško, so zaznamovali predvsem relativno stabilni mednarodni odnosi, razcvet mednarodne trgovine, globalizacija, precejšnje zmanjšanje absolutne revščine in odsotnost konfliktov med velesilami, se počasi bliža h koncu.

Doba pax americane se ne končuje le z odmevnim strelom ali enim samim odločilnim dogodkom. Končuje se tudi z namernim umikom ZDA. Jasno je, da je Trump le simptom večje bolezni, za katero ameriška država vsaj gospodarsko boleha že od časa Richarda Nixona. Tako imenovane večne vojne v Iraku in Afganistanu so zadevo samo poslabšale. A nekonvencionalnost najbolj znanega slovenskega zeta ta proces pospešuje. Njegovo nasilno prestrukturiranje globalne trgovine, namerna nejasnost glede upoštevanja petega člena kolektivne obrambe Nata, bizarne želje po Grenlandiji in grožnje priključitve najtesnejše ameriške partnerice, Kanade, vztrajno opominjajo svet, da je vstopil v novo dobo.

ZDA namreč opuščajo svojo vlogo sistemskega administratorja in postajajo le še ena od velesil, ki deluje v lastnem interesu – tokrat jasno in nedvoumno. Nič več "prijateljstev" in zavezništev, temelječih na skupnih vrednotah in zgodovini, temveč samo še dogovori in transakcije.

Bloomberg

 

Apatijo Američanov za mednarodne institucije, ki so jih sami izgradili, in globalizacijo, zaradi katere so sami najbolj profitirali, je bilo videti na začetku leta na najbolj globalnem izmed srečanj – na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, ki se po povratku ameriškega predsednika sooča s krizo identitete. Po mnenju geopolitičnega strokovnjaka Anastasa Vangelija se "v takšni konstelaciji zdi kot ostanek pojemajočega svetovnega reda in je izgubil sposobnost določanja agende."

A tudi to je Trump že davno od tega napovedoval. V predsedniški kampanji je namreč obljubljal, da bo obrnil trend dolgoletne liberalizacije globalne trgovine, protiglobalizacijska stališča pa je javno izražal že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. "Prihodnost ne pripada globalistom," je denimo dejal pred polno dvorano Generalne skupščine Združenih narodov leta 2019 in požel nekaj posmeha svetovnih voditeljev.

Konec ameriške moči po svetu pa ni le posledica zeitgeista geopolitike in geoekonomije današnjega dne. Je proces, ki izhaja iz globin ameriške družbe. ZDA so namreč globoko razdeljena in polarizirana družba, prežeta s političnimi in socialnimi disfunkcijami.

Ameriški politolog Jonathan Kirshner ugotavlja, da so te patologije pripeljale do (ponovne) izvolitve izjemno neprimernega voditelja zunanje politike. "Čeprav ZDA niso izpostavljene nevarnosti tuje osvojitve, je njihova notranja politična zmeda zelo podobna medvojni Franciji, ki se je po drugi svetovni vojni nezadovoljna zadovoljila s statusom srednje moči. Ameriška politična zmeda in hromeča polarizacija sta delno organska, vendar je polarizacijo še poslabšala instrumentalna manipulacija," je junija akademik zapisal v eseju za UnHerd. Četudi je pax americana poskrbela za desetletja zavidljive gospodarske rasti, je zaostrila in poglobila neenakost v najbogatejši državi na svetu.

A slabi se ne zgolj ameriška moč po svetu, temveč tudi varnostna jamstva širokega ameriškega obrambnega dežnika. ZDA imajo s številnimi državami po svetu sklenjene pogodbe o medsebojni obrambi, katerih temelji se pod nepredvidljivim Trumpom čedalje bolj majejo z vsakim nepričakovanim tvitom. V času pax americane so majhne države, v kolikor so vsaj nominalno spoštovale pravila mednarodnega prava – seveda z nekaterimi izjemami – lahko krojile in upravljale z mednarodnimi odnosi z določeno mero avtonomije. Sedaj te male države, če zaradi geografsko determiniranih dejavnikov nimajo sklenjenih obrambnih sporazumov z večjimi, jedrsko oboroženimi silami, proti svoji volji padejo v sfere vpliva večjih, ozemlja in resursov lačnih držav.

Zato bomo deležni še več tega, kar sta maja letos uprizorila Indija in Pakistan. Dve večji regionalni sili, ki se zapleteta v omejen konflikt, pri čemer nobena velesila ne more ustaviti njunih spopadov, dokler nekdo ne popusti. In omejenih kriz, kot ta, ki je julija vzniknila med Tajsko in Kambodžo, ali januarja med Kongom in Ruando. Nepredvidljivost in iracionalnost pa sta, kot kaže, naš novi vsakdan.